E-kolesa niso za lenuhe

Potem ko so e-kolesa zavzela mesta, turistične destinacije in gorske traile, prihaja na cesto tudi čedalje več električnih specialk. Luka Mezgec je v intervjuju za Rundo poudaril, da mu električno kolo pride prav v dneh počitka, na trening pa gre lahko zdaj tudi s kolegi, ki mu sicer na vzponih ne bi mogli slediti. Ortodoksni kolesarji se nad e-kolesi zgražajo predvsem zato, ker naj bi spodbujala lenobo. A kdor je že preizkusil električno kolo, je verjetno ugotovil, da se lahko pošteno nagara tudi ob pomoči motorja. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi raziskovalci z zasebne univerze v Utahu.

Tudi gorsko kolesarjenje z e-kolesi je gorsko kolesarjenje

Študijo so izvedli na skromnem vzorcu 33 kolesarjev, od tega štirih žensk, večinoma izkušenih gorskih kolesarjev. Večina vozi večkrat na teden, pretežno vsegorska in enduro kolesa. Opremili so jih s Specializedi Turbo Levo FSR Comp Carbon 6Fattie z omejitvijo pri 20 miljah na uro (32,3 kilometra na uro). Napor so spremljali z merilniki srčnega utripa, hitrost, prevoženo razdaljo in čas vožnje pa prek Strave. Drugo vožnjo so na isti, 8,9 kilometrov dolgi trasi, opravili s svojimi kolesi ali s Specializedi Stumpjumper FSR Comp 6Fattie.

Povprečni srčni utrip udeležencev je bil na električnih kolesih v povprečju za 9,9 utripov nižji kot na običajnih kolesih. To pomeni, da so na e-kolesih dosegli 93,6 odstotkov povprečnega srčnega utripa, ki so ga izmerili med vožnjo z običajnimi kolesi. Seveda pa so bili z e-kolesi precej hitrejši: povprečna hitrost je bila 6,6 kilometrov na uro višja.

Z vidika pozitivnih učinkov na vzdrževanje zdravja nekoliko nižji srčni utrip nima bistvenega vpliva, če seveda predpostavimo, da se zaradi višjih hitrosti ne skrajša tudi čas kolesarjenja – zato pa v enakem času pridemo dlje. Podobno ugotavljajo tako rekoč vsi ki so že preizkusili e-kolesa, tudi tisti, ki so bili še pred prvo vožnjo zagrizeni nasprotniki električne asistence.

Zanimivo pa se je med udeleženci raziskave spremenilo tudi dojemanje e-koles pred in po vožnji. Eden več je sicer po vožnji menil, da je e-kolesarjenje bolj podobno vožnji z motociklom, a jih je manj menilo, da je e-kolesarjenje goljufanje ali da »gorsko kolesarjenje« z e-kolesi ni »gorsko kolesarjenje«.

Več e-koles, več kolesarjev.

Vzorec je verjetno premajhen za resne zaključke, sploh za ugotovitve o dojemanju električnih koles. Raziskava je zajemala majhen delež žensk (12 odstotkov), ki pa se po oceni uredništva Runde ženejo manj kot moški in bi utegnile v dobrobitih asistence uživati precej bolj. Poleg tega so bili udeleženci precej izkušeni gorski kolesarji, ki po lastnih navedbah kolesarijo z namenom vzdrževanja telesne pripravljenosti in zdravja, kar morda ne velja za povprečnega uporabnika električnega gorskega kolesa.

A s študijo so želeli raziskovalci, povedano po domače, ugotoviti, ali električna kolesa polenijo kolesarje. Ugotovili so, da niti ne, čeprav seveda opozarjajo na to, da potencialno krajši čas vadbe vpliva na izboljševanje pripravljenosti negativno.

Prodaja gorskih električnih koles pa je visoka – in še narašča – predvsem zaradi širšega trga – zdaj kolesarijo tudi tisti, ki prej niso. To pa pomeni, da so precej bolj športno aktivni – četudi s pomočjo električnega motorja.

Poročilo študije je objavljeno tukaj.