Vštric s Haidy Kancler

Režiserka, ki je snemala dokumentarec o afganistanskih smučarkah. Žurerka – tudi na kolesu. Ljubiteljica kolesarstva, ki gre med Girom na prelaz navijat z berglami, če je treba. Kreatorka drznega ženskega kolesarskega dresa Neonpro. Ne dirka in je to niti ne mika. Vozi titanovo specialko.

Matej Zalar

V avto se usede samo, ko res ne gre drugače: »Če sem že kolesarka, skušam prevoziti čim več s kolesom. Avto uporabljam samo kadar nečesa ne zmorem ali imam preveč prtljage. Noro uživam tudi na mestnem kolesu. Res je to drugačen tip vožnje, ampak se je dobro peljati kam tudi počasi, turistično.« Pogovarjala sva se o režiserskem delu, o produkciji kolesarskih filmov in prenosov dirk in seveda o kolesarski modi. Ženski kolesarski modi. Ki tako rekoč ne obstaja.

Najbolj butasto uvodno vprašanje: kdaj si začela kolesariti?

Kolesarila sem v osnovni šoli, ko me je učitelj telovadbe, gospod Herman – Mariborčani bodo vedeli, kdo je to – zvabil na kolesarske dirke. Že takrat sem se s kolesom vozila od bloka, kjer smo bili doma, na naš vikend. Dobila sem dve občinski medalji, potem pa, kot vsaka sveta željna oseba, šla v srednjo šolo v Ljubljano. In tu ni bilo niti š od športa, dokler ni postalo v življenju malo dolgčas. Najprej sem začela plavati, na koncu faksa pa sem si kupila trekinga. Ker sem z njim vozila samo po cesti, sem si rekla, klinc, treba je iti na cestno kolo in se voziti malo hitreje. In potem so se podaljšale tudi vožnje.

Mnoge popade neustavljiva želja po tekmovanju, zate pa imam občutek, da kljub temu, da rada gledaš dirke in spremljaš tekmovalno kolesarstvo, popolnoma ločiš tekmovanja od tvoje rekreacije.

Kako odkrita sem lahko (smeh)? Imam službo, v kateri je ves čas prisotna tekmovalnost, ko moraš priti na površje. Precej zahtevna sem tudi do sebe. Ves čas sem imela neke ambicije, ves čas sem morala nekam lesti, tudi to me privlači pri mojem delu. In v prostem času si res ne želim hobija, pri katerem bi padla v neko nezadovoljstvo sama s sabo, ker ne bi dosegla nečesa, kar bi hotela.

Je pa dejstvo, da če bi začela tekmovati ... manj kot prva ne bi mogla biti, preveč sem tekmovalna. Šlo bi do daske. Marsikdo mi je rekel, da sem norec, ker grem res pri vsaki stvari malo čez rob. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki jim to nekaj pomeni, ampak jaz upam, da bom naredila kaj boljšega kot to, da bom stala na nekih tekmovalnih stopničkah in dosegla nek boljši čas na klanec. Mislim, da mora človek v mojih letih čas posvetiti še komu drugemu ali narediti nekaj za dobro ljudi okoli sebe.

Reciva, da si v letih, ko je človek najbolj ustvarjalen, da se ne bo slišalo, kot da si stara ženska.

Dobro, nimam več dvajset let. Zdaj se mi res ni treba ukvarjati s stvarmi, pri katerih bi bila sama s seboj nezadovoljna.

Najboljše je nekam iti brez pričakovanj ali zahtev do samega sebe. Ko nimaš pričakovanj, lahko res uživaš na kolesu. To ne pomeni, da se ne pelješ rad vsakič malo bolj hitro.

Mnogi si predstavljajo, da režiserji živijo boemsko življenje, a si izpostavila tekmovalnost pri svojem delu. V kakšnem smislu?

Prvič, nimam klasične režiserske izobrazbe, zato sem si morala svoj prostor pod soncem – ki ga še vedno nimam in ga po mojem nikoli ne bom imela – priboriti, prigarati, in za to res veliko delati. Oscar Wilde je enkrat rekel, da človek nikoli ne more biti dovolj izobražen in dovolj lepo oblečen, tako da vedno stremimo k temu.

Ne vem kaj si ljudje predstavljajo kot boemsko življenje, ampak jaz spim šest ur na dan. Čas za to, da grem na kolo, si moram izboriti in dobro preračunati svoje ure. Sploh, ko delaš dokumentarne filme, moraš dejansko živeti z ljudmi in spremeniti svoj način življenja, ga obrniti na glavo. To ni lahko. Za svoj zadnji dokumentarec sem se morala naučiti tuj jezik in turno smučati. Tam se pač transportira s turnimi smučmi … nisem se smilila sami sebi, pač sem se naučila nekaj novega.

Koliko je pri režiserskem delu umetniškega dela, koliko obrtniškega in koliko, preprosto, garanja, ko stojiš na mrazu in snemaš afganistanske smučarke?

Odvisno od žanra …

Mislim na dokumentarne filme, ki imajo po mojem bolj rigidno formo.

Ja, je zelo rigidna forma. Ne gre za umetnost v neki klasični, estetski komponenti, ampak je umetnost dokumentarnega žanra v tem, da znaš prisluhniti ljudem, njihovim zgodbam, predvidevati kaj se bo zgodilo in ustrezno reagirati v pravih situacijah. V kočljivih situacijah, ko je totalna drama, se moraš osredotočiti na pravo osebo in ji slediti do prave mere – vseeno si vsaka oseba zasluži dostojanstvo in spoštovanje. Nisem režiserka, ki kar vse snema samo zato, da bodo ljudje dol padli.

Režiser dokumentarnih filmov vse predvidi in nikoli ne greš na teren snemati kar nekaj. Zgodbo imaš napisano od začetka do konca. Tudi investitor zahteva garancijo, da bo uspelo. Ampak, če imaš srečo, se stvari med snemanjem obrnejo na glavo in dober režiser mora to dobro izkoristiti. To je tisto, kar je umetnost. Drugo pa je pač kolateralna škoda.

Kolateralna škoda? Kako to misliš?

Če nekaj hočeš, moraš nekaj investirati. Če hočeš priti na Mount Everest, moraš trenirati, če hočeš posneti dober dokumentarni film, moraš nekajkrat v Afganistan. Saj ni bilo tako grozno, imela sem se dobro, je pa res, da ni bilo najbolj prijetno, ker nisem točno vedela, česa me je najbolj strah, in imela sem tudi nekaj sreče. Pač stojiš za neko dobro stvar na snegu par ur. Zadoščenje na cilju, ko dosežeš vrh gore, to odtehta, ker si posnel dober material.

Smučanje v rutah je dokumentarec o afganistanskih športnicah, smučarkah, s katerim se ukvarjaš že zelo dolgo.

Pet let. To je moj prvi mednarodni dokumentarec. Viri financiranja so kompleksni, snemanje je dolgotrajno, ukvarjamo se z zelo težkimi osebnimi zgodbami. Svoj čas traja, da pridobiš zaupanje. Naša produkcijska hiša je poskrbela, da so prišla dekleta v Evropo, da bi tu dobile smučarski certifikat. To ni lahka pot za državljanke države, ki ne slovi ravno po tem, da se ljudje vračajo domov kot Lassie (smeh). To je bil tudi velik finančni zalogaj – tri dekleta so morala en mesec bivati v Indiji, da so dobile vizum. Pripeljati jih je bilo treba v Evropo in omogočiti mesec bivanja … Zdaj je že konec, smo v procesu montaže.

Kateri dokumentarni film o kolesarstvu te je navdušil? In zakaj?

Lahko odgovorim Tour de Pharmacy, čeprav ni dokumentaren? Zelo mi je bil všeč. Glede dokumentarcev pa ne vem, nisem jih videla prav dosti, ker je tudi težko priti do njih.

Kaj si s profesionalnega vidika misliš na primer o Netflixovi seriji o Movistarju.

Serija o ekipi Movistar je OK ... izveš stvari, ki jih nisi vedel, ampak ostaja precej površinska. Mislim, da od najboljših športnikov ne moreš dobiti toliko, kot od človeka v ozadju. Športnik se ti ne more posvetiti v celoti, ker je osredotočen na svoj cilj. In pogosto te zgodbe niso gledljive. Spremljanje treninga postane dolgočasno. Sama bi se raje osredotočila na osebo iz ozadja, ki bi znala marsikaj povedati iz prve roke in bi lahko z menoj preživela več časa. Ti ljudje so katalizator dobrega materiala, redki pa so športniki, ki so dovolj odprti in že zaradi sponzorjev ne morejo ponuditi toliko, kot želiš imeti. Moramo jih razumeti, marsikdo bi po svoji karieri povedal marsikaj.

