Vštric z Jernejem Stibiljem

Na kolo se je usedel pozno, pri tridesetih letih, in najprej spoznaval zakonitosti vožnje s fiksiji. Dirkati je začel v ciklokrosu in se potem preselil še na cestne dirke, kjer je na amaterskih vzponih in kronometrih prav tako žel zavidljive uspehe – in to na jeklenem kolesu. Železo za vedno, pravi.

arhiv Pici Bici

Začelo se je s fiksijem. Muslaufom, kot v maniri stare slovenske kolesarske šole pravi Jernej. Prijatelju je pomagal predelati starejšega Scotta, a le pod pogojem, da skupaj naredita fiksija še zanj. To je bilo pred desetimi leti. In kdo je takrat vedel kaj je to muslauf? Razen seveda članov društva Muslauf, kjer se je začela razvijati Jernejeva ljubezen do kolesarstva kot športa. Najprej se je lotil ciklokrosa, ko se je pri nas z divjo ligo spet začelo obujati to čudovito disciplino. Dirkal je s fiksijem, prvo sezono celo s povsem neprimerno Bottecchio, na katero je lahko spravil največ 28-milimetrske plašče, na pedalih pa je imel košarice. Potem je prišel Rog Maraton, njegovo prvo kolo, ki ga je predelal v fiksija.

Zakaj Rogov Maraton res ni primerno kolo za ciklokros?

Ne da ni primeren. Maratonec je bil odličen v primerjavi z Bottecchio. Prva dirka je bila v Tunjicah, a tja nismo šli, ker si nismo upali. Druga dirka pa je bila v Kranju, pri velodromu, ki smo ga v društvu Muslauf imeli za domač teren. In smo preživeli, kljub snegu. S prijateljem Alešem Arnežem sva prvo sezono vozila skupaj, seveda z muslaufi. Bila sva tudi v Idriji, kjer je bilo ogromno vzpona, tako da sva več ali manj pešačila.

Društvo Muslauf je kasneje razpadlo. Že od začetka je Muslauf združeval šport in umetnost, art po drugi strani. Glavni pobudnik je bil Tilen Sepić, potem pa so bili člani še Jurij Lozić, Grega Lož, Andraž Tarman ... Oni so se potem usmerili predvsem v oblikovanje in muslauf je nekoliko zamrl. Prav v tistem času pa so želeli fantje iz Pici Bici odpreti trgovinico, prišli so na naš sestanek in začeli smo se družiti. Bolj tekmovalno usmerjena kolesarska sekcija iz Muslaufa se je tako našla v Pici Biciju in mislim, da smo z njimi kar zaznamovali ciklokros.

Seveda, tudi z odlično videoprodukcijo.

Takrat se mi niti ni zdelo tako, ampak če se ozrem nazaj, smo pustili nek pečat kar se tiče pokritosti in medijske izpostavljenosti.

Zanimivo se mi zdi, da si začel kolesariti z muslaufom. To je podobno, kot če bi se neplavalec vrgel v bazen z morskimi psi

Takrat smo spremljali ameriško messenger sceno. Tudi z oblikovalskega vidika je fiksi popoln bajk, enostaven, z lepimi linijami. Jaz pa sem v tem videl tudi kolesarski izziv. Takrat smo se lotevali Raphinih izzivov in prevozili z muslaufi tudi po 200 kilometrov. Mladost – norost.

Vedno je bil izziv ugotoviti, kaj je mogoče s fiksijem. Vsako leto smo šli 15. avgusta z muslaufi na Mangrt, čeprav smo skoraj prelomili okvirje … in verjetno sem bil celo edini, ki je prišel do vrha.

Recimo, da nas je to navduševalo tako, kot danes vse navdušuje everesting.

Bottecchia, predelana v muslauf, je večkrat videla Mangrt, z njo pa je v prvi sezoni dirkal tudi v ciklokrosu.

Bottecchia, predelana v muslauf, je večkrat videla Mangrt, z njo pa je v prvi sezoni dirkal tudi v ciklokrosu.

Zdaj sem dobil idejo: everesting s fiksijem. Ne vem če je to že kdo naredil.

Ravno zadnjič sem razmišljal o norosti okoli everestinga. Kot če bi šel plavat z žogo za košarko. Tudi sam sem razmišljal o everestingu, razmišljal na katerem klancu bi se ga lotil, ampak zdaj je že postal mainstream ... in podobno je bilo z muslaufom. Ko nekaj postane mainstream, nekoliko izgubi na veljavi.

Z muslaufa si šel v ciklokros, ki je bil takrat v Sloveniji povsem zapostavljena disciplina, potem pa na cesto, ki pa je dejansko čisti mainstream. Kako to, da je potegnila cesta?

Ciklokros je v meni prebudil tekmovalno žilico, čeprav takrat z muslaufom nisem imel možnosti za dobre rezultate. Ampak spomnim se, da smo bili veseli že tega, da smo bili del te scene. Takrat je še dirkal Matej Lovše, prehitel te je za krog ali dva, lahko sem ga samo pozdravil … Sčasoma začneš razmišljati, da bi imel kolo za ciklokros. Eden od članov Pici Bicija mi je potem posodil Bombtrack Arisa, enoprestavnika, in to je bilo nekaj čisto drugega. Tako je prišlo do povezave z Bombtrackom, torej predvsem zaradi Pici Bicija, ki je uspešno izpostavljal to znamko. Njim se lahko zahvalim, da sem postal neke vrste ambasador Bombtracka.

V legendarni ekipi Pici Bici je bil Jernej prvi adut.

V legendarni ekipi Pici Bici je bil Jernej prvi adut.

Ambasador si bil torej še preden so postali ambasadorji popularni.

No, ambasador je bil, ambasade pa ne (smeh). Kot rečeno, več ali manj je prišlo do te povezave izključno zaradi Pici Bicija, ki je začel tudi promovirati to znamko. Tako so mi poslali prvo železno specialko za ciklokros s prestavami, s katerim sem odpeljal preostale sezone v ciklokrosu.

Takrat sem videl, da zmorem, rodile so se moje tekmovalne ambicije in tako sem si zaželel poskusiti tudi cestno dirkanje. Sicer mislim, da sem odpeljal samo eno cestno dirko za pokal Slovenije, a me ni potegnilo tako kot vzponi in kronometri.

Kaj ti je najbolj všeč v kolesarstvu? