Vštric z Nežo Peterco

Grafična oblikovalka. Fotografinja. Taužentkunstlerica, ki vam sešije torbo po naročilu ali popravi jakno iz goreteksa. V prostem času pa popotnica s kolesom. Tudi tam, kamor gre večina peš.
Čez vodo v nacionalnem parku Peak District

Čez vodo v nacionalnem parku Peak District Cass Gilbert

Že kot najstnica je začela kolesariti s cestnim kolesom, potem pa jo je prevzel muslauf in tri, štiri leta je s fiksijem kolesarila tudi na najdaljših razdaljah in celo iz Ljubljane v Budimpešto, kjer je kasneje preživela sedem let in se ukvarjala z nahrbtniki Blind Chick. Ni pozabila na kolo, v Budimpešti je celo dirkala v ciklokrosu, pred tremi leti pa jo je prevzel bikepacking. Na prvo potovanje je odšla na jug Španije in ugotovila, da zmore. Potovala je še po italijanskih Dolomitih, po poti Maximilanweg v gorovju Karwendel, po Balkanu od slovenske meje do Črne gore, v nacionalnih parkih Lake District in Peak District v Angliji ter po Škotskem. To počne v prostem času. Sicer v svojem studiu izdeluje torbe po meri in v zadnjem času tehnično opremo tudi popravlja – kadar ni na poti v okviru Patagoniine mobilne popravljalnice opreme Worn Wear.

Kako se človek odloči, da bo odšel živet v Budimpešto in tam izdeloval in prodajal nahrbtnike? Kaj je bilo prej? Odločitev za Budimpešto ali nahrbtniki Blind Chick?

Najprej je bila odločitev za Budimpešto. Tam sem bila prvič leta 2010 v okviru dvotedenske Erasmusove izmenjave. S sošolko sva se takrat zaljubili v Budimpešto, tako veliko mesto je bilo za naju pravo odkritje. Čez eno leto sva se med absolventskim stažem odločili, da se bova šli učit madžarščino. V Budimpešti sva našli nek inštitut za madžarski jezik in odšli tja za tri mesece. Naučili se nisva nič, tri mesece sva konstantno žurali, ampak tako spoznaš veliko ljudi. Ko sva se vrnili, sem dobila elektronsko pošto neke madžarske filmske produkcije. Z muslauf kolesi so kolesarili od Madrida do Budimpešte – takrat sem že vozila muslauf – in spraševali so, če poznam koga, ki bi jih gostil v Sloveniji. Povabila sem jih k nam in razmišljala, da bi šla z njimi do Budimpešte. In sem šla.

No, v tega fanta, ki mi je poslal e-pošto, sem se zaljubila. S potovanja sem se vrnila in diplomirala, čez nekaj časa pa mi je Madžarka, s katero sva se na tej poti z muslaufi zelo dobro razumeli, predlagala, da bi si v Budimpešti delili studio. Takoj sem spakirala in odšla. Z njo sva skupaj začeli z nahrbtniki Blind Chick, ampak čisto po naključju. Kakšne tri mesece sva delali v studiu vsaka svoje stvari: ona kot modna oblikovalka, jaz pa svoje stvari.

Takrat so vsi nosili messenger torbe in predlagala sem, da narediva nahrbtnik. Ona ga je naredila, jaz pa sem posnela čisto neumen video, ki je bil objavljen najprej na Radavistu, čez noč pa še na enem največjih street blogov Hypebeast.

Čez noč sva začeli dobivati po 20 naročil na dan, naredili pa sva lahko po dva nahrbtnika na dan. Na hitro sva morali ugotoviti, kako urediti proizvodnjo. Skratka, tega sploh nisva načrtovali, ampak je delovalo sedem let, potem pa sem se umaknila.

In se vrnila v Slovenijo. Kdaj te je zagrabilo bikepackanje? Vem, da si šla sama kolesarit v Španijo in da si tam menda ves čas jokala.

Vedno sta mi bila všeč backpacking in kolesarjenje, nisem pa vedela, da obstaja mešanica obojega. Touring z ogromnimi torbami na prtljažniku me ni pritegnil, ni bilo videti dobro, poleg tega mi ni bilo do kolesarjenja po cestah.