Točno, najboljši kolesarski dokumentarec je bil Icarus, tudi s profesionalnega vidika. Zgodba se začne odvijati v eno smer in ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, je človek znal obrniti stvar in ni šel golo za prvo idejo, ampak je šel raziskovat nekaj čisto drugega. Končali smo pri ruski dopinški aferi.

Kratki videi, produkcija kolesarske industrije pa … vem, da je Rapha zlajnana, ampak njihovi filmčki imajo res dušo. Ko pogledaš njihov film, si želiš še sam na kolo.

Sicer je večina kratkih filmčkov enaka: čelade gor, zapnejo čevlje in potem gonijo v klanec in so lepi, malo se spuščajo v sončni zahod … ni neke vsebine. To je pač najlažje narediti in vem, da je to vsakdan kolesarja. Ampak tisti, ki bodo hoteli stopiti iz povprečja, bodo morali ponuditi kaj več.

Mitchelton-Scott (takrat še Orica GreenEdge) je imel na primer dobro produkcijo, to je bilo tako zabavno, da si z veseljem pogledal, tudi če nisi bil kolesarski privrženec – dober video prepriča tudi tistega, ki o tem fohu nič ne ve, torej nekoga, ki ni kolesar.

Je kolesarstvo sploh privlačen šport z dramaturškega vidika? Mislim na prenos šesturne transferne etape na Touru. Imaš beg, glavnina se vozi zadaj, Carlton Kirby naklada.

Res mu je težko (smeh). Ja, ravninska etapa zna biti res dolgočasna, ampak saj to vsi vemo, to ni nekaj novega.

Dobro, imaš dolgočasno dirko, ampak imaš tudi veliko kamer, helikopterje … bi bilo mogoče to narediti še bolje? Težko je kritizirati najboljšo produkcijo, ampak vseeno.

Bili so marsikateri poskusi vključevanja komentarjev bivših kolesarjev med prenosom, na primer Bradleyja Wigginsa in Alberta Contadorja. Te stvari so res pozitivne in vidi se, da razmišljajo o tem. Predvsem pa mora biti v režijskem avtomobilu režiser, ki je tudi kolesar. Kolesarske dirke so naporen režijski zalogaj, ker imaš omejeno število kamer. Nikoli ne veš kaj se bo zgodilo in tudi komentatorje moraš slišati. Če govorita o enem kolesarju, je dobro, da kažeš tistega kolesarja.

Ampak, če je kdo zmagovalec teh kolesarskih dirk, so to snemalci na motorjih. Ljudje si ne predstavljajo kako svinjsko – oprostite izrazu – težko je njihovo delo: stati s kamero na motorju, na katerem te lahko moči šest ur in ne smeš tresti tiste kamere. Ti fantje bi bili na primer dober material za dokumentarec.

Sicer mi je bila zelo všeč oddaja Brakeaway. Orla Chennaoui je pozitivna, nasmejana, energična napovedovalka in voditeljica, ki res pritegne, in tudi gosti v studiu so bili zabavni, ni bilo nekega suhoparnega govorjenja o številkah.

In če smo že pri teh fantih ... kako si spoznala Carltona Kirbyja in Briana Smitha?

Brian je na Instagramu objavil fotografijo sončnega zahoda z Dirke po Hrvaški in komentirala sem, da že celo leto spremljam Brakeaway in poslušam vse njegove prenose in da je noro, ker je tako blizu. Saj je patetično, sem režiserka in vem kako gredo te stvari, ampak vseeno se mi zdi to noro. Odpisal je, če pridem na kakšno etapo, odgovorila sem, da na Platak in je rekel, da moram nujno priti v reportažni avto.

In si kar potrkala na vrata?

Ne, kje ... varnostniki me niso pustili čez ograje. Brian je gledal skozi okno, jaz sem mu mahala, prišel je ven in rekel varnostnikom, naj me spustijo naprej V reportažnem avtu sem potem gledala še zadnji komentar deset minut po prenosu. Super je bilo. Ponosna sem na ljudi, ki znajo dobro opravljati svoj poklic, ne samo kolesarji, ampak tudi vsi v ozadju, novinarji, ki delajo zato, da navadni smrtniki nekaj vemo o kolesarstvu. Tudi njim je treba čestitati.

