Vštric z Anjo Kalan

Vštric z Anjo Kalan

Nekdanja reprezentantka v alpskem smučanju je zaključila tekmovalno kariero že zelo zgodaj, a je kot trenerka ostala na smučeh. Kolesa osem let ni želela niti videti, potem pa je po zaslugi Mihe Malusa, tudi nekdanjega smučarja, vzljubila specialko. Zjutraj je na snegu, popoldne na cesti, izven sezone pa na kolesarskih dopustih.
Col du Grand-Saint-Bernard

Col du Grand-Saint-Bernard osebni arhiv

V svoji trenerski karieri je bila tudi trenerka v japonski ženski smučarski reprezentanci, vendar raje dela z otroki. Z Mihom sta med drugim skupaj delala v otroškem smučarskem klubu v Kongsbergu na Norveškem, lani pa sta se čez zimo preselila v francoski Tignes, kjer sta trenerja na novi smučarski akademiji. Anja navdušuje z barvitim profilom na Instagramu, toplo pa priporočam tudi spremljanje profila na Stravi – sploh, če vas popade želja po kolesarjenju v Grčiji, Albaniji, Črni gori ali na Kosovu.

Nekdanjo alpsko smučarko si, bolj kot na cestnem, predstavljam na gorskem kolesu. Kako to, da si raje na specialki?

Ko sem smučala, smo kolesarili za trening, a kolesarjenja nisem nikoli marala, ker se je na treningih ves čas tekmovalo. Ko sem nehala smučati, kakšnih osem let sploh nisem kolesarila, ker sem kolo sovražila. Prvo kolo mi je kupil Miha, da sem začela z njim kolesariti – in on je imel specialko.

In sploh nisi pomislila na gorsko kolo?

Eh, strah me je ... po kakšnih lepih potkah že, kaj več pa ... ne, ne.

Robi Kranjec mi je povedal, da na kolesu sploh še ni občutil pravega adrenalina. Ti praviš, da te je spustov strah, bila si pa odlična smukačica.

Če je cesta lepa, grem dobro, ampak skozi ovinke …

Kako hitro si se najhitreje peljala?

Kakšnih 78 kilometrov na uro ... ampak je šla cesta naravnost.

In kako to, da te ni bilo strah pri smučanju? Ker si smučala od malega?

Verjetno. Ko smo kolesarili, se nikoli nismo hitro spuščali. Saj veš kako je? Pelješ se v koloni, seveda, če ima trener deset varovancev. Nikoli nisem niti razmišljala, zakaj me je strah. Na strmih spustih, na primer z Zoncolana, me je groza. No, ne da me je strah, ampak ne počutim se sigurno. Pa enkrat sem se v Grčiji že zvrnila.

Samo enkrat?

Do zdaj sem se pri večji hitrosti k sreči samo enkrat.

No, če ne padeš, se nikoli ne naučiš voziti hitro.

Ja, ampak ne bom padala zato, da se bom naučila spuščati (smeh). Jaz se ne smem poškodovati, ker potem ne morem delati.

So amaterski smučarski tekmovalci tudi tako zagnani kot amaterji kolesarji?

Seveda, še bolj kot vrhunski tekmovalci. Trenirajo kot ta pravi.

Kje trenirajo? Saj ni prog.

Seveda so, imajo trenerje, ki jim rezervirajo proge.

Rekel bi, da je to še dražji šport kot kolesarstvo.

Seveda! Kolo je sicer drago, ampak nekateri smučarji amaterji hodijo trenirat celo v Švico. Imajo tudi svoje svetovno prvenstvo. So pa to v glavnem nekdanji vrhunski smučarji, recimo da je polovica nekdanjih tekmovalcev.

Zakaj te privlačijo visoki vzponi?

Zaradi razgledov. Rada tudi hodim v hribe in plezam. Včasih sem veliko plezala, nisem pa tekmovala. Hribe imam na splošno rada, saj jih imam tukaj, vidiš (pokaže tetovaže, op. a.)

Col de l'Iseran

Col de l'Iseran

Prej si mi razlagala, da sta z Mihom prevozila približno polovico od petdesetih klancev iz knjige Največji kolesarski vzponi v Evropi. Obvladata Dolomite, dobršen del Francije in Švico ...

Zdaj odpotujemo čez Italijo in bova dodala še dva, na Gran Sasso in Blockhaus v Apeninih, v Franciji nama manjka nekaj v notranjosti, prevozila sva vse v Belgiji, morava pa še v Španijo oziroma v Pireneje.

No, vozita se tudi na kolesarjem manj znane destinacije: v Albanijo in Grčijo, na primer.

