Vštric z Zori Špringer

Brez pretiravanja lahko zapišem, da so Špringerji vzor kolesarske družine. En član, štiri članice in precej več koles. Vse tri hčere trenirajo in dirkajo v KD Rog in KD Rajd, kolesarsko ali pa pohodniško so obarvani tudi vsi dopusti, oče in mama pa dobršen del preživita v Bičikletu, kamor gresta najraje kar s kolesi. Zavedata se, da je zaradi naraščajoče neposredne prodaje čedalje najbolj pomemben neposreden stik s strankami, zato je Bičikleto že od začetka predvsem servis. Delavnica je postavljena v središče prostora, ne v vogal na koncu ali celo za njim. Ni bilo vedno lahko in še vedno ni, ampak Zori je Bičikleto vzljubila kot svojega otroka.

Kako začne kolesariti nekdo, ki je imel v srednji šoli popravca iz telovadbe?

Z Igorjem sva začela teči in kolesariti šele leta 2014, ko sva povsem spremenila življenjski slog. Shujšala sva in med drugim črtala alkohol. In s spremembo življenjskega sloga se spremeni krog znancev. Igor je spoznal prijatelja, ki ga je najprej zvabil na spining, potem pa še na kolo. Jaz sem začela zato, ker mi je šel Igor na živce, ker se je domov vedno vrnil tako nasmejan. Takrat sem začela teči, potem smo začeli hoditi na maratone, spoznavali smo nove ljudi …

Ampak, mene ne bi videli na kolesu, če ne bi bilo Igorja, ki me občasno zbrca, da napredujem. Če grem z njim na kolo, vem, da bo trening. In vsakič, ko grem, sem potem malo boljša. Šele na kolesu sem ugotovila, da sem tekmovalna … prej tega nisem vedela, potem pa se mi je zdelo res dobro, ko sem na maratonih izboljševala svoje čase.

Zakaj Bičikleto?

Zaradi ljubezni do kolesarjenja. V ta posel smo sicer padli slučajno in kasneje zaradi spleta okoliščin že razmišljali, da bi zaprli ... ampak ne, to je naš otrok.

Veš, imava tri hčerke in zdi se mi, da je Bičikleto tisti četrti otrok. Fantek.

In kako sem prišla v Bičikleto jaz? Slučajno. »Ej, Zori, potrebujemo nekoga, ki bo vnašal dobavnice.« Kakšne dobavnice? »Saj imamo vaskota.« In jaz: »Kdo je Vasko?« Poglej, vse smo se naučili sami in vse izpeljali sami. Ampak s krogom ljudi, ki te podpirajo, je vse lažje. Imava tudi odlično podporo v odličnih dobaviteljih. Res … prva, ki je prišla v trgovino, je bila Maja iz Proloca. Tudi z drugimi smo v odličnih odnosih, s fanti iz KD Rog in KD Rajd pa s Pužijem in Sašom iz A2U, ki je tudi že nesebično priskočil na pomoč …

Všeč mi je ta izziv. Že prej sva z Igorjem delala skupaj, ampak zdaj sva res tukaj, skupaj, ves čas. Nisva eden tistih parov, kjer gresta partnerja zjutraj vsak po svoje. Skupaj se zbudiva, skupaj spijeva kavo in tega sva vajena, zato nama ni bilo težko med karanteno. Poslušala sem take zgodbe: »Limone sem mu vrgla v glavo!« Zakaj? »Ne morem ga več gledati.« Ampak, zakaj sta potem skupaj?

No, to, da se ljudje žrejo med seboj, če ves čas visijo skupaj, je sicer dokaj običajno.

Tudi midva sva se, ampak, poglej, jaz ne bom šla šraufat dol v delavnico. Morda bom sicer pogledala kaj počnejo ali prosila, da me kaj naučijo, ne bom pa se vtikala v njihovo delo. Spodaj je moški del, zgoraj sem jaz. Vseeno pa seveda pomagam. Hočeš primer?

Prišel je oče s sinom, starim šest ali sedem let, ker so mamici v KD Rajdu povedali, da prodajamo BMX-e, primerne za KoloPark. Ampak otrok si je zamislil BMX-a s širšimi plašči. Igor je očetu razložil, da je za pump track primernejše naše kolo … in otrok je začel jokati. Na polno. Prišla sem dol, kot kaka mami, in mu rekla: »Pridi, ti bom nekaj pokazala. Poglej ta posnetek. Dve moji punčki imata enako kolo in poglej kako sta kul.« Potem je pred trgovino s kolesom naredil nekaj krogov, pet minut je bilo dovolj, in kolo je bilo prodano.

