Vštric z Majo Zupan

V Žirovnici je orala ledino kolesarskega turizma kot direktorica Javnega zavoda za turizem in kulturo in takrat jo je zagrabilo, da bi postala gorskokolesarska vodnica. Zamišljeno, storjeno! Danes dela v mondenem hotelu na avstrijskem Tirolskem, za dušo pa vodi kolesarske izlete … in sodeluje pri organizaciji velikih kolesarskih dogodkov.
Na izraelskem trailu

Na izraelskem trailu osebni arhiv

Kolesariti je začela pred dvanajstimi leti, ko je spoznala Boštjana. Prvič je prišla k njemu domov in na dvorišču je od dostavljava ravno prevzemal ogromno škatlo, ki mu jo je pomagala odnesti v dnevno sobo. »Veš, v življenju je treba tudi uživati,« ji je rekel in razložil, da je v škatli njegovo prvo boljše kolo. Od nekdaj se je ukvarjala s športom, bila je šprinterka, a kolesarski svet je bil zanjo zelo daleč, z veseljem pa si je sposojala Boštjanovo staro kolo. Njemu je bilo premajhno, njej pa preveliko, a za prvo silo je šlo – po letu dni ji je kupil novo kolo, enakega Canyona kot ga je imel sam, samo da v ženski izvedenki. »Potem me ni mogel več loviti v klance,« se zasmeje in doda. »Od takrat me lovi navzgor, jaz pa njega navzdol.«

Maja na delovnem mestu v gorskem resortu Gradonna, prav pod Velikim Klekom.

Maja na delovnem mestu v gorskem resortu Gradonna, prav pod Velikim Klekom.

Kako si zašla v kolesarski turizem?

Večina mladih ima v mislih sanjsko službo, a morda ugotovijo, da so si jo predstavljali drugače. Vse življenje sem si želela delati v turizmu, a sem si rekla, da je najbolje, če najprej pridobim ekonomsko izobrazbo in potem upravljam hotel ali destinacijo. Ampak, ostala sem sama z majhnim otrokom, in v bistvu sem hodila v službo, da zaslužim. Dejstvo. Ugotovila sem, da to ni vredno življenja in ko sem spoznala Boštjana, me je naučil imeti sebe rad. Seveda, otroke imaš rad in jim nudiš, kar jim moraš, a moraš privoščiti tudi sebi. Ko otroci počasi odraščajo in ima človek več časa zase, se začne zavedati pomena kakovostnega prostega časa. Sploh če ga k temu spodbuja partner, kot je mene Boštjan. Kolo je postalo moj prijatelj in del življenja. Če sem zdaj dva dni brez kolesa, čutim, da nekaj manjka. Vesela sem, da je tako, čeprav sem po drugi strani zaradi tega zaskrbljena (smeh).

Hočeš reči, da je bila potem kratka pot do tega, da postane kolesarjenje poklic.

Kot direktorica Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica sem začela s prvimi koraki v kolesarskem turizmu. V sodelovanju s fanti z vodniškimi licencami iz domačega KK Završnica sem organizirala kolesarske izlete po planinah pod Stolom. Prišlo je 15 do 20 kolesarjev iz vse Slovenije, v turo smo vključili turistične točke in domačo malico. Ni lepšega.

Sčasoma sem se začela spraševati, zakaj ne bi pridobila licence gorskokolesarskega vodnika. Sem pa dobila blokado v glavi, ker nisem znala popraviti kolesa. Vedela sem, da fantje zahtevajo veliko in da bo prvo, kar mi bodo povedali pred izpitom, da se nismo prišli učit, ampak pokazat, kaj znamo.

Ko sem vstopila v razred, sem bila edina ženska in vsem bi bila lahko mama. Vsi so bili stari okoli dvajset let. Grozno.

Najprej sem jih vprašala, če sem prišla prav. Predavatelj je bil Mac in ne bom pozabila njegovega pogleda: »Kajne, kolegica, sem smo prišli pokazat, kaj znamo.« Res me je v prvem šusu zabil (smeh).

Vedela sem, da so v mojem znanju luknje. Niti na pump tracku se še nisem vozila. Ampak, nisem se dala. Zraven mene je sedel Tadej Valjavec in še danes sem mu hvaležna, ker me je spodbujal, ko sem tarnala, da ne vem, kako bom zmogla. Zelo prijeten fant.

Dobro se mi je zdelo, ko so fantje s težkimi kolesi, nekateri so imeli enduro bajke, težko gonili v klanec, bala pa sem se blatnih spustov na ajdovskih trailih … Ni bilo enostavno, ampak vse sem poskusila – razen metrskega dropa, ker sem Macu rekla: »Poglej, če zaradi tega ne morem biti vodnica, pa zdaj povejte.« Razumel me je in mi na koncu ni bilo treba čez drop, vse drugo sem pa delala kot fantje. Naštudirala sem tudi šraufarijo.

In ugotovila si, da je to tvoj sanjski poklic.

Ugotovila sem, da sem to jaz, da bi morala to delati že od prvega dne, torej od mojega 22. leta. Čutim, da sem rojena za to. Vsako vodenje je malo drugačno.

Na Trans Sloveniji je vodila tudi belgijsko družino.

Na Trans Sloveniji je vodila tudi belgijsko družino.

V kakšnem smislu?

Triurna vodenja turistov, ki si želijo ogledati okolico Bleda s kolesom, so po svoje velik izziv. Nekateri pridejo v kavbojkah in natikačih, tako da se morajo preobuti, nekateri niso stabilni na kolesu, veliko je Angležev, ki so vajeni ročice prednje zavore na desni strani … To so zelo težka vodenja, čeprav so videti lahka. To je en ekstrem. V povprečju pa na dnevne izlete pridejo kolesarji, ki se peljejo precej dobro in si želijo spoznati destinacijo v kulinaričnem in zgodovinskem smislu.

Najlepši izziv, za prste obliznit, pa so šestdnevna vodenja na Trans Sloveniji. Prvič zato, ker pridejo izdelani kolesarji, ki morda vedo o kolesarstvu več kot jaz in se dobro peljejo po trailih. Običajno so moški, recimo trije, štirje ali pet Nemcev. Z njimi se lahko resno pogovarjaš o kolesarskih turah in izveš tudi kaj novega. Drugič, resno se pelješ: fantje hodijo v bajkparke in so fizično pripravljeni na ture z 2000 metri vzpona. Že na začetku jim povem, da na tehnično zahtevnejših delih sestopim, kar razumejo in sprejemajo. Ključno zanje je, da začutijo kraje, skozi katere kolesarimo. Z vsemi čutili. Tudi zvečer, ob dobrem vinu in pršutu.

Opažam romantiziranje dela v kolesarskem turizmu. Marsikoga privlači domnevno velik zaslužek zaradi visokih cen aranžmajev, ampak to je trdo delo: na koncu večino časa voziš prikolico s kolesi in z zašmiranimi prsti natikaš verigo na zobnik, še najmanj pa kolesariš.

Res je, veliko imaš opravka z drugimi stvarmi. Dostikrat si rečem: mogoče bomo imeli srečo in ne bo okvare. In roko na srce, če imam moško skupino, fantje ne pustijo, da bi si mazala prste, prvič ker obvladajo popravila, in drugič, ker bi jim bilo to pod častjo.

Mislim, da mora biti kolesarski vodnik v prvi vrsti dober turistični delavec, imeti to v sebi in s tem gor rasti … in potem pridobiti kolesarske veščine.

Nič ni narobe, če to poteka vzporedno, ampak, roko na srce, takih ljudi ni veliko. To se mi zdi veliko boljša kombinacija kot obratno. Če ekstremen kolesar, ki zvozi vsak trail, ne more ničesar povedati o zgodovini, ne bo uspešen. Fantje, ki si želijo predvsem voziti težke traile, bodo šli raje v park in si tam dali duška.