Potem sem na Radavistu zasledila razpis za štipendijo za dekleta. Lael Wilcox, bikepackerka z Aljaske je izbirala kolesarko, ki bi prevozila njeno traso Baja Divide, ki vodi po Kalifornijskem polotoku v Mehiki. Dobila bi kolo, opremo in denar. Prijavila sem se in si rekla, da grem nekam, tudi če me ne izberejo. Seveda me niso, tako da sem kar naročila kolo, Bombtrack Beyonda druge generacije.

Bila sem brez izkušenj in nisem si znala predstavljati, kako je potovati s kolesom. Vedela sem kaj potrebujem na poti in si mislila, da ne more biti tako težko. Izbrala sem pot Altravesur v južni Španiji. Dolga je kakšnih 1300 kilometrov in zanjo naj bi potreboval vsaj 25 dni, kar se mi je zdelo veliko. Skrajšala sem jo na tisoč kilometrov in vse rezervirala tako, da sem morala biti od Malage do Valencie v 14 dneh, torej sem imela za tisoč kilometrov samo deset dni časa (smeh). Kaj sem pa vedela, da po gravlu ne morem delati po sto kilometrov na dan! No, tudi zaradi tega sem jokala, češ, kam sem poslala samo sebe. Ampak, uspelo mi je!

Jokala sem pa predvsem zato, ker me je bilo sredi Španije strah divje kampirati. Špansko ne znam, pojma nisem imela kje je varno in kje ne, od kod mi bo v šotor prilezel kak Španec ... in tega me je še vedno strah. Ne v Sloveniji, ampak lani na Balkanu ... ni šans, da bi tam kampirala sama, zato sem imela družbo in je bilo precej lažje. Živali in žužkov, tudi medvedov me sploh ni strah.

V italijanskih Dolomitih na trasi Trans-Dolomiti

V italijanskih Dolomitih na trasi Trans-Dolomiti Franzi Wernsing

Skratka, strah te je moških.

Ja, moških me je strah.

Čeprav nimaš nič proti njim?

Ne, prav nič nimam proti moškim. Ampak vedno dobim vprašanje: »A ti si pa kar sama?« Vedno. Tudi če grem na Rašico.

Kaj pa vem, morda sem bila vzgojena tako, da ne smem zaupati tujcem, moškim. Imela sem tudi nekaj slabih izkušenj. Na potovanju v Bosni, na primer, sva se s prijateljico, ki je Američanka, pogovarjali angleško in ljudje so mislili, da ne razumem jezika. Kakšne pogovore potem slišiš … na primer katera ima večje prsi, tako da mi je postalo kar slabo postalo (smeh). No, v Španiji pa je bilo prvič, da sem sama divje kampirala.

Na potovanjih vedno šotoriš. Ali velja, da spanje v hotelih ni pravo bikepackanje?

Ne. Naj bo, kakor komu ustreza. Če hočeš biti hitrejši in prevoziti več, pač pojdi na credit card touring, kot pravimo. Težava tega načina potovanje je nefleksibilnost. Prenočišča moraš vnaprej rezervirati in vedno prispeti do tja, morda celo zaviti spoti. To bi bilo zame stresno.

Torej lahko rečeva, da je v bistvu bolj komfortno spati v šotoru.

Zame je. Mnogim pa ne. Vedeti moraš, da prostor v celi sprednji torbi zavzamejo šotor, spalna vreča in podloga.

Polno otovorjen Hoop Snake na poti po Škotski, kjer pet dni ni videla žive duše. Vse torbe je izdelala sama.

Polno otovorjen Hoop Snake na poti po Škotski, kjer pet dni ni videla žive duše. Vse torbe je izdelala sama.

Govorila sva o ženskih strahovih. Všeč mi je tvoj projekt Sisters in the Wild. Kot moški kar ne morem verjeti, da se ženske še vedno srečujejo z opazkami, da nečesa ne zmorejo. Se to še vedno dogaja?