Raje odkrivam neznane kraje. Zakaj Albanija? Bila sem že marsikje, ampak na kolesu se najbolj varno počutim v Albaniji. Tudi ljudje so najbolj prijazni.

Tja hodiva kolesarit že sedem let. Ceste, ki jih zdaj gradijo oziroma obnavljajo v Albaniji so odlične in se sploh ne morejo primerjati z našimi, razen morda s Strmo rebrijo, kjer je nov asfalt. Ni boljših cest kot v Albaniji! Črn asfalt. Ko sva bila na obalni cesti prvič, je bil še makadam, zdaj je asfaltirana. Ob obali lahko narediš, kaj vem, mogoče se bom zlagala, na 60 kilometrih 2000 višincev.

Prelazi so visoki skoraj do 2000 metrov. Na prelaz Thore vodi z ene strani čisto nov asfalt, na drugo stran se pa cesta spusti v vasico Theth, kjer je menda najbolj čist zrak v Evropi. Mislim, da je tam cesta še vedno makadamska, po mojem zato, da lahko dol peljejo turiste z džipi. Če greš po dolini, je pa tudi samo makadam. Noro lepo je!

Lani sva v Albaniji kolesarila 40 kilometrov do jezera Koman, potem sva šla za tri ali štiri ure na trajekt, in potem še 140 kilometrov s kolesi naokrog nazaj. Srečala sva po mojem kakšnih deset avtomobilov. Veš kakšna narava? Cel dan sva bila okoli, jaz sem imela pa tubularje (smeh).

Kje se gre tam na kosilo?

Po štiridesetih kilometrih sredi ničesar sva se ustavila v gozdu s takim hotelom, da ne moreš verjeti. Šla sva na špagete carbonara, najboljše v mojem življenju – no, mogoče tudi zato, ker sem bila že malo utrujena. Za dve porciji špagetov, dva kapučina in dve kokakoli sva dala devet evrov.

Čaršija v Kruji, mestu v Albaniji

Čaršija v Kruji, mestu v Albaniji

Slovence najbolj skrbi kje dobiti informacije.

Kje? Na internetu! Ali na Instagramu, kjer prek oznak lokacij odkrijem marsikaj.

Kolesarila sva tudi na Kosovu in tam je enako kot v Albaniji: delajo nove ceste. Na Stravi sem sledila Američanu, ki je delal na Kosovu, nekaj v zvezi z varnostjo. Vprašala sem ga, kakšne so ceste, in rekel je, da odlične, samo da ne smem v Prištino.

Priština je najgrše mesto na svetu.

Točno to. No, tam smo se z njim srečali in naju je vodil okoli. Veš kako noro! Ljudje so enako prijazni kot v Albaniji in celo ceneje je. Je pa res, da sva se zastrupila s hrano. Skupaj smo jedli ploščo s čevapčiči, piščancem in vsem tem … Američanu ni bilo nič, jaz sem pa celo noč bruhala, celo vročino sem dobila.

Dol potujeta s kombijem?

Ja, Miha je naredil posteljo in če sva sama, spiva notri, sicer pa v šotoru. Hotelov ne maram. No, na Kosovu nisva našla nobenega kampa, ampak tam so hoteli po dvajset evrov na noč, skupaj z zajtrkom. In ko sva prišla v prvi hotel, se je izkazalo, da je možak delal dvajset let v Mariboru.

Redno se vračata tudi v Črno goro. Na vzponu nad Boko Kotorsko.

Redno se vračata tudi v Črno goro. Na vzponu nad Boko Kotorsko.

Zanimivo se mi zdi, da še nisi bila na Tenerifih.

Sploh me ne vleče, čeprav vem, da bom šla enkrat tudi tja. Ne, ne, raje grem v Grčijo. Na Olimp vodi cesta od morja na skoraj 1900 metrov.

Kdo gre sploh kolesarit v Grčijo, razen vidva, seveda.

Čedalje več jih gre!

V Grčijo hodiva že od nekdaj in prevozila sva že toliko, da me včasih na Stravi celo Grki sprašujejo, kam naj gredo še kolesarit.

Vedno greva po koncu najine smučarske sezone, samo lani pa sva bila v Grčiji petkrat – štirikrat s kolesi in enkrat na Santoriniju.

Verjetno se večinoma kolesari po celini, ker so otoki – razen Krete – precej majhni.

Kreta! Veš kakšne ceste so tam? Najvišje se pride do observatorija Skinakas, od morja na 1750 metrov. 45 kilometrov klanca. Lani smo bili na Parosu, kjer sva naredila 70-kilometrski krog s skoraj 2000 metri višincev. Se ti zdi, da to ni dovolj za morje? Čez glavo! Cesta gre tam z ničle na 1400 metrov!