Z nemškimi kolesarji na cilju Trans Slovenije.

Z nemškimi kolesarji na cilju Trans Slovenije.

Koliko kolesarskih vodnic dela v Sloveniji?

Verjamem, da je veliko vodnic, ki sicer naredijo izpit, a potem ne vodijo. Dejansko vodimo tri ali štiri. Je pa tako ... zgodilo se je, da so na Trans Slovenijo prišli sami fantje in ko so me videli, so bili, bom povedala kar odkrito, na začetku zelo razočarani. Jaz pa tudi, ker so bili razočarani oni. Prvi stik je najpomembnejši, oni pa so me dejansko vprašali, če sem vodnica in jih bom res šest dni vodila. Niso bili navdušeni, priznam. Ampak po šestih dnevih so mi v Piranu rekli, da je bila to odlična izkušnja in da so mi zelo hvaležni.

Preizkusila si tudi cestno kolesarjenje, a te še zdaleč ni tako pritegnilo kot gorsko ali gravlanje.

Cestno kolo sem ga kupila izključno zato, da bom lahko ob lepem sončnem dnevu kolesarila tudi februarja – ker takrat zaradi snega ne morem na 1500 metrov. Sicer sem ga vzljubila, a sem komaj čakala, da grem na gorsko kolo. Potem se je začela v moji družbi začela debata o gravel kolesih. Navdušil me je predvsem Matej Mejovšek, ki redno sledi kolesarski sceni, potem se je v to poglobil še Boštjan in sva se odločila.

Doma sem v Žirovnici in ko stopim iz hiše, imam na eni strani asfalt in na drugi makadam. Vse potke lahko prevozim ne da bi se morala ukvarjati z vprašanjem, kje je asfalt. Poleg tega izhajam z gorskega kolesa, tako da lahko odpeljem z gravlom tudi zahtevnejše terene.

Za gorsko kolo, ker mi toliko pomeni, si hočem vzeti čas. Če imam manj kot tri do štiri ure časa, sploh ne mislim na gorsko kolo, ker to ni dovolj. Če imam dve uri, pa je tu gravel, na hitro se oblečem, odfuram tisto uro in pol in sem zadovoljena.

Specialke sploh nimaš več?

Imeti doma tri kolesa, je brez veze.

Ampak po znani formuli n+1 to niti približno ni dovolj.

Matej, če hodiš v službo, sta dve kolesi dovolj. Sicer bi pa tudi jaz imela štiri. No, imam še ponija in vedno mora biti prostor še zanj. Poglej, klet je postala enostavno premajhna, vprašala sva se tudi, koliko bova sploh še kolesarila s cestnimi kolesi. Poleg tega lahko odkrito povem, da sem se tudi že peljala vštric s kolesarji na cestnih kolesih, pa nisem nič manj konkurenčna. Gravel me navdihuje, ker sem lahko z njim hitra na lepem makadamu in na asfaltu.

Dame kolesarijo: Maja uči kolesarke vožnje po enoslednicah.

Dame kolesarijo: Maja uči kolesarke vožnje po enoslednicah.

Tvoj najljubši maraton je Hero. Nisi pa še odbila najdaljše trase.

S tem si me zabodel naravnost v srce.

Petkrat sem prevozila kratko traso, vsako leto z boljšim časom, lani pa sem si želela prvič odpeljati dolgo, ki se mi je zdela prej zaradi višinske razlike 4000 metrov nedosegljiva. Prvič sem namensko trenirala in se res dobro pripravila. Prva dva vzpona sem preživela, šlo je po načrtih, na sorazmerno lahkem spustu pa sem se veselila, da si bom lahko malo odpočila – ampak preveč sem bila na sedežu in sem predrla, pravzaprav raztrgala zadnji plašč.

