Vštric z Dejanom Poženelom

S specialkami kolesari že od otroštva, a nikoli ni tekmoval. Razen s samim seboj. Preveč. Neprizanesljivo. Zlomil se je, a ne zaradi naporne službe, kot poudarja, temveč zaradi svojih lastnosti. Ni se znal ustaviti. Moral je spremeniti svoj odnos do dela. In odnos do kolesarjenja. Pravzaprav odnos do življenja. Zdaj lahko marsikomu pove marsikaj o tem, kako živeti sproščeno. Za Rundo je brez zadržkov spregovoril tudi o svojih težavah, predvsem pa o tem, kako spet zaživeti.

Danes je popularno tarnati zaradi izgorelosti. Zdi se mi, da se z njo povezuje vsako utrujenost, kot da delo samo po sebi ni naporna stvar. Ampak ti si imel zelo resne težave.

Danes se o tem piše toliko, da prebereš dva ali tri članke, greš k zdravniku in rečeš, da si pregorel. Nekateri to celo izkoriščajo za samopromocijo in marketing. Vsi znajo opisati simptome, a podlage, na kateri bi diagnozo dokazali ali ovrgli, dejansko ni. V mojem primeru, pa sem šel zelo globoko, klasične preiskave niso pokazale ničesar. Vemo, da je težava v glavi in prepričan sem, da delo ni edini razlog. To je kot bi šel nepripravljen teči Ljubljanski maraton. Ko se utrudiš, se ustaviš in odnehaš. Enako bi moralo biti z delom. Težava je vedno odnos oziroma osebnost, koliko samega sebe ženeš in kako visoko si postavljaš meje.

Na kolesu se mi je dogajalo enako kot v službi. Med tednom sem po službi vozil nekaj istih krogov, ampak nikoli nisem bil zadovoljen s časom, vedno je moralo iti hitreje. Večinoma sem vozil sam, ne v skupinah. In ves čas je šlo na škrge. Zdaj mi je jasno, da sem si to dirko sam ustvaril v svoji glavi.

Kako je bilo to videti? Koliko si kolesaril, koliko prevozil?

Šel sem kadar je bil čas. Imel sem zahtevno službo in s svojim karakterjem perfekcionista sem jo naredil še zahtevnejšo. Občutek sem imel, da moram to kompenzirati s športom. In težje oziroma bolj naporno, kot je bilo v službi, bolj sem imel občutek, da moram na kolo. V bistvu pa sem se s tem še fizično ubijal. Ko sem prestopil tanko mejo, po kateri hodimo, je šlo vse navzdol: psiha in fizika. In to v enem momentu, ne postopoma.

In kako je bil videti kolaps? Si pripravljen to ponazoriti plastično?

Nenavadno je. Gre za simptome, ki jih ne poznaš. Zgodilo se mi je na dopustu, kot večini, ko se malo ustavi in popusti adrenalin. Takrat se sanjski grad iz legokock sesuje. Začelo se je z vrtoglavico, z ženo sva bila na daljšem potovanju s čolnom, sonce je bilo močno, zato smo to povezovali s sončarico. Na morju sem počival, zato se je počutje izboljšalo, dokler se ni zaključil dopust in sem se vrnil v službo. Po treh dneh pa ni bila več samo vrtoglavica … ampak … kot jaz temu pravim, scary movie (grozljivka) … predvsem zato, ker se dogajajo stvari, ki jih ne poznaš. Ker uradna medicina ne zna razložiti kaj se s teboj dogaja, sam pri sebi ustvariš najbolj črne scenarije in se povlečeš še globlje.

Dejansko pa se razsuje hormonski sistem. Prvi mesec sem se na stranišče dejansko vlekel malo manj kot po vseh štirih, niti s postelje nisem mogel vstati. In psihološko … tudi ko je bilo sončno, je bilo zunaj zame vse črno. Neprijetno, ampak tudi s pomočjo svojega karakterja sem se izkopal rekordno hitro.

Če se zdaj ozrem nazaj, bi bilo mogoče bolje, če bi se okrevanje zavleklo še za kakšne pol leta. Ker se namreč potem zelo hitro vrneš na stare tirnice, zato se moraš zelo nadzirati in brzdati. Dobra stran tega pa je, da znaš – če se naučiš poslušati samega sebe – vsaj dojeti, ko ti telo daje signale, ki jih prej nisi slišal. Sam se moram ustaviti.

