Prah je OK

Lani sem bil na kolesu vsega skupaj dobrih sedemsto ur, od tega vsaj petsto ur na gravlu. To je veliko časa. Bilo je nekaj epskih tur, eno dvestokilometrsko sem odpeljal celo solo, nekaj bolj človeških v odlični družbi, tudi s kakim kulinaričnim skoraj presežkom. Enkrat sem celo dirkal. Dobro sem se imel, a slednjič sem se prenažrl barjanskih goličav in notranjskih goščav, prahu, luž, čiščenja kolesa kar naprej, na koncu pa tudi nebroja defektov, za katere sem sam kriv, ker sem vztrajal z zračnicami.

Z asfalta se človek vrne zjahan. Mentalno zjahan.

Ko sem se vrnil na ožje gume, sem se začel celo spraševati, ali ni morda gravel dejansko samo modna muha. Nateg kolesarske industrije. Na asfaltu sem užival kot že dolgo ne. Na dolgih solo vožnjah, v brutalni družbi, prijetni družbi, kar hočete. Užival sem v hitrostih, ki sem jih na gravlu pogrešal, in v tem, da guma dejansko prime. Ko pohodiš, se odpelješ, nič ne zakoplje, ko položiš ovinek, nič ne popravljaš.

Manj pa sem užival v cestnem terorju. Enkrat sem šel na bankino, ker je nekdo nasproti mirno prehiteval v škarje tako, da smo bili trije vštric. Potem sem šel na bankino zaradi avtobusa. Domov sem prihajal čustveno razsut, saj je premalo tistih asfaltiranih cest, kjer se praktično ne more zgoditi nesreča dveh udeležencev. In predaleč so, da te ne bi že do tja stisnil ob rob ceste blaznež, ki se mu mudi na Ig. Če grem na Ig gravlat, se lahko tem blaznežem skoraj popolnoma izognem.

Nekako sem moral v teh hudih časih dobiti nove obročnike in sredino. Vrteči deli niso vzdržali več kot dvajset tisoč kilometrov. Dvajset tisoč kilometrov? Impresivno, glede na to, da je moj Cinelli živinče, ki mu ni prizanešeno. Če bi bil živ, bi me obtožili mučenja. Presenetilo me je, s kakšnim izrazitim, kar otroškim veseljem sem se zapeljal na prvi gravel, potem ko mi je Puži porihtal zadeve. Širše feltne, širši plašči in nič ni pokalo v sredini.

Cestno kolesarjenje malo drugače

Odločil sem se, da bom letos gravlal tako, kot se mi zdi, da bi morali dojemati gravlanje: kot vožnjo po raznolikih cestnih podlagah, brez ortodoksnega izogibanja vsemu, kar smrdi po asfaltu. Lani se nisem držal tega in zato obtičal na enih in istih kolovozih, ki so se mi slednjič priskutili. Že prvi dan se asfalta izven Ljubljane skoraj nisem dotaknil. In zdaj se že dva tedna ortodoksno izogibam vsemu, kar smrdi po asfaltu. Preklinjam uspešne župane, ki asfaltirajo neke zakotne ceste, po katerih se zapelje en avto na uro.

Ampak, zabaval se že dolgo nisem tako temeljito … na panoramski vožnji je bilo krasno, kolesarimo pač zaradi razgledov in družbe. V soboto pa sem ostal v domači regiji, na znanih makadamih – a tudi tokrat sem prevozil nekaj sto metrov nove ceste. Bil sem tam, kjer je najboljši gravel. V trikotniku Logatec–Cerknica–Ig. (Pravzaprav je mnogokotnik, a vedno sem si želel nekaj opisat kot trikotnik.) Če se mi ta zguljena besedna zveza ne bi gnusila v dno publicistične duše, bi napisal, da je to Meka gravlanja.

Uf, kako lahko tam uživaš. Kako lahko trpiš! In oboje je v redu. Oboje sem doživel v sedmih urah, ko sem verigo obremenil bolj kot kdaj prej v tej sezoni. Med Logatcem, Planinskim poljem in Borovnico brez ustavljanja, brez fotografiranja, v izolaciji, resni izolaciji. Z lepljivimi prsti in gelom v bradi. Na limitu svojih zmogljivosti. Na limitu v ovinkih. Ko leti rahlo navzdol 40 kilometrov na uro, se noro zabavaš, ker imaš ves čas delo in ne moreš brez zveze šariti po žepih ali buljiti v oglasne panoje z debilnimi sporočili. Ker panojev ni.

Ni distrakcij. To je cestno kolesarjenje, ampak malo drugače.

Mraz in pomanjkanje

Mogoče sodi zraven tudi leopardji plašč pod Krimom. Tam je bilo kot na promenadi. Res se je gor pripeljala na sopotnikovem sedežu v Dacii. Res je za sprehod po krimskem gozdu oblekla plašč v barvi živali, ki tod ni avtohtona. Res me je malo niže neka izletnica z avtomobilom sredi ničesar skoraj naložila na havbo, ker je bila očitno prepričana, da tam res ni ničesar, pa je bilo nekaj.

Niti slabo vreme ni tokrat preprečilo sprehajalcem, da ne bi pod Krimom hodili po pet vštric po cesti, čeprav je zraven pešpot. Radi se umikajo avtomobilu, prav odskočijo in se razporedijo ob cesti. Manj radi se umaknejo kolesarju, pač ravno toliko, da nekako znese. Ko gre kolesar nazaj in se spušča, za njim vpijejo, da nikar tako hitro. Na Krim nikoli več v soboto.

Mir je bil spet med Igom in Krvavo Pečjo. Števec je tam gor kazal 3000 metrov višinske razlike. Kazal je tudi tri stopinje Celzija. Goli prsti so bili prezebli. Noge mi je spodrezalo in videti sem bil tako, da bi me zverjad zlahka zamenjala za mrhovino. Ko sem padel v Krvavo Peč, sploh nisem vedel, kje sem. To je bila pika na i.

Ta krasen občutek, ko se sredi ničesar srečaš s šibkim samim seboj. In še pred eno uro si si bil tako všeč, da je to mejilo na osebnostno motnjo. Psihoterapija pod Krvavo Pečjo.

Naslednji dan pa greš spet za dve uri na izlet, po barju se pelješ 20 kilometrov na uro in opazuješ štorklje. Ali klepetaš s kolegom na levi. Nihče ne trobi. Domov prideš dejansko spočit. Mentalno spočit.