Letos se veseliš Eroice.

To je edina dirka, katere se res želim udeležiti in upam, da se je letos tudi bom. Zakaj? To je hecno. Fotograf Paolo Martelli je naredil na Eroici tako vrhunske fotografije, da sem rekla, da to moram odpeljati. Ko sem videla ljudi s starimi kolesi, oblečene v stare drese, ki s seboj vozijo zračnice … to je tako srčno. Poleg tega imajo Italijani res elan in veselje do kolesarstva. Ko se pelješ mimo, te spremljajo z žarom in veseljem in srečo na obrazu. Pri nas kolesarji bolj trpijo in ne vidiš tiste sreče, ki jo doživim v Italiji.

Eroica je dober dogodek. Malo se našminkaš. Kot drugi pust. In veš kaj še? Na postojankah dobiš pršut in chianti, ne nekega izotonika in pol banane.

Reciva kakšno še o estetiki v kolesarstvu: od opreme do kolesarske mode in estetike gibanja.

Kolesar je neka estetska figura, če se dobro giba, kot na drsalkah, pri umetnostnem drsanju. Enak potencial lepega gibanja ima kolesar. Lepo je videti, kako nekateri med poganjanjem v stoje ujamejo res lep lok gibanja kolesa s svojim telesom.

Kaj je narobe z modo v kolesarstvu?

Mogoče ni nič narobe z modo, ampak z menoj, ker mi ni všeč.

No, situacija se je izboljšala glede na to, kar smo nosili deset, petnajst let nazaj, ko smo bili res videti butasto, barvne kombinacije so bile obupne ...

To so še vedno, odvisno, koga pogledaš.

Ampak so znamke, ki znajo narediti eleganten dres.

Seveda. Pred leti je postala športna moda popularna tudi v vsakdanjem življenju. Od Air Jordana športni copati niso več samo za šport. Modne znamke v drugih športih, na primer tenisu in plavanju, gredo v to smer da so ženske ponosne na to, da so ženske.

Dobri športnici bolj ženstveno ali izzivalno oblačilo ne more odvzeti športnosti. Človeku obleka nikoli ne more vzeti vsebine, lahko pa jo poudari.

Ne razumem. Koliko časa lahko izgubiš z mini volančki na dresu ali z narebreno majico, če nisi profesionalec? Nič. Ampak, če si dobro oblečen in si videti dobro, imaš tudi veliko več moči. Po celem dnevu, ko sem morda totalno nezadovoljna sama s seboj, si rada oblečem tisto, kar mi da neko energijo. Pogrešam to, da bi bili ljudje malo bolj odprti. Je pa res, da so pravila kaj morajo imeti oblečeno kolesarji, tako zakoreninjena, da si mnogi ne upajo obleči karkoli drugega.

V kolesarstvu smo res oblečeni precej uniformno. Celo ženska oblačila – Neonpro je izjema – so tako rekoč popolnoma enaka kot moška, razen drugačnega potiska in mogoče malo krajših hlačnic. Kar je po svoje tudi politično korektno. Vsi smo enaki.

Pogrešam eksperimentiranje industrije z različnimi kroji ali kombiniranjem materialov. Dela se na različnih materialih, vsako leto se izboljšujejo, so tanjši, lajkre ni treba več robiti, ampak jo lahko samo odrežeš. V kolesarstvu pa se spreminja samo potisk, čeprav obstajajo mreže, lajkra, ki se sveti in je videti kot lateks.

Lateks? Uh, divje.

No, svetleč material, mogoče kot brušeno usnje. Veliko različnih možnosti je, ampak to je pač drago, treba je prilagoditi stroj in potem se nihče noče voziti s tem, ker bi bili radi videti kot profesionalci. Ženske sicer navdušuje drugačna moda, ampak to so večinoma tiste, ki se ukvarjajo z drugimi športi. Plesalka ob drogu ali tenisačica pa v kolesarski trgovini razmišljata, katero najmanj grdo obleko bosta izbrali.

Kaj je ženska majica? To, da nanjo natisnejo rožice? Saj me ne klasificira kot žensko to, da imam rožice na dresu. To je najbolj beden način.

