Vštric z Juretom Šajnom

Kot mulec je doma v Knežaku očeta zaposloval z varjenjem okvirjev, ki jih je polomil med skakanjem. Nazadnje je le kupil prvo gorsko kolo, Elanovega Tumblerja, in začel s prijatelji noreti po lokalnih trejlih. Prizna, da pri tem ni bil najbolj uspešen, še manj pa je bil tekmovalen in tako sta ga že takrat začela pri tem športu zanimati fotografija in snemanje. V srednji šoli je postavil kolesarjenje na stran, z izkušnjami iz glasbene šole – igral je saksofon – se je ljubiteljsko raje posvetil glasbi, zanimal ga je punk. Potem pa je prišel študirat v Ljubljano in odkril messenger sceno in fiksija. In to je bila nova priložnost za sproščanje adrenalina.

Tudi tebe bom vprašal kako si se navdušil nad fiksiji v času, ko pri nas sploh niso bili popularni.
Zanimal me je dizajn in fiksi mi je bil všeč, ker je njegov videz izčiščen, nima zavor, je samo silhueta bicikla, nekaj lepega. Potegnila nas je estetika koles in začeli smo zlagati prve fiksije. Z vsemi možnimi deli, kar smo pač nabrali. Ko sem se s svojim prvim fiksijem enkrat peljal z Viča v center, se mi je petkrat snela veriga, ker ni bila kompatibilna z zobnikom. Jezilo nas je, ker se v Sloveniji ni dalo kupiti ničesar … verigo za fiksija sem moral recimo naročiti v Nemčiji. Verigo! Potem smo šli na Fixed Days v Berlinu in videli, kaj vse obsega ta svet. Kriteriji, bike polo … To nas je čisto potegnilo, vsak se je v nečem najdel.

Zdaj govoriš o začetkih Pici Bicija.

Prvi distributer, s katerim smo se dogovorili, je bil madžarski proizvajalec, nekaj podobnega, kot je bil v Slovenij Rog. Začeli so s svojo linijo, ki se je imenovala Csepel Royal. V katalogu si lahko izbiral med krmilom, sedežem, okvirjem … v desetih barvah. Imeli so zelo dobre pogoje, dogovorili smo se in s tem začeli. Hitro smo spoznali, da je to vstopni rang in da si želimo več, da moramo imeti na razpolago tudi klasične brande, če želimo prodati še kaj več kot samo fiksi program.

Tudi sicer ste potem postopoma prešli na kolesa s prestavami in zavorami.

Ko smo začeli kolesariti na cesti, sem hitro spoznal, da sovražim klance. Zakaj? Ker je na fiksaču voziti v klanec težko. Bom umrl zdaj ali čez pet minut? Zakaj rinem v to?

Hkrati smo začeli spoznavati bikepacking. Med prvomajskimi počitnicami smo se večkrat odpravili v Istro. Prvo leto sem bil na okvirju 55 – moja številka je sicer 59 – z ravnim krmilom, flat pedali s trakovi in brez zavor … malo naprej od Razdrtega me je že vse bolelo, hrbet, podplati. In začneš se spraševati: zakaj se vozimo v Istro s fiksači? Ko smo šli tretjič, sem že imel potovalno kolo s prestavami in randonneursko torbo – to kolo je zdaj moj komjuter.

Skratka, ugotovili smo, da potrebujemo prestave. Potem ugotoviš, da potrebuješ na gorskem kolesu disk zavore. V Toskani sem imel na primer prvič v življenju občutek, da se morda v nekem trenutku ne bom mogel ustaviti. Kolo je skupaj z opremo tehtalo 25 kilogramov, 10 kilometrov je bilo spusta in vprašanje, kaj se je tam dogajalo z zavorami. Saj se je ustavljalo, ampak ne tako, kot ponavadi.

Zdaj sva pri Tuscany Trailu, kamor ste šli skupaj s Klemnom Čepirlom in Markom Šajnom.

Prvič smo šli na tak način kolesarit v tujino in to smo vzeli resno. Od tega, da smo imeli s seboj oglje proti driski. Takrat so nas vsi čudno gledali … nismo bili sicer edini s toliko prtljage, ampak smo bili med najbolj naloženimi, ker pač nihče ni imel nobenih izkušenj. Vzeli smo vse. Ker sem visok – 193 centimetrov –, sem kupil šotor za dve osebi, v katerem spim po diagonali, pa je ravno prav dolg. Še zdaj mi ni žal, čeprav tehta šotor pol kilograma več, kot tisti za eno osebo. Vem, da sem vozil s seboj preveč, ampak … no, ko smo se vrnili iz Toskane, nam je ostalo za tri dni hrane.

Kaj je zate lepo kolo? Je lahko za nekoga, ki vse življenje vozi jeklene okvirje, karbonsko kolo lepo?

Ja, ampak je drugačno, moderno. Res pa je, da me morda kupi retro moment.

Te kot oblikovalca privlači retro samo v kolesarskem svetu ali tudi na splošno?