Cesta do observatorija Skinakas

Cesta do observatorija Skinakas

Ljudi skrbi vročina.

Lani avgusta me je zjutraj celo zeblo, je pa res, da vstajava ob šestih in greva ob pol sedmih. Ni vroče, seveda pa ne greš kolesarit ob dveh.

Grčija … noro. Imajo cesto, kjer je na treh kilometrih in pol kakšnih 25 ovinkov.

Ne vem, ali se ljudem ne ljubi ali zakaj hodijo vsi na Majorko? Dobro, do Majorke je daleč, ampak tudi tja se gre z letalom. Pomisli, v Grčiji sva si novembra sposodila avto za pet dni – za 35 evrov! Nihče mi ne verjame, ampak, prisežem! Lani sem si tudi prvič v življenju sposodila specialko, imela je komponente Ultegra in 105, ampak bilo je dobro kolo. 85 evrov za pet dni.

Kje vse sta še kolesarila?

V Romuniji na vseh omembe vrednih klancih, tudi na cesti Transfagarsan. Lani sva bila na tistih kratkih klancih v Belgiji. Ko sva delala na Norveškem, sva kolesarila tudi tam, ampak bolj malo, ker sva bila gor samo pozimi. Konec marca ali v začetku aprila sva bila na vrhu ceste v fjord Lysebotn, a je bila zaradi snega zaprta. Ampak, na Norveško bova gotovo še šla.

Kaj pa na Japonskem?

Tam sva bila samo pozimi, tako da nisva kolesarila Imava pa v planu goro Iwaki na otoku Honšu, kjer je na osmih kilometrih 65 ovinkov. Žal je za kolesarje odprta samo nekaj dni na leto. Dvajset kilometrov stran od gore je doma ena od smučark, pa še ni bila tam. Poglej to cesto! To je res, ni fotomontaža.

Kolesariš po službi, torej po dnevu na smučišču. Kar naporno, bi rekel. Če sem bil na snegu, sem se domov vedno vrnil mrtev.

Dobro, ti tega nisi vajen! Pri nas je tako: vstaneš ob štirih, greš gor, smučaš od sedmih do enajstih, se vrneš že ob pol dvanajstih, poješ kosilo in od dveh do petih si prost. Lahko greš za dve uri na kolo. Saj je težko, ampak ko se vrneš, je veliko bolje.

Pravzaprav si celo zimo na višinskih pripravah.

Tako. Zdaj smo v Tignesu ves čas na nadmorski višini 2100 metrov. Smuča se pa tja do 2.900 metrov.

Koliko presmučaš?

Zase praktično nič. Na terenu postavim progo in če imaš deset varovancev, si med treningom na enem mestu, malo popravljaš progo in daješ navodila po voki-tokiju. Če te poslušajo ... Zase grem pa zvečer na turno smuko. Turno sem prehodila že veliko, ampak zdaj mi zmanjkuje časa. V Tignesu sem sicer hodila gledat sončne vzhode, ki so tam res lepi.

Miha je skromen in pravi, da se s tem ne strinja, ampak jaz vem, da je strašljivo hiter. Kako je videti, ko gresta kolesarit skupaj?

Tako, da sem večino časa sama. V klanec gonim sama, kar mi je všeč, spuščava se tako ali tako vsak posebej, po ravnini pa greva skupaj.

Na vzponu sem raje sama. Če gre Miha za menoj, imam ves čas občutek, da moram hitreje, če je pred menoj, pa da ga lovim.

Ne vržeš pa od časa do časa bicikla v grmovje, kar se je tudi že dogajalo pri kakšnih parih?

Te najine ture … jaz mu povem kam bi šla, on pa načrtuje krog. Da bi pa vrgla kolo v grmovje? Nikoli! Dol sem stopila s kolesa samo lani ... mislim, da na vzponu na Javorč. Ne vem kaj sem sploh mislila, klanec je nor, jaz sem pa še telefon vlekla iz žepa, da bi to fotografirala. Da sem lahko speljala, sem morala dol po zalet.

Kako postaneš ambasadorka za Band of Climbers?

Pač, prijavila sem se. Prijavo je poslal tudi Miha in izbrali so oba. Pregledajo profile na Facebooku, Instagramu in Stravi.

Z Miho med vzponom na Col de'l Iseran

Z Miho med vzponom na Col de'l Iseran

Kakšne so obveze?