In kaj me še moti? Nočem biti reklamni pano na dveh koles. Pretirano veliki logotipi ali celo logotipi sponzorjev. Izhajam iz marketinškega sveta. Ljudje dobijo ogromno denarja za to, da se okoli vozijo s temi napisi. Jaz si ne bom nikoli kupila majice, na kateri je na veliko izpisan logotip blagovne znamke. Ljudje božji, jaz vam dam za to majico sto evrov!

Tvoj dres je res drzen in če prav razumem, ženske najbolj skrbi, da bodo opečene po hrbtu. Ampak še slabše je, če imajo črte pod komolci.

Moj dres ima odprt hrbet in to mnoge skrbi. Ampak, glej, če se ne znaš namazati s kremo z ustreznim faktorjem … zakaj nihče v kolesarstvu ne govori o kožnem raku? Danes obstajajo pršila, tako da se sploh ni treba mazati.

Zdaj sva odprla čisto novo temo, lahko bi naredil intervju z ... kako se že reče tem ljudem, ki se ukvarjajo s kožnim rakom ...

… dermatologi. Namažite se, zakaj bi mi neka dejavnost, ki mi je v užitek, naredila škodo? Obstajajo sredstva, s katerimi se lahko izogneš opečenosti.

Ves čas se pogovarjamo o zapostavljenosti žensk v kolesarstvu in vsi se strinjamo, da je to res. Ampak zdaj sva prišla do točke, da se niti moda ni prilagodila ženskam, torej neka osnova, ki ženske privlači ...

... mogoče je težava v tem, da ni dovolj povpraševanja.

Hočeš reči, da si ženske želijo biti oblečene kot moški?

Glej, jaz sem štiri leta testirala in zmetala kup denarja, za to, da je bila ena firma pripravljena prilagoditi stroje za nekaj drugačnega. Iskanje ljudi po celi Evropi, ki bi mi bili to pripravljeni narediti, je bilo res Sizifovo delo. Ponujali so mi svoje kroje in možnost, da jih potiskajo. Saj obstajajo poskusi, v Italiji dela ena bejba neke baročne zadeve ...

A ni tudi Neonpro malo bolj baročna stvar?

Ne bi rekla. Moja je bolj 90's. Rythm is a Dancer, to si daj gor. Pa MC Hammerja in ti bo jasno, da moj dres sodi tja. Ali Prodigy. Tam smo. Dizajnirali smo nekaj, kar bo žensko telo polepšalo.

Hočeš reši, da to, kar se zdaj prodaja ženskam, ženstvenost malo zaduši?

Ne, ne. Ženska bo vedno ženstvena, tega ji ne odvzame nobena obleka.

Sicer je pri tem tako, da ne veš, kaj je bilo prej: jajce ali kura? Ne veš ali je ponudba tako butasta ali je povpraševanje tako slabo? Pri svoji znamki sem res šla na nož, ampak zato, ker želim spodbuditi punce, da se opogumijo.

Kako to misliš?

Poglej, zakaj ne bi bilo OK iti na kolo za eno uro? Za eno uro greš na jogo ali plavat. Zakaj ni dovolj, da greš za eno uro po službi na kolo in si zluftaš glavo.

Ženske vsi ženejo, da ga morajo žgat, da morajo goniti z določenimi prenosi. In tako imaš cel kup punc, ki trpijo poleg svojih pretirano zahtevnih partnerjev ali prijateljev. In jim pade vsa motivacija.

Naj se ženska pelje, kot ji prija. Saj ima že tako dovolj dela. Zjutraj vstane, otroke hrani, v službo mora hoditi, prati, sesati, kuhati, dajte ji prosim mir tisto eno uro na kolesu, naj ima svoj giro. Če se pelje počasi in je v redu za pogledat, je to super. Kaj je s tem narobe? Nič.