Kaj pa vem ... morda na splošno. V oblikovanje se vrača trend retro smeri. Vedno, tudi če pogledaš modo, se neki trendi vračajo. Lepo pa mi je videti kolo, ki nima vseh delov črnih. Bilo je obdobje, ko so vsi želeli imeti izključno črna kolesa. Meni pa je bil vedno všeč kromiran videz komponent v kombinaciji z okvirjem klasične barve. V kolesarstvu so neki odtenki, ki so del zgodovine. Recimo Cinellijeva sinje modra ali racing green, dirkaško zelena, ki so jo uporabljali Angleži. To so bili neki standardi in zdaj kar nekako hrepenim po tem. Moj Karussell je recimo tudi zelen. Je modernejši, nenazadnje ima karbonske vilice, ampak okvir je železen. To je prenos iz neke retro kulture, ki mi zadostuje.

Sicer pa rad gledam tudi kolesa ekip World Toura, ker vidiš neke trike in se hkrati naučiš nekaj novega. Oblikovalec mora biti v stiku s trendi in mora slediti tehnologiji.

Te z vidika oblikovanja v kolesarski industriji kaj moti? Ne mislim samo na kolesa, ampak širše. Morda kaj pogrešaš?

Moti niti ne. Danes dobiš vse, kar hočeš. Vse obstaja. Če ti je všeč čisti videz, to dobiš. Greš v Decathlon in tam lahko izbiraš med načičkanimi in črnim dresom.

Estetika je dostopna tudi začetniku. To ni več pogojeno z denarjem. Včasih si moral kupiti Rapho, zdaj pa si lahko urejen z nizkocenovnim dresom. Če ti to pač nekaj pomeni.

Ti urejenost na kolesu pomeni veliko?

Ja. Ko sem si sestavil kolo – no, nisem ga sam, okvir je zvaril David Krevs, sestavil pa ga je Klemen Čepirlo –, sem odobril vsak del. Prvi vidik, na katerega sem pozoren je, da je lepo, drugi pa, da je uporabno. Potem pa še vzdržljivost. Raje imam aluminijasto krmilo, ker mu bolj zaupam. Ampak po drugi strani mi je bila pri zlaganju Karussella pomembna tudi teža.

V Sloveniji na splošno pogrešam razumevanje estetike, ki jo lahko ponudi kolesarstvo. Art, grafike.

Ko se je Pici Bici pripeljal do točke, ko nismo mogli nadaljevati, ker nismo našli ustreznega prostora, so se pojavile ideje, da bi natisnili knjigo. Ogromno materiala, od videa do fotografij se valja po diskih. Imeli smo neko svojo estetiko, ker smo želeli biti drugačni od drugih in pokazati, da lahko nekaj naredimo tudi drugače in si pridobimo novo publiko. Mi smo jo imeli in zdi se mi, da so bile te stranke podobne nam. Tudi njim ni bilo vseeno, ali je bovden rdeč ali črn.

Res pa je, da marsikdo ne daje pretiranega poudarka na estetiko, ki ga prikazuje od zunaj. Velike kolesarske ekipe imajo na primer svoje dizajnerje in fotografe. Slučajno sem opazil, da je fotograf, ki deluje skoraj izključno v artu in se udeležuje nekih bienal, fotografiral za Trek-Segafredo v njihovem ekipnem avtobusu. Mi smo želeli podobno. Po dirki smo naredili video, fotogalerijo.

In to je bilo genialno.

Nisem želel biti kot fotografi, ki so se postavili na en ovinek in pofotografirali trideset tekmovalcev na isti točki, se premaknili na drugi ovinek in vse tekmovalce pofotkali tam, potem pa naložili galerijo petstotih fotografij. In potem si se tam iskal: »Aha, tukaj sem jaz, pa tukaj tudi.«

Sam sem želel dokumentarno prikazati celoten dogodek, pa ne samo to, ampak tudi našo izkušnjo: od tega, kako smo se zjutraj, ko je bila še megla, pripravljali na dirko, do tega, kako smo šli zvečer na pico.

Všeč so mi tudi fotografije z nekimi emocijami ... kako nekdo vrti v prazno v luži … in ni treba, da je na tej fotografiji njegov obraz. Tudi če je polovica telesa odrezana, je lahko fotografija še vedno vrhunska.

Ampak ljudje na koncu najraje gledajo sami sebe, tako da tiste fotografe, ki škljocajo na ovinku drugega za drugim, povsem razumem.

S tem se strinjam. In ti fotografi so bili pomemben del, prav je bilo, da so bili tam in da so se tekmovalci našli na fotografijah. Ampak jaz sem želel biti drugačen. Zakaj ljudje radi gledajo fotografije s Trek-Segafredovega avtobusa? Ker so tam znani ljudje, ki so njihovi vzorniki.

In ker dobimo vpogled na lokacije, ki je sicer ne vidimo, v avtobus nimamo dostopa.

Tako, zanimivo je zakulisje na splošno.

In teh fotografij je malo. Ekipa bi morala imeti za boljši doseg svojega fotografa, ki bi imel dostop v zakulisje.

To je navduševalo tudi nas.

