Vštric z Evo Zorman

Za zmago na Wings for Life v Sloveniji je morala preteči okroglih štirideset kilometrov, takrat še ni dopolnila niti dvajset let. Naslednje leto je odpotovala na tek v Rio de Janeiru, kjer je pretekla še osem kilometrov več, lani pa je izbrala Tajvan in se ustavila na 42. kilometru. Odlično se je pripravila tudi na letošnjo sezono, zato ji je toliko bolj žal, da zaradi odpovedi ne more tekmovati, kolikor bi si želela. Z Evo sem se pogovarjal takoj po uspešno opravljenem izpitu iz oftalmologije, s katerim je uspešno zaključila četrti letnik Medicinske fakultete na Univerzi v Mariboru. V prihodnosti jo mikajo družinska medicina in specializacije, povezane s športom ali prehrano.

Za začetek najtežje vprašanje: raje tečeš ali kolesariš? In zakaj?

Odvisno od razpoloženja in vremena. Če je dež ali kadar imam manj časa in se želim hitro utruditi, grem raje teč. Včasih pa noge sploh nočejo teči in takrat grem raje na kolo. Če malo prej jem, imam tudi raje kolo. Če terena ne poznam dobro, grem tudi raje teč, saj se med tekom počutim bolj varno.

Ni pa opcije, da ne bi šla niti teč niti kolesarit?

(smeh) Opcija je, da grem naokrog s psom. Če so tekme, imam vmes tudi kak prost dan, sicer pa delam po programu. Moj tekaški trener je Romeo Živko iz AD Kladivar, za kolesarjenje pa Marjan Jauk.

Žal je letos propadlo, ampak vseeno: katero lokacijo si za Wings for Life izbrala za leto 2020?

Limo v Peruju. Tekmo so prestavili in upam, da bo naslednje leto šlo. Če tega razmere tam ne bodo dopuščale, pa me bodo verjetno še enkrat vprašali, kam bi šla.

Si pri izbiri za Brazilijo in Tajvan vsaj malo špekulirala in se odločala tudi glede na možnosti za zmago?

Gledala sem na to, da dobim čim več in da lahko odpotujem čim dlje. Tako sem šla enkrat čim dlje na zahod in drugič čim dlje na vzhod. Nisem se pa ozirala na razmere za tek ali na konkurenco. Bolj sem si to nagrado zasnovala za potovanje, tako da sem tri tedne pred tekom še raziskovala državo, kjer je bil tek.

Glede na to, da te potem čaka tekma, moraš tudi na dopustu pametno trenirati.

Tudi med dopustom grem vsak dan teč, imela pa sem tudi drugačne podvige, s takratnim fantom sva vedno divjala naokrog, tako da nisva bila pri miru.

Kako zmagati na Wings for Life? To je komplicirana tekma, ker ni jasno, kje je cilj.

Na Wings for Life ni ciljne črte, zato je veliko v glavi. Teč sem šla sproščeno, pomembno je, da se na začetku ne zaženeš.

Po dvajsetih ali tridesetih kilometrih sem vedno videla, da je hitrejše konkurentke pobralo.

Proti koncu jim moraš enostavno pobegniti.

Proti koncu jih za seboj nikoli nisem videla, ampak sem samo tekla in čakala na zasledovalni avto. Vedela pa sem, da sem prva, ker so bila okoli mene spremljevalna vozila.

Poznam nekaj zdravnic in zdravnikov in med njimi je – če v šali pretiravam – kup hipohondrov, ki ob vsaki bolečini ali piki pomislijo na najhujše. Je za športnico temeljito znanje medicine prednost ali slabost, ker veš, kaj vse gre lahko narobe?

Rekla bi, da je pri meni prej prednost. Nisem hipohonder, kot jih omenjaš. Pogosto potlačim bolečino in jo ignoriram ali pa imam zelo visok prag bolečine in ravno zaradi tega pri meni prihaja do poškodb. Po mojem imam že dosti izkušenj, da bi lahko naredila izpit iz medicine športnih poškodb. Ampak, ko enkrat narediš anatomijo in te nekaj boli, res začneš študirati, katera mišica je to in si skušaš postaviti diagnozo.

In potem narediš naslednjič enako napako.

Ne, potem je kaj drugega (smeh).

Tek se mi je zameril, ker je šlo vedno nekaj narobe. Trdim, da so tisti, ki so narejeni za tek, in tisti, ki nismo. Ogromno je treba vložiti, da se ne poškoduješ, obenem pa paziti, da teka ni preveč. Si tudi zato veliko na kolesu?

Točno zato, tudi pri meni je prihajalo do poškodb. Iliopsoas sem imela zategnjen pa stresno frakturo stopalnice ... Potem sem začela počasi gonit in videla, da mi je všeč tudi kolesarjenje. Sicer izgubiš hitrost pri teku, da ti pa vzdržljivost in aerobno kapaciteto. Tako zdaj kombiniram oba športa, čeprav me Jauk nagovarja, da sem boljša na kolesu. Pri teku tako ali tako nimam možnosti, ker so temnopolte tekačice na dolgih progah tako rekoč nepremagljive, na kolesu pa bi bila lahko dobra. Ampak jaz na oba športa gledam kot na hobija in nimam visokih tekmovalnih ambicij, tako da bom po mojem še naprej kombinirala.