Najljubši vzpon doma in na tujem.
Najljubši je tisti, kjer še nisem bila. In ko ga prevozim, postane najljubši naslednji, ki ga še nisem prevozila. Definitivno me nikoli niso zanimali obljudeni, bolj mi dišijo samotarski vzponi. Zato verjetno nikoli ne bom šla na Janče.
Najljubši spust doma in na tujem.
Saj veš, jaz se na vrhu Pohorja usedem v gondolo. Nisem ljubiteljica spustov, sploh pri današnjih voznikih avtomobilov. Mislim, da sem imela dovolj kolesarskih nesreč. Še ko sem bila v osnovni šoli, sem se na spustu konkretno razbila, si olupila cel obraz in mislim, da je bila to šola za vse življenje. Rada imam dovolj široke ceste, kjer lažje predvidevam vnaprej …
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Norveške! Celo Norveško bi prevozila. Vleče me tudi v Romunijo in še marsikam. pravzaprav ni ceste ali prelaza, ki mi ne bi predstavljal užitka. Če sem na kolesu, mi je v bistvu vseeno, kje sem. Ampak zaradi pokrajine je Norveška tista, ki me vleče.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Na kavo bi šla z vsemi, bolj je vprašanje, s kom bi šla na žur. Po mojem bi bilo kar zabavno z Danielom Ossom in Petrom Saganom. Oss bi hotel na metal, Sagan bi bil tudi tam nekje, potem bi se verjetno razšli in končali vsak na svojem koncu.
S kolesarko? Ponosna sem na vse kolesarke, sem pa res fanica Mie Radotić. Zelo je pristna, inteligentna, ima dober smisel humor in vidi se, da ima rada kolesarjenje. Ne kolesari samo zato, da bi nekaj dosegla kot športnica, ampak res uživa na kolesu.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Zjutraj pred kolesarjenjem turško kavo z mlekom, med rundo najraje vodo. Imela sem svoj najljubši izotonični napitek z okusom po malinah, ki pa ni več v prodaji. Po rundi sem imela najraje neko manj sladko čokoladno mleko ... in ga tudi ni več za dobiti. Vse kar imam rada, ukinejo … razen turške kave (smeh). Zdaj imam po kolesu rada ledeno kavo.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pred rundo ne jem, med rundo otroške sadne kaše, ki so pakirane kot geli, ali kako sadno ploščico, če je res velika kriza. Po rundi kakšno dobro solato. Če sem hiperenergično razpoložena, pa z lahkoto zmažem sto gramov pršuta. Ali kakšen steak.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker je to eden redkih športov, kjer te nič in nihče ne omejuje. Ali ni bilo pred nekaj časa rečeno, da je kolo kot prevozno sredstvo najbolj liberaliziralo ženske? Grem kadar hočem, kamor hočem, kolikor hitro hočem in nikogar ne potrebujem zraven. Isto bi lahko rekla za tek, ampak teka ne maram, kolo pa mi je všeč, ker lahko pridem dlje ... in tudi v hitrosti uživam.
Kakšno kolo voziš?
Rada imam trde, dolgotrajne ljubezni in materiale, tako da sem se zapičila v titan. Vozim Van Nicholasa Boreasa z obročniki Rolf Prima in Berkovim sedežem pod ritjo, da mi je udobno. karbonski okvirji so čedalje bolj bikasti in nekateri me že spominjajo na male mopede, jaz pa vidim ličnost v okvirjih s tanjšimi cevmi.
V dar sem dobila oldtimerja Raleigha Grand Cruise, model, ki ga je vozil Joop Zoetemelk. Na njem imam gonilko s tremi zobniki. Zelo fensi, fajn ga je voziti. Več kot kolo samo mi pomeni, da ima neko zgodovino in da je njegov prejšnji lastnik res rad kolesaril, bil je na marsikaterem prelazu v francoskih Alpah.
Imam še mestno kolo, pravega nizozemskega transporterja, 30 kilogramov tehta. Z njim sem že transportirala likalno desko, v sprednjo košaro gre plato piva, zraven pa imam še dve dodatni torbi.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Rada imam butične znamke. Ko sem prvič videla Festko, sem si rekla, da je to veliko bolj psihedelično kot katerakoli druga droga. Imela bi vsako kolo, če je vanj vložena pozornost za detajle in smisel za umetnost ali dizajn. Naj bo tehnika ne vem kako huda, mi kolo ne bo potegnilo tako kot tisto, ki ima za seboj koncept in človeka, ki je naredil kolo z ljubeznijo in mislijo na uporabnika. To nas pripelje k Cinelliju in podobnim znamkam, ki z mislijo na lokalne industrijske oblikovalce in umetnike povezujejo kolesarstvo in umetnost.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Lukamm4. 6. 2020 ob 09:44

Dobri intervjuji. Zlasti tale in prejšnji sta mi všeč.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.