Če sem utrujen in se ne počutim dobro, ne grem nikoli na kolo. Grem samo, če vnaprej vem, da se bom imel dobro. Predpogoja sta, da se dobro počutim in da imam dobro družbo.

Torej ti prej kolesarstvo ni bilo v užitek?

Če povem po pravici, sem imel občutek, da uživam. Ampak bolj zaradi številk, ki sem jih na koncu premleval in pregledoval. Dejansko pa ne, ni mi bilo v užitek, ker sem ves čas prestavljal neke meje, ki sem jih že zdavnaj preskočil. Govorim o sebi, o organizmu, o tistem, česar sem bil sposoben.

Mislim, da si že med okrevanjem obnovil starega Bianchija iz sedemdesetih let …

Med okrevanjem, ne v prvi fazi, ko nisem mogel skrbeti niti zase, ampak kasneje, sem kolegom do zadnjih vijakov razstavil kar nekaj koles in popravil kakšne majhne praske. Dali so mi čas, nihče me ni priganjal, je bilo pa to pomembno zato, da sem se zamotil. Tudi kolesa so mi pomagala, da sem se izkopal.

Moje veselje in strast že od nekdaj ni bila samo vožnja, ampak tudi šraufanje koles. Tisti, ki so me poznali že od prej, so vedeli, zakaj so mi zaupali kolesa – ker sem perfekcionist, picajzel. Vemo kako je s specialkami … marsikdo ima rad, da mu jo poleg servisa še malo pobožaš.

Tistega Bianchija pa sem dejansko obnovil, ko sem bil še doma na bolniški. To je bila zelo lepa zgodba, zato bo tudi vedno ostal pri meni, vsaj del njega.

Kako bi po svoji izkušnji opisal zdrav odnos do športa … oziroma kdaj je preveč?

Ko opazujem dogajanje v amaterskem kolesarstvu, največ v cestnem, je to – upam, da ne bom koga užalil – po mojem dejansko bežanje pred samim seboj. Psihoterapevti, ki se ukvarjajo s temi stvarmi, pravijo, da je ekstremni šport vedno beg pred težavami oziroma pred samim seboj. Tudi zame je bilo kolesarstvo ene vrste beg pred problemi, s katerimi se nisem upal soočiti.

Če pogledam nazaj, še vedno ne razumem, zakaj sem se tako priganjal. Tega še vedno ne dojemam kot neke vrste dokazovanje. Ampak, konec koncev, če pogledaš tehnologijo, ki podpira kolesarstvo, na primer Strava … kaj pa je to? To je nek virtualni Tour ali Giro med amaterji. Išče se najboljši čas.

In sploh ne več samo na dirki, ampak kar naprej, vsak dan se dirka na stotinah segmentov.

To je to. Vsi smo vpeti v osemurni ali večurni delavnik. Zdaj imam sicer več svobode in velika prednost je, da lahko delam več kot osem ur brez težav. Stvari so se mi idealno sestavile in delam tisto, v čemer uživam. In tako mora biti. Če si tako vpet v kolesarstvo, če je to posel, ga moraš čutiti kot ene vrste življenjski slog, ne kot službo … kje sva že ostala?

Pri zdravem odnosu do kolesarjenja.

Ko prevlada želja po tekmovalnosti, bi morali po mojem amaterji stopiti korak nazaj. Profesionalci po treningu počivajo. In pred treningom počivajo. MI pa delamo osem ur, doma na hitro pojemo in gremo na kolo, v bistvu največkrat utrujeni. Če je glava od službe utrujena, je utrujeno tudi fizično telo – tudi, če v službi sediš za mizo.

Vseeno pa je stereotip o cestnih kolesarjih kot norcih, ki jih zanimajo samo številke in rezultati na Stravi, še vedno samo stereotip.

Seveda, enako kot povsod. Zaradi parih posameznikov, ki se ženejo za ne vem čim, ne smemo vseh vreči v isti koš. Specialka ponuja možnost za premagovanje konkretnih razdalj in v tem času tudi kaj vidiš in doživiš.