Računalnike smo polnili z vsemi mogočimi virusi, ko smo iskali posnetke z belgijskih ciklokrosov. Videli smo, kako to poteka tam, in začeli smo se šalliti. Trolali smo s fotografijami, se na primer kot ekipa fotografirali s štirimi kolesi na strehi avtomobila.

Obenem je takrat rasla Rapha in mi smo bili zaljubljeni v njihov način predstavitve, v njihovo video produkcijo. Tudi mi smo si želeli posneti črno-bel video z dramatično muziko. Tako je nastal Go Out and Ride, ki smo ga posneli na kratkem vzponu na Kalič pri Postojni in so ga delili tako rekoč povsod, prijavili pa smo ga tudi na festival kolesarskega filma v Portlandu.

Odločili smo se, da bomo delali še več tega in odziv je bil nenormalno dober Naslednje leto smo delali reportaže za mtb.si, Mare (Šajn, op. a.) je pisal tekste, jaz sem pa fotografiral. To je bil zame hobi, vsak teden sem šel na ciklokros, navijal, snemal in fotografiral.

Ste bili pa na teh ciklokros kar simpatiče pojave.

Na ciklokrosu smo trolali. Takrat je bila to divja liga, brez pravil, nihče ni meril širine gum. Vozil si s kolesom, s katerim si pač prišel tja. Izzivali smo, nalašč smo prišli z neprimernimi bajki. Jernej je vozil z muslaufom. Na Dust Lust smo šli s fiksiji. Nismo imeli slabega namena, ampak će se že gremo nekaj, delajmo to tako, kot je treba. Na začetku smo postrani gledali tiste, ki so vozili z gorskimi kolesi ... nismo jih pa hejtali. Skozi naše trolanje smo želeli opozoriti na pravila, ki v tej disciplini obstajajo od nekdaj.

Vedno pravim: daj dvema človekoma bicikla, ni nujno, da sta kolesarja, in prej ali slej se bo razvila dirka. Morda samo do naslednjega kandelabra ali čez nadvoz. Ti pa praviš, da sploh nisi tekmovalen.

Nisem, rad pa imam eksotične ideje. Dirka do prvega kandelabra in nazaj? Meni bi se zdelo to zanimivo. Še vedno imam idejo za dirko čez nadhod v Črnučah … gor, čez most, obrat in nazaj dol. Gor je cik-cak klančina, zelo tehnična trasa bi bila (smeh). To seveda ni dirka s sponzorji, ampak za petnajst prijateljev. In take dirke so mi veliko bolj zanimive.

Vseeno pa spremljaš cestno dirkanje.

Seveda in če mi ne uspe gledati v živo, si pogledam vsaj povzetke. Fascinanten pa mi je amaterski profesionalizem. In da pride v amaterskem kolesarstvu do dopinga. Kako? Zakaj? Ne razumem. To je skregano z logiko. Se boš fiksal zato, da boš samega sebe zadovoljil, da si najboljši?

Amaterski kolesar se pač zgleduje po profesionalcih.

No, ampak tega nisem nikoli razumel.

Te morda tekmovanje odbija tudi zaradi tega?

Mogoče. Zaradi mene si lahko dopingiran, ampak čim se pojavijo nagrade ... Lepo je bilo videti, da so na Dust Lust prišli dirke vozit profesionalci, obenem pa je bilo grenko spoznanje, da so prišli po tistih sto evrov. To se mi zdi na podobnem nivoju kot doping v amaterskih vodah. Nekje mora biti neka meja.

Kaj meniš o vplivnežih, ki mogoče na nek način celo kvarijo estetiko kolesarstva. Res so to čedni ljudje, ampak na koncu objavljajo fotografije, ki so si med seboj popolnoma podobne.

Ja, to je res.

Ampak občudujem vsakogar, ki ima nek stil. Tudi, če mi ni všeč. Ko vidim stilsko zgrešene kombinacije … to me pa odbija. Bolj bi se moral potruditi. Ni me kupil.

Navsezadnje je težava tudi estetika fotografije. Uspešen vplivnež naj bi imel fotografa, ki iz njegove pojave potegne čim več, tako pa zmaguje cenenost. Vplivneži so uspešni, ker so poceni.

Ja. Najcenejši za oglaševanje.

Iz tega posla pa izpade profesionalec.

Mar ni to smešno? Če ima nekdo sponzorje, je tretiran kot zelo dober. Imaš kolesarja s sponzorji, a je čisto povprečen rekreativec.

Nekako razumem, da je povprečen s tekmovanega vidika, saj tekma ni vse, ampak povprečno je tudi vse ostalo, sama njegova predstavitev je povprečna.

To je žalostno.

Je pa tudi realnost.

Na splošno nimam sicer nič proti vplivnežem. Mogoče bolje to, kot neprimerni oglasi, na primer erotika in seksizem. Oglasi na prvo žogo. Poskusimo narediti nekaj drugačnega, pa bo še vedno dobro. Najlažje je igrati na karte, ki vedno dobijo. To pomeni, da ni v ozadju nobenega truda.