Na lepem se je pojavil Boštjan – vozila sva sicer vsak zase, ne skupaj. Ni izgubil upanja, sestopil je in s peno napolnil plašč v upanju, da bo le držalo. Odkrito povem, da sem takrat že izgubila voljo. Iz žepa sem potegnila telefon in začela Boštjana fotografirati. Takrat je padel ven, če sem normalna, naj se ukvarjam s kolesom in kako bom šla naprej, ne s posnetki za Facebook. Tako jeznega še nisem videla – in še pena mu je uhajala, zato je bil toliko bolj razkurjen. Je pa bilo videti, da bom lahko šla naprej. Spet sva šla vsak po svoje. K sreči je sledil trikilometrski vzpon po asfaltu, ampak po kilometru in pol v 25-odstotni klanec je guma spet spustila. Sedla sem v travo in se zjokala. Vsi moji prijatelji na kolesu, prijatelji sellarondovci, so se drug za drugim ustavljali in me spraševali kaj je narobe, naj pokličejo pomoč? Peš sem šla potem v dolino, v Arabbo, odkoder me je v cilj odpeljal reditelj s kombijem.

Zdaj šele razumem športnika, ki se mu na olimpijskih igrah zgodi nekaj, na kar nima vpliva. Verjamem, da te bolečine ostanejo v tebi za vse življenje. Ampak, ne bom vrgla puške v koruzo, čeprav ne morem reči, kdaj bom to ponovila. Čas od prvega maratona Hero pa sem izboljšala za uro in pol, tako da me je par Slovencev vprašalo, kaj se je zgodilo – če sem zamenjala kolo in trenerja (smeh).

Hero je njen najljubši maraton.

Hero je njen najljubši maraton.

Kako je z Bled Bike Festivalom? Občutek imam, da ni bil izkoriščen ves potencial.

Bled Bike Festival se mi zdi res lepa zgodba, ki absolutno ima potencial. Glede na to, da sem bila dve leti vpeta v organizacijo, mislim, da se ne more izraziti, dokler ga ne bo sprejemal in spodbujal lokalni turizem. Drugič, na Bledu in v okolici imam veliko kolesarskih vodenj, ampak dokler nisem v lepem gozdu ob Savi, mi je nerodno: čeprav se stanje malo ureja, ni primernih kolesarskih stez. In tretjič, po vseh trailih se vozimo ilegalno. Če gost prosi za zemljevid z gorskokolesarskimi potmi, mu dejansko lahko dam samo tistega z označenimi makadamskimi cestami, kot je cesta na Talež, če se usmerim na Jelovico. Spust, ki ga vsi lokalci furamo in tam kdaj tudi vodimo turiste, pa je ilegalen.

Vprašati se moramo, kar piše v vsakem drugem časopisu: se bomo promovirali kot destinacija za gorske kolesarje?

Sprašujem se, kdaj bodo začele lokalne skupnosti pritiskati, da se stanje uredi. Tega ne morem početi jaz kot Maja Zupan.

Je Bled morda preveč samozadosten, da bi si želeli še kolesarski festival?
Doma sem v neposredni bližini Bleda in z njim živim že vse svoje življenje. Večkrat se vprašam, kakšnega gosta si želi Bled. Z dogodkom Gravel Epic smo želeli pripeljati goste, za katere mislimo, da so pravi za Bled. To so tisti, ki uživajo v naravi in jo spoštujejo, imajo debelo denarnico in po možnosti s seboj pripeljejo družino.

Žal je zdravstvena kriza Gravel Epic preprečila, ampak ponosna sem, da nam je v sodelovanju z Matejem Mejovškom in agencijo Life Adventures uspelo prepričati investitorje, da so se odločili za Bled oziroma za Gorenjsko. Iskali so najboljše možne lokacije za gravlerje. V prvi vrsti ustrezen teren in naravo ter v drugi vrsti privlačno turistično destinacijo – ne le za očeta, ki gre na tekmo, ampak tudi za mamo, ki bo šla lahko nekaj kupit, in za otroke, da bodo imeli kaj početi. Organizatorji so začutili, da to lahko ponudi Bled. Izbrali so samo štiri elitne destinacije od osmih, ki so jih šli obiskat.