Pri teku preveč uživam, da bi samo kolesarila.

Koliko si na kolesu in koliko tečeš?

Tečem trikrat in kolesarim štirikrat na teden ali ravno obratno, odvisno od tedna do tedna. Včasih je vikend bolj kolesarski, med tednom, ko imam manj prostega časa, pa tečem. Včasih pa delam daljše teke med vikendom in čez teden bolj specifične kolesarske treninge. Skratka, kolo vzame več časa, sicer pa so obremenitve pri obeh športih približno enake.

No, potem so tu še treningi za stabilnost, raztezanje ...

To sem v zadnjem času nekoliko opustila. Premalo delam na tem. Še vedno izvajam vaje za gibljivost, za moč pa samo še tu in tam.

Kako se med seboj dogovorita trenerja?

Romeo napiše program, v katerega vnese tudi kolesarske treninge, ki jih potem načrtuje Marjan.

Plavati pa ne bi začela?

Ne. sem poskusila, pa sem dihala na škrge (smeh).

No, saj tako je treba v vodi. Skratka, ne boš ušla med triatlonke. Povej kako je bilo kolesariti na Wuling, kjer poteka tudi KOM Challenge: od morja na 3275 metrov. O tem moraš povedati vse.

Vse se je začelo že prejšnji dan, ko sva najela moped in se vzpela do nadmorske višine 1000 metrov. Gor sva si odpeljala tudi vodo. Popoldne sva moped vrnila in si sposodila kolesi. Jaz sem dobila cestnega, Miha pa nekaj kvazi cestnega, bolj trekingu podobno kripo, tako da sva kar dvomila, da bova prišla do vrha.

Štartala sva ob štirih zjutraj, še v temi. Dobro je bilo, ker še niso delovali semaforji. Vzpon se v dolini začne počasi, tako da skoraj ne veš, da voziš navzgor, veliko je tudi predorov. Na koncu je števec pokazal celo 6000 višincev, ampak to ne more biti res. Vmes sva se ustavljala, nekaj pojedla, tudi počivala sva, tako da sva se kar ulegla na tla. Gor se sicer vzpneš kar hitro, ne da bi se tega prav dobro zavedal. Mislim pa, da je na vsakih sto višinskih metrov oznaka. Ko prideš skoraj na vrh, se malo spustiš, potem pa je še en klanec. In ta je ubijalski, tako da sem del poti hodila, enostavno nisem več mogla.

Gor sva prišla okoli dveh popoldne. In kako zdaj dol? Našla sva nek kombi in vprašala, če bi šla lahko z njimi. Tako da sva naložila bicikle in se dol peljala.

Kako je pa na tej višini z dihanjem? Že na 2.200 metrih to ni več šala, kaj šele na 3000.

Na koncu mogoče malo čutiš višino, ampak ni bilo sile. Bolj je bil na vrhu problematičen, mraz, bilo je malo manj kot 10 stopinj in pihalo je kot pri norcih.

Je bolje kolesariti s fantom ali v ženski družbi?

Saj sploh ne vem kako je kolesariti z ženskami. Razen na tekmah. Enostavno v okolici ni deklet, s katerimi bi šla lahko kolesarit. Na splošno je cestna kolesarska scena v okolici Slovenj Gradca bolj uboga. Z Mute se včasih sicer pripelje Eva Rek, a nama še ni uspelo skupaj na kolo. Ni pa niti kakega kolesarskega kluba niti rund.

Vem, da se sem pa tja zgodi, da moški v zvezi kolesari, ženska pa ne. In da tiste zveze večinoma niso bog ve kaj. Je sploh mogoče biti kolesarka in imeti partnerja, ki ni kolesar? Ali obratno. Je to sploh vzdržno za zvezo?

Samo teoretično, v praksi pa po mojem ne (smeh).

Če fant veliko goni, ga po mojem punca ne more razumeti, če tudi sama ne kolesari. In zaradi tega potem prihaja do špetirov.

Priti na Wings for Life in zmagati – trikrat – je kar noro. Kaj je pa največja norost, ki si jo naredila na kolesu?

Jaz sem talent za defekte. Enkrat sem imela v enem dnevu tri. Ni mi bilo jasno, zakaj. Najprej sem menjala zračnico, potem še plašč, na koncu pa sem ugotovila, da je bila zavorna gumica tako obrabljena, da je čeveljček med zaviranjem drsal ob plašč. Pač, defekt sem imela vsakič, ko sem prišla na vrh hriba in se spustila.

Saj menda ne voziš s seboj rezervnega plašča.

Imam pa telefon in sem klicala pomoč. Prvič so mi pripeljali zračnico in drugič še gumo. Veš, sem kar vztrajna. Ampak na koncu sem morala domov z avtom.