Niti ne to, da ne zmoreš, bolj so pogosta vprašanja, ali me ni nič strah.

Saj te je!

Seveda. Kdo je rekel, da me ni? Projekt Sisters in the Wild se je rodil iz tega, da niti v Budimpešti niti v Sloveniji ni deklet, s katerimi bi šla kolesarit. Družbo sem iskala prek Instagrama – in vedno se prijavi veliko moških (smeh). No, lani sem šla v moški družbi kolesarit po Angliji in bilo je OK.

Vsem se zdi nepredstavljivo, da bi iskal družbo na Instagramu in odšel na pot z nekom, ki ga sploh ne pozna. Vsi bodo rekli: »Si normalna?« Pač, tvegaš. Včasih je v redu, včasih pa ne. Saj z njimi ne preživiš pol leta, ampak dva, tri tedne. Če je zelo slabo, pač rečeš, oprosti, ne gre. Ampak doslej sem imela vedno dobro izkušnjo.

Skratka, s Sisters in the Wild si želim ustvariti neko skupnost … ampak prijavljene so samo tujke in žal prav nobena Slovenka.

Zakaj je tako? So Slovenke manj samozavestne?

Ne bi rekla, da bikepacking pri nas še ni razvit, ni pa v razcvetu oziroma veliko ljudi ne ve, da sploh obstaja. Poznajo bicycle touring, ne pa offroad potovalnega kolesarjenja. Punce so zainteresirane, ampak vedno so vprašanja enaka: koliko kilometrov bomo naredile na dan, se bomo kaj ustavile, koliko je naklona?

Ne vem zakaj to ženske tako skrbi. Tebe skrbi samo to, da bo kdo prilezel v šotor.

Od nekdaj, še preden sem začela bikepackat, sem vedno kolesarili z moškimi. Vem, da sem tehnično in fizično sposobna odpeljati zahtevne ture in tudi če gre kaj narobe s tehniko, sem to sposobna popraviti.

Se pa vedno rada na potovanjih oblečem kot fant, tudi recimo na potovanju po Balkanu, zato da me pustijo bolj pri miru.

Sploh znaš iti na kolo za en dan?

Znam! In grem kar pogosto.

Kako je to videti?

Pač, na kolesu nimam torb (smeh). Običajno se vozim okoli Trzina, med karanteno sem bila recimo skoraj vsak dan na Rašici, kjer sem tudi malo izpilila svoje spustaške sposobnosti. Nimam pa recimo košaric za bidone, ampak eno veliko, dvolitrsko flašo, ki jo dam v anything cage pod spodnjo cevjo.

Kaj je bil doslej najbolj nor podvig?

Rekla bi, da potovanje po Škotski. Pet dni nisem srečala niti enega človeka, tako da sem morala imeti vse s seboj, tudi hrano. Vzela sem dehidrirano hrano, ampak za pet dni se kar nabere. Bilo je lepo, ampak tudi težko, predvsem zaradi grobega terena. Ni veliko makadamskih cest, ampak veliko skalovja.

Letos je bikepackala na Škotskem.

Letos je bikepackala na Škotskem.

Torej si prevozila bolj malo.

Trideset, štirideset kilometrov na dan.

Skratka, dvakrat toliko, kot bi lahko recimo prehodila.

Počasi gre. Hitrost je na vzponih tam, sedem do osem kilometrov na uro.

Pri torbah in nahrbtnikih mi gre na živce, da niti pod razno ne najdem izdelka, ki bi bil vsaj približek idealnemu.

Zato pa potrebuješ po meri narejenega (smeh). Vsak človek je drugačen, vsak ima drugačne želje, proizvajalci pa se osredotočijo na to, da njihovi izdelki ustrezajo veliki večini. Je pa gotovo niša v izdelkih, narejenih po meri, a je cena pač toliko višja.

Kakšen je postopek, če pridem k tebi po, recimo, frame bag.

Najprej se izmeri okvir. Potem razložim, kakšne so možnosti zapiranja, običajno sta to roll top ali zadrga. Svetujem tudi pri izbiri materiala in pokažem, kateri so na voljo. Potem pa se dogovorimo še za detajle, na primer glede možnosti pritrditve na okvir.