S servisom ste torej skočili na glavo. Kaj vas je najbolj presenetilo?

Kako hitro gre čas! Ponavadi smo poskusili zapreti ob šestih, ampak midva sva bila tukaj tudi do enajstih, če je bilo treba. Niti eden od nas ne gleda na uro. Je pa res, da imamo Igorja, ki poskrbi, da dovolj pijemo in jemo. Zadnje čase je pa taka norišnica, smo uvedli petnajstminutni odmor, ko dejansko zaklenemo vrata.

Včasih je kakšna stranka sitna, nesramna, in vem, da tega ne bi smela jemati osebno, ampak ne gre, ker me zaboli. Sicer pa sem ugotovila, da je še vedno zelo veliko ljudi dobrega srca.

Zgodilo se je, da je nekdo pripeljal kolo z obupnim sedežem. Svetovali smo mu, da ga zamenjamo, malo je okleval, a se je strinjal. Ko se je vrnil in videl kolo, je bil navdušen, pa smo mu rekli, naj se gre še malo vozit, da bo videl razliko. Od navdušenja nam je potem prinesel še čokolado.

Kolesariti so začeli ljudje, ki prej niso in to se verjetno pozna tudi v servisu.

V ponedeljek je prišlo v servis naenkrat 16 koles. Enostavno je zmanjkalo prostora in prvič se je zgodilo, da smo morali stranko prositi, da pripelje kolo naslednji dan, ker enostavno nismo imeli dovolj prostora še za njegovo kolo.

Ljudje odprejo kolesarski servis in so ves čas v stiku s kolesi in kolesarji, običajno pa zmanjka časa za kolesarjenje.

Ja … ampak prej je bilo tako: »Ura je deset, punce pridejo iz šole ob dveh, zdaj grem lahko na Golo in nazaj.« Delala sem ene in iste kroge, tako da sem točno vedela, koliko časa mi bodo vzeli. Na kolo sem šla samo zato, da sem naredila nekaj zase. In zdaj? Zdaj je pa to res oddih. Je sonce? Pustimo vse doma, kaj te brigajo cunje! Kolesarim z večjim veseljem, bolj cenim to.

Odkar je Bičikleto, nimam več časa za nakupovanje oblačil in čevljev, za stvari, ki so običajne za ženske. Zdaj raje pokličem prijateljico, ki dela v trgovini, in jo prosim, da mi vzame na stran tri majice, spodnjice in nogavice. Ko pridem mimo, samo plačam in grem.

Ampak, ne pritožujem se. Sestavili smo odlično ekipo. Bičikleto? To je doma. Ni služba. Doma sem. Zjutraj se usedem na kolo in pridem v moj drugi dom … ja … znanci pridejo sem na kavo, kot bi prišli, če bi bila doma.

Začela si gravlat ...

Vedno bolj me vleče v gozd. Odprejo se nove možnosti. Veš kaj je dobro? Na Toškem Čelu kolesarji s cestnimi kolesi obračajo, jaz pa grem naprej. Seveda grem tudi na specialko, ampak to je nekaj čisto drugega: specialka je lahka, hitra, več je adrenalina. Gravel? To je pa čisto nekaj drugega. V glavi imam, da lažje pridem na vrh klanca, ni me strah … pravzaprav mi je vseeno kam gremo in s hčerami se pogosto izgubimo.

To mi je všeč pri gravlanju … da se lahko izgubim. S specialko se ne morem, če pridem do makadama, pač obrnem, z gravel kolesom pa grem naprej.

Tudi v službo se pripelješ s kolesom, to mi je všeč. Doma nisi tako zelo blizu.

Z gravel kolesom grem. V eno smer je deset, enajst kilometrov. Veš kaj vse se mi zgodi na poti!

Kakšna je pa kolesarska scena na Fužinah?

Tu imamo vse živo in mnogi se vozijo s kolesi v službo. Predvsem pa imamo najboljše stranke. In veš kaj je še lepo videti? Pričakovanj polne stranke, ki dobijo kolo in imajo tiste metuljčke v trebuhu … všeč mi je njihovo navdušenje in ko razlagajo kje so bili, koliko so prevozili …