Nič, objavljam fotografije. Sem tudi ambasadorka čelad Urge Bike. Doslej so delali čelade za gorske kolesarje, zdaj pa so naredili še cestni model. Doma imam kakšnih dvanajst njihovih čelad in danes so dali na pošto še štiri nove. Vse barve (smeh).

Kako se odločiš za barvo las?

Po navdihu. Že ko sem imela kratke lase, sem imela vse barve, tudi zeleno, ki pa je ne bi izbrala za dolge lase. Lahko sem vesela, da sem v takem poslu, da zaradi tega nimam težav. Mimogrede, ena od mladih smučark me je zadnjič vprašala, če je to moja naravna barva. Resno. (smeh).

Za kolo se rada lepo oblečeš

Moraš imeti motivacijo! Ne maram dresov ekip … imam pa rada drugačne oblike. Včasih sem sicer še nosila majice brez rokavov, zdaj ne več. Ne vem pa, zakaj delajo majice s tako dolgimi rokavi, kot jo imaš zdaj ti, do komolcev. In potem imaš na roki tri črte. No, kakorkoli …

Tudi meni je všeč, če so tipi na kolesu lepo oblečeni, ne pa v nekih klubskih dresih. Najbolj smešno se mi zdi, da vidim na cesti toliko svetovnih prvakov.

Danes sem srečal Valverdeja.

Jaz pa včeraj tri (smeh).



Najljubši vzpon doma in na tujem.
Col de Nivolet iz Locane, ker je noro, 2.200 višincev, s 500 na 2612 metrov, narava je lepa in ni prestrm. Sicer je pa noro še v Albaniji, Grčiji in Črni gori. Doma bi izbrala Mangrt in Strmo reber – ki je res strma.
Najljubši spust doma in na tujem.
Ne vem. Spustov me je strah, zame predstavljajo večji stres kot vzponi. Cesta mora biti široka, recimo s Piccola San Bernardo na francosko stran, ker je čisto nov asfalt. V Sloveniji pa spust z Gorenje vasi v Lučine.
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Miha si je zadal za življenjski cilj, da prevoziva vse ceste iz knjige Največji kolesarski vzponi v Evropi. Mislim, da jih imava do zdaj 23, manjka nama jih torej še 27. Upam, da bo prvi med tistimi, ki jih še nisva prevozila, septembra ali oktobra Colle delle Finestre.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Piva ne pijem, šla bi pa na kavo z Georgio Simmerling, ki ima olimpijsko kolajno iz Ria v ekipni zasledovalni vožnji, sicer pa je bila alpska smučarka in je tekmovala tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru. Tekmovala je tudi v skikrosu, po hudi poškodbi pa je začela kolesariti. Ravno včeraj (pogovarjala sva se v ponedeljek, op. a.) je bila tretja na virtualnem Touru.
Med moškimi pa bi šla na kavo z Alejandrom Valverdejem, ker je med starejšimi, če ne najstarejši kolesar in se še vedno lahko kosa z mlajšimi. Pa še hribolazec je – in jaz imam najraje klance.
Mur de Huy, kjer je na Valonski puščici Valverde zmagal že petkrat.

Mur de Huy, kjer je na Valonski puščici Valverde zmagal že petkrat.

Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred nič posebnega, vodo. Vmes izotonične napitke, tudi cedevito, če ni drugega, pa vodo z medom. Ne kompliciram. Ko se vrnem, po večjih in težkih vožnjah pijem kakav ali včasih proteinski shake.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Ponavadi grem na kolo kakšne pol ure po zajtrku. Zajtrkujem umešana jajca, muslije ali kruh in nutelo. Med kolesarjenjem jem cuker, a se moram siliti. Gelov ne maram, raje imam bonbone in energijske ploščice, ki jih dela Miha sam – take, ki imajo čim manj čokolade. Najraje bi imela v žepu klobaso, ampak od nje ne bi imela prav dosti energije. Po rundi? Riž, najbolj mi je všeč suši, ki ga naredi Miha. V velikih količinah.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker lahko odkrivam ceste in kraje, ki jih sicer z avtom verjetno ne bi, razen če bi bili ni na poti.
Kakšno kolo voziš?
Focus Izalco Maxa. Kupila sem okvir, Miha pa mi ga je sestavil. Naročila sva Sram Red, obročniki so Miche, po mojem 35-milimetrski, prijatelj pa mi je dal neke ultralahke zavore. Če kaj zavirajo? Seveda, ampak bolj počasi. Ravno danes mi pa Miha barva okvir in v sredo bo končan. Ful bo lep.
Kakšno kolo bi vozila če bi bila meja nebo?
Popolnoma sem zadovoljna s tem, kar imam.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.