Tina Lagler

Kdo so tvoje stranke med tistimi, ki iščejo torbe za bike packing?

Predvsem kolesarji, ki si želijo nekaj barvno posebnega.

Torej jih ne zanima toliko tehnični vidik, kot dober videz?

Barve si želijo uskladiti predvsem tisti, ki imajo bicikle zanimivih barvnih kombinacij, na primer z vijoličnimi ali zelenimi komponentami.

Tako da je potem vse skupaj še bolj zanimivo?

Tako. Sicer pa je veliko strank iz Nemčije, saj jim ni težko dati več denarja za izdelek po meri. Imela sem že nekaj zahtevnih strank, izdelala sem recimo ultra tehnično torbico za okoli pasu, katere cena je na koncu dosegla 250 evrov.

Opažam, da ljudje nimajo domišljije. Nekaj bi imeli, a si tega ne znajo predstavljati. Za to morajo imeti nekaj oblikovalske žilice.

Pridejo tudi mnogi, ki si želijo bikepackati, a o tem še ne vedo ničesar. Takim strankam seveda naredim neko osnovno torbo.

Ukvarjaš se tudi s popravili, kar je morda še bolj zanimivo.

What Happened sem začela v Sloveniji promovirati šele v zadnjem času. Zaradi želje po popravilih sem se umaknila iz Blind Chicka. Enostavno mi ni bilo več do izdelovanja tistega, česar človek pravzaprav ne potrebuje. Blind Chick so neki urbani nahrbtniki, kakršne je mogoče kupiti v vsaki trgovini. Nisem se več počutila dobro, ker sem morala nekomu nekaj prodati. Nisem več prodajala s srcem.

Tura po Balkanu

Tura po Balkanu

Si bolj obrtnica kot prodajalka?

Odvisno od tega, kaj prodajam. Če bi ti prodajala dober nahrbtnik za plezanje, bi mi bilo to bistveno bolj pri srcu kot prodajati nahrbtnik za po mestu, ki nima nobene funkcije. Bliže so mi bolj tehnični izdelki, zanimajo pa me tudi novi materiali in konstantno izobraževanje.

Skratka, razmišljala sem, kaj početi v zvezi s šivanjem in oblikovanjem, ker me je to še vedno zelo zanimalo. Slučajno me je nekdo vprašal, zakaj ne začnem popravljati nahrbtnikov. To se mi je zdela dobra ideja in ugotovila sem, da so popravila, ne bom rekla trend, ampak da sta za popravljanje tehničnih torb in oblačil potrebna določeno znanje in spretnost. In večina podjetij, ki da nekaj na okolje, ima tudi popravljalnice. Se pravi, da prevzamejo odgovornost za svoje proizvode. Začela sem se izobraževati na lastno pest, ampak informacij, kako se na primer popravi goreteks jakna, praktično ne najdeš.

Poslala sem 30 ali 40 mailov za pripravništvo, tudi brezplačno. Vsem mogočim znamkam. Vsi so imeli popravljavce, a niso imeli kapacitet, da bi nekoga učili. Ko sem že skoraj obupala, pa sem slučajno izvedela za Barbaro Heinze, ki se v Münchnu ukvarja prav s tem. Pri njej sem preživela tri tedne in naučila me je osnov, seveda pa potem potrebuješ še kilometrino. Kmalu po tem so me poklicali iz Patagonie za projekt Worn Wear.

V okviru tega ne popravljam, ampak sem menedžerka na turi in skrbim, da na poti vse poteka gladko. V vsaki državi imamo namreč lokalno šiviljo, ekipo Worn Wear pa sestavljata samo dve osebi: menedžer, torej jaz, in fotograf. Potujeva z mobilno popravljalnico, to je ogromna prikolica, pravzaprav lesena hiša na kolesih, v kateri so industrijski stroj, likalnik in podobno.