Specialka ni kot formula, ki je samo za na pisto. V cestnem kolesarstvu je pista cesta, ki ti ponuja svojevrstno doživetje na kolesu. Če znaš to videti in doživeti.

Kdaj si se odločil zamenjati posel?

Ko sem se vrnil v prejšnjo službo, sem bil v zelo kratkem času spet skoraj tam, kjer sem bil. Tako je v multinacionalkah, ne žene te določena oseba, ampak kolesje velikih sistemov kjer je glavno vodilo nenasitno gnanje za kapitalom. Pri tem ni razumnih mej, ampak se pričakuje vedno več. In ugotovil sem, da dejansko ne morem več. Imel sem se dovolj rad in vedel sem, kaj se zgodi, če nadaljuješ s takim tempom. Sredi sestanka, kjer je bilo spet govora o številkah, sem se odločil, da se ne grem več in zaključil zgodbo. V eni uri sem se dogovoril, da uresničim sanje in to, kar sem prej doma počel za hobi, združim s poslom. Vedno bom hvaležen Urošu, ki je mojo idejo brez oklevanja podprl.

Ampak tudi vodenje kolesarske trgovine je načeloma stresno in zahteva ogromno dela.

Ja, dela je ogromno, a je vseeno drugače. Delamo zase in osnove smo zastavili tako, da imamo dovolj svobode. To ne pomeni, da ne delamo. Ampak, tudi če si cel dan v trgovini in si vstal z levo nogo, imaš še vedno možnost, da se vmes usedeš na kolo in greš. Vsak od nas, ne samo jaz. S tem začutiš svobodo, čeprav si cel dan v trgovini. In ta svoboda pomeni veliko, predvsem pa dober odnos.

In pri nas odnosi štimajo. Vsem sem povedal, da ko bodo enkrat odnosi slabi, grem jaz ali nekdo drug. In za zdaj funkcionira sanjsko … seveda pride slab dan, če bi govoril, da je vse lepo in prav, bi ti govoril pravljico. Ki je ni. Pride slab dan, ampak če delaš, kar rad delaš, in če te sodelavci razumejo, je vse lažje.

Poznaš našo trgovino in veš, da smo jo opremljali sami, da smo si ustvarili toplo in prijazno okolje. Ob otvoritvi sem povedal, da sem si trgovino zamislil kot dnevno sobo. In v tej dnevni sobi servisiramo in prodajamo kolesa.

Časa za kolo je pa premalo.

Časa je malo, ampak ko je, je vrhunsko. Predvsem zaradi prijateljev, ki me obdajajo na naših kolesarskih podvigih. Ne bi jih zamenjal za nič na svetu.

Od kod navdušenje nad italijanskimi specialkami?

Ker je v ozadju vedno dobra zgodba, tradicija. Italijani delajo s strastjo in že odraščal sem v takem okolju, da mi je všeč vse z italijansko zastavo. Italijanske znamke so na trgu že zelo dolgo, v ozadju so izkušnje in znanje in konec koncev so mi bila italijanska kolesa vedno všeč, ker so tudi lepa. Tako kot cunje in avtomobili.

Si si kdaj predstavljal, da te bodo navduševala električna kolesa?

Ne. Če bi me vprašal dve leti nazaj, definitivno ne.

Kaj te je prepričalo?

Navdušen sem v segmentu gorskih koles. Električno gorsko kolo ponuja, ne glede na to ali imaš kondicijo ali ne, možnost celodnevnega izleta po enoslednicah. Imel sem gorsko kolo za – v narekovajih – treninge čez zimo. Vozil sem se na Krim, ki je bil moj najbližji vzpon, ampak sem tja grede z zobmi grizel krmilo in doma sem bil zrel samo še za kavč in televizijo. Z gorskimi električnimi kolesi pa smo naredili konkreten izlet po hribih v okolici Ljubljane in smo bili na koncu enako ali celo malo manj utrujeni, kot sem bil med svojimi divjanji na Krim. Ampak, poglej, bili smo cel dan v hribih. S kolesi.

Napačna je miselnost, da je električno kolo za starejše in tiste, ki ne zmorejo. Kdor ima kondicijo, bo izbral daljši izlet, ampak vmes bo lahko kaj videl, ne da bi tiščal glavo dol v rdečih obratih.