Z Matejem sva z njimi dejansko preživela 14 dni svojega časa, ki sva ga za to donirala. Donirala.

Pravzaprav sta ga donirala Občini Bled.

Ne da bi se pritoževala, ampak hočem povedati, koliko prostovoljnega dela smo pripravljeni vložiti v to na osebni ravni. Ampak nekje je meja, tudi mi moramo od nečesa živeti.

Pred polno dvorano na predstavitvi Gravel Epica na Bledu

Pred polno dvorano na predstavitvi Gravel Epica na Bledu

Zdi se mi, da se na splošno gleda na kolesarske turiste podcenjevalno, kot na nebodijihtreba, ko se pripeljejo, so pa vsi presenečeni, češ, koliko pojedo, in da imajo denar.

Imam izkušnjo z vodenjem turistične destinacije in vem, da je lahko direktor turizma absolutno predan kolesarskemu turizmu. Ampak, če v politiki ne dobi podpore – govorim o vseh, od uradnikov do občinskih svetnikov –, mu ne bo uspelo. In podpirati ga morajo vsi, do zadnjega, pa veš koliko jih sedi na občinskem svetu. Če se vse poklopi, je pa to lahko odlična zgodba.

Pri 42 letih je – prvič in zadnjič, pravi – pretekla 42 kilometrov na 42. Berlinskem maratonu.

Pri 42 letih je – prvič in zadnjič, pravi – pretekla 42 kilometrov na 42. Berlinskem maratonu.

Pred leti si kolesarila ob Savi, od izvira do izliva v Donavo.

Savska kolesarska pot je bila vrhunska zamisel, pri kateri sem bila kot prva Slovenka udeležena od samega začetka. Kakšnih šest, sedem let nazaj so začeli razmišljati o tem, da bi zgradili kolesarsko pot. Takrat je bila glede tega poenotena tudi politika v vseh bivših jugoslovanskih republikah. Žal ta ideja ne živi več, ampak devetdnevnega potovanja od Zelencev do izliva Save v Donavo v Beogradu ne bom nikoli pozabila. Ko so domačini v Srbiji in Bosni, tudi na Hrvaškem, izvedeli, da prihajamo, so nas pričakali na določenih točkah in z nami kolesarili kakšnih deset kilometrov.

Dajala si celo intervjuje za njihove medije.

Tako je. Še danes imam stike s prijatelji, ki sem jih takrat spoznala. In to so izjemni ljudje.

Kako dolga je pot?

Vsega skupaj je bilo na koncu okoli 750 ali 800 kilometrov, precej več kot je do Beograda po cesti, ker se dejansko sledi reki in njenim okljukom.

Koliko časa si dejansko ob reki?

Rekla bi, da okoli 90 odstotkov časa. Veliko. Je pa za to turo idealno gravel kolo, ker je vmes tudi nekaj makadama, kjer ga ni, pa je asfalt precej slab. Če imate devet, deset dni časa za eno lepo kolesarsko preizkušnjo, pojdite! Sledi obstajajo, imamo jih.

Običajno grem vsako leto kolesariti po jugu Srbije v Črno goro. Gre za Čiker maraton, ki ga organizira tamkajšnji gorskokolesarki klub Čiker. Kolesari se od Kraljevega do Budve, čez celo Južno Srbijo – in to po planinah, skozi odročna naselja, kjer vidiš bose otroke, ne zato, ker čevljev ne nosijo, ampak jih nimajo. Ko pridem s takega kolesarjenja domov, po devetih, desetih dneh, doživim kulturni šok. Tam se lahko čisto odklopim, ker sem s preprostimi ljudmi. Gostoljubje ljudi, ki ti bodo dali zadnji kruh, tudi če ga nimajo niti zase, je nekaj najlepšega.