Ker v francoskih in italijanskih vasicah nihče ne zna angleško, moraš imeti lokalno šiviljo. Poleg tega da skrbim za logistiko, sem pa še v podporo šivilji, tako da veliko sodelujem pri popravilih. Prek teh tur sem se tudi veliko naučila. Za popravilo tehničnih izdelkov je namreč veliko različnih smeri, popravljanje je v bistvu reševanje problema, za katerega obstaja veliko rešitev. Vsaka šivilja ima svoj slog. In jaz sem zdaj edina, ki pozna praktično vse te načine.

Peak District v Angliji

Peak District v Angliji Cass Gilbert

Bi rekla, da se vračajo zlati časi obrtništva in popravil?

Veliko časa sem preživela v Nemčiji in tam ljudje res znajo ceniti izdelke po naročilu. Ni jim težko plačati 800 evrov za jakno po naročilu. Pri nas še nismo tam. V Sloveniji je težko razložiti, da zamenjava zadrge na goreteks jakni traja dve uri in da to ne more stati pet evrov, ampak 70. Vsem se zdi dobro, da si lahko v nizkocenovni trgovini kupijo tri jakne, recimo različnih barv, samo zato, ker so tako poceni.

Mislimo, da smo bogati, ampak smo v bistvu revni. Nimamo kakovostnih stvari, ki trajajo, ampak cenene, ki jih mečemo stran.

Prvi vikend v septembru, pravzaprav od petka do nedelje (4.-6. september, op. a.) organiziram v Bohinju brezplačno popravljalnico, ki bo delovala po podobnem sistemu kot Patagoniin Worn Wear. Zato, da se ljudi izobrazi, da je to mogoče. Ne bom sicer menjala zadrg, bom pa opravljala manjša popravila.

Za zaključek: koliko prtljage imaš s seboj na turi? Verjetno ni bistvene razlike med tedensko ali dvotedensko turo.

Kolo s hrano in vodo je bilo težko največ 35 kilogramov, to je bilo na Balkanu, kjer je največji problem voda. Nikoli pa kolo ne tehta manj kot 27 kilogramov.

Imaš s seboj kaj nenavadnega, česar običajno ne bi pričakovali?

Zložljivo lopatko, ki je v pomoč, ko greš v naravi na stranišče (smeh). Vedno imam s seboj tudi enooki daljnogled, ker rinem v gore in zanimivo mi je z njim gledati dol. Lahko pa rečem, da opazujem, če prihaja kakšen moški (smeh).

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Glede na to, da sem iz Trzina, mi je doma najljubša Rašica, kamor sem redno, tako rekoč dnevno, zahajala med karanteno.
V tujini pa bi izbrala Ben Macdui, drugi najvišji škotski vrh. Visok je sicer samo dobrih 1300 metrov, ampak gor se gre z ničle, sicer po precej kamniti pohodni poti, tako da se kolo gor grede poriva, dol pa se vozi.
Najljubši spust doma in na tujem.
Vsak tekoči spust, ki ni preveč skalnat. Pri nas bom spet rekla, da Rašica, kjer je po mojem kakšnih 50 različnih spustov. V tujini težko izpostavim najljubšega. Vsekakor tak, na katerem ni treba sestopiti. Občutek imam, da izbiram čedalje težje terene za vožnjo. Enostavno si mislim, da naslednjič ne more biti še huje, kot prejšnjikrat – ampak je.

Franzi Wernsing

Katere poti še nisi prevozila, a si jo želiš?
Prvi državi na seznamu sta Kirgizistan in Gruzija. Pravzaprav me zelo zanima kar celo področje tega dela vzhodne Evrope. Poleg tega še Albanija in potem Južna Amerika, predvsem Čile in Peru. No, in enkrat si želim prevoziti še Great Divide Mountain Bike Route, pot od Kanade do Nove Mehike.
S katerim kolesarjem ali kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
S Škotinjo Jenny Tough, ki ima za seboj same nore solo podvige. Jenny je kolesarka in tekačica v naravi, pretekla je že gorovja na vseh celinah. Na Škotskem se mi zadnjič z njo ni uspelo srečati, morda pa mi uspe naslednjič.
Kaj najraje piješ pred, med in po vožnji?
Zjutraj kavo, ki ji rečem ciganska kava: žlico kave prelijem z vročo vodo, premešam in počakam, da se naredi usedlina. V končni fazi je tako ali tako enaka kot turška kava, samo da je manj zažgana. Ta način je praktičen, ker ne umažeš lonca, in ga potem samo obrišeš s travo. Med vožnjo pa vedno pijem vodo, samo vodo. Po vožnji udarim še kakšno magnezijevo tableto.