Z Boštjanom na Čiker maratonu v Srbiji

Z Boštjanom na Čiker maratonu v Srbiji

Kaj je najhujša stvar, ki se ti je zgodila med vodenjem?

Agencija me je najela za vodenje skupine Nizozemcev, ki so prišli za par dni odkrivat lepote Ljubljane. Na lokaciji, kjer smo bili dogovorjeni, ni bilo nikogar. Iz recepcije so poklicali nekoga iz skupine, ki je trdil, da sem prišla en dan prezgodaj. A na mojih papirjih je pisalo drugače. Klicala sem na agencijo in takoj so se začeli opravičevati, da so zamočili. Fantu sem se iskreno opravičila in se vrnila naslednji dan. Na lokaciji spet ni bilo nikogar. No, potem so le začeli prihajati iz svojih sob, sredi dopoldneva so bili precej umirjeni. Krenili smo skozi Ljubljano, čez Tromostovje in proti Golovcu.

Kaj pričakuješ od mladih fantov, dvajset let mlajših od mene? Mladost, norost, po drugi strani pa tudi kondicijo. Trije pa so izrazito zaostajali. Nekdo iz skupine mi je prišepnil, da so ga malo preveč spili. Kakšnih 50 metrov pod Golovcem se je eden ustavil, odvrgel kolo, stekel stran in … bruhal. Ostala sem brez besed, tudi ko se je opravičil. Ko smo kolesarili do vrha, sem razmišljala, kaj naj naredim in na vrhu sem jih postrojila, kot v šoli, bila sem jezna in nisem vedela kaj narediti v tej situaciji.

Fantu, ki je bruhal, sem rekla, da je za danes zaključil s kolesarjenjem. Debelo je gledal in zahteval, da mu vrnem denar za izlet. Nisem vedela kaj odgovoriti, da bo profesionalno in pametno, niti koliko je plačal agenciji. Vzela sem denarnico in ga kar vprašala, koliko je plačal. Bil je čisto šokiran, ker seveda ni hotel vzeti denarja. Stopila sem k njemu in ga kar nadrla: »Ne gre za denar, ampak zate, tvoje zdravje in varnost. Je to dovolj jasno?« Vsi so bili vijoličasti, ne samo on. Fant se mi je opravičil in šli smo naprej, očitno pa je že prišel k sebi, tako da je vzdržal do cilja (smeh).

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
V tujini mi je, kljub temu, da sem gorska kolesarka, ostal v najlepšem spominu cestni vzpon na Stelvio. Najlepši domači vzpon pa je pravzaprav italijansko-slovenski, na Matajur. Zaradi raznolikosti, v spodnjem delu je asfalt, potem se začne lep makadam in na koncu enoslednice ... da ne govorim o spustu v Italijo po singli, ki je res vrhunska: na enih delih je zame tudi malo izzivalna in jo vzamem z spoštovanjem, v 90 odstotkih pa je totalno huda.
Najljubši spust doma in na tujem.
Iz domačih logov spust s Kofc. To je spust po planinski poti, ki ga furamo lokalci, pridejo pa tudi tujci, ker se Tržič promovira kot gorskokolesarska občina. Fantje trail urejajo, zato je postal primeren tudi za navadne smrtnike, še vedno pa je na nekaterih delih izzivalen. Všeč mi je zaradi raznolikosti. Na štartu okoli sebe opazuješ gore in skale, spustiš pa se naravnost v središče Tržiča. Na nekaj vodenjih sem opazila, da je nemško govoreče gorske kolesarje osupnilo prav to, da iz gorske idile prideš naravnost v mestno jedro.
Med spusti v tujini težko izpostavim samo enega. Matajur je nekaj posebnega, ampak v bistvu so mi bili všeč vsi spusti na Sellarondi Hero. Tudi zato, ker se med seboj razlikujejo: eden je zelo tekoč, drugi kamnit, z veliko dropi, tretji na makadamski cesti.
Katerega maratona še nisi prevozila, a si ga želiš?
Ravno danes mi je Boštjan ob kavi pokazal sliko, ki je nastala lani na današnji dan (15. 6. 2019, op. a.). Sliko s Sellaronde Hero, kako je on prišel v cilj … jaz pa ne.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Z Grego Boletom, ki je skoraj moj sosed, a še nisem imela z njim prilike niti poklepetati niti spiti kave. Se pa ves čas všečkava na Facebooku, prišel je tudi pogledat na Bled Bike Festival in mi napisal glede tega tudi kakšno lepo besedo. Vidim, da obožuje kavo, jaz pa sem tudi kofetarica. Med kolesarkami bi šla na kavo z Matejo Roglič, sestrično vrhunskega kolesarja, ki mi je blizu tudi s svojimi objavami.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Vsak dan se trudim, ne glede na to ali grem na turo ali ne, spiti pol litra vode. Včasih mi ne gre, ampak kadar to naredim, je cel dan precej lepši. Se pa dobesedno silim. Med turo vedno pijem izotonične napitke.
Po turi pa pivo. Nikoli nisem bila velika ljubiteljica piv, ampak sem to šele odkar kolesarim. Mislim, da me imajo zato fantje radi v družbi. Če je tura zahtevna in sem zelo izžeta, z užitkom spijem temno točeno, če je krajša, pa izberem svetlo. Nikoli pa ne pijem med kolesarjenjem.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pred nezahtevno vožnjo ponavadi pojem kruh s kakovostnim maslom in medom – doma imamo čebelarstvo. Pred dirko pa sta na krožniku dve na oko pečeni jajci in kruh, pri katerem sem kar izbirčna. Najraje posežem po rženem beljakovinskem kruhu.
Pravijo, da imam kar veliko porabo. Na turi, ki traja šest ali sedem ur, tudi konkretno jem. Moram pojesti neko lokalno specialiteto, brez tega zame ni ture. Zvečer pa želim sesti v res dobro gostilno in uživati tri ure. V hrani neizmerno uživam, kar se mi tudi vidi, ampak, kaj bo ženska pri petdesetih letih? Mar moram imeti samo 50 kilogramov? Ne! Dostikrat si rečem, da je dobro, da kolesarim, sicer ne vem, kakšna bi bila. Zaradi kolesarjenja mi niti hrana ne povzroča slaba vesti.
Izraelski gostje, ki jih je vodila po okolici Bleda, so ji izkazali gostoljubje z vabilom v Izrael, kjer se lahko pohvalijo z odličnimi puščavskimi potmi.

Izraelski gostje, ki jih je vodila po okolici Bleda, so ji izkazali gostoljubje z vabilom v Izrael, kjer se lahko pohvalijo z odličnimi puščavskimi potmi.

Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Dosti kolegic, ki ne kolesarijo, me vpraša, v čem vidim užitek, ko brcam v klanec. Vsaki rečem, da sem v prvi klanec tudi jaz trpela. In drugič tudi. Dvanajstič, ne več toliko, dvajsetič pa sem že uživala. Ko pridobiš splošno, osnovno kondicijo, začneš uživati tudi na klancih. Če imaš primerno kolo. Opažam, da ima marsikatero dekle odlično gorsko kolo, potem pa se vozi po asfaltu.
Kakšno kolo voziš?
Polnovzmetenega Specialized Epica, s katerim sem noro zadovoljna. Ko se nanj usedem, se počutim, kot bi bila v nebesih. Za gravel imam Specialized Divergea.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Za kolo bi dala do pet tisoč evrov. Seveda bi preizkusila kaj vrhunskega, ampak razmišljam, da so svojega denarja zares vredna le kolesa v cenovnem razredu do štiri, pet tisoč evrov. Dražja kolesa, recimo za deset tisoč evrov, niso toliko boljša. Tako čutim. O dragih kolesih tako niti ne razmišljam, ker si jih dejansko ne morem privoščiti. Če bi mi ga kdo posodil za preizkus, pa ne vem … zakaj ne?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.