Cass Gilbert

Kaj najraje ješ pred, med in po vožnji?
Zjutraj je vedno ovsena kaša, ki ji ponavadi dodam suho sadje, ampak ta zajtrk ne drži dolgo. Med turo uživam prigrizke, kot so slani oreščki, in kakšno sladkarijo, recimo precej nezdrave piškote. Po vožnji pa je dieta običajno enaka, saj na bikepackingu s seboj ne moreš imeti veliko prtljage. To so špageti, ker so dolgi, in gredo v torbo precej lepše kot vrečka makaronov, ki je nimaš kam stlačiti. V zadnjem času smo se s puncami navadile, da špagetom dodamo paradižnikovo mezgo v tubi. To je nagravžna dieta, ampak praktično je, ker lahko daš paradižnikovo mezgo tudi na kruh ali piškote. Če sem v hladnih deželah, dodam še sir. Bolj na jugu to ni mogoče, ker se vse stopi. Edini sir, ki ga lahko vzameš s seboj, je tisti v trikotnikih, ampak to je največja svinjarija. Skratka: špageti in paradižnikova mezga, v to potem vmešam še sir – in mogoče še kakšne rozine (smeh).
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul način potovanja?
Kolesarjenja nikoli nisem dojemala kot športa, torej kot načina za vzdrževanje kondicije, ampak bolj kot mentalno sproščanje. Na kolesu se res odklopim. Tudi na potovanja grem pogosto sama enostavno zato, da sem sama. Poleg tega na potovanju tudi spoznavam nove kulture in kraje.
Kakšno kolo voziš?
Hoop Snake. To je kolo po naročilu, ki ga je zgradil moj bivši fant David Philips, Avstralec, ki živi v Münchnu, in dela kolesa No Public Issue. To je rigidni tventinajner s 3-palčnimi gumami, a je geometrija narejena tako, da se lahko namesti tudi vzmetene vilice. Z njimi sem vozila pol leta in jih bom spet namestila, ko se vrnejo s servisa.
Ker sem imela določene zahteve, sem pri oblikovanju precej sodelovala sama. Okvir je narejen tako, da zgornja cev ni podrta, zato da lahko vozim velike frame bage. Seveda ima vse mogoče nastavke za torbe. Smešno je, da sem želela bicikel točno določene rumene barve in ko sem ga prvič videla, ni bil v pravem odtenku, tako da je moral barvati še enkrat.
Ime Hoop Snake izvira iz avstralskega mita o kači. Ko te kača vidi, svoj rep poje in se začne kot kolo kotaliti, potem pa se izstreli in te piči. Zato je na obročih narisana kača, ki ima svoj rep v ustih. Vse grafike je sicer narisal tatu artist Mihael Kovačec.
Vse torbe so moje lastne izdelave. Mogoče je zanimiv podatek, da mi je prvi komplet torb, v katerih sicer ni bilo nič, nekdo ukradel. Bicikel je ostal, torbe so pa šle … nekdo je imel očitno kar nekaj časa, da mu je to uspelo.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Hoop Snake je nastal tudi zato, ker sem želela imeti eno kolo za vse, tako da ne bi potrebovala drugega. Če bi pa lahko imela še eno, bi bilo to električno tovorno kolo. Vedno sem imela idejo, da ne bi potrebovala avtomobila, ampak vedno tovorim veliko stvari iz studia in nazaj, pa stvari iz trgovine in če bodo nekoč otroci, lahko s takim kolesom voziš tudi njih. Električno pa tudi zato, ker si želim živeti nekje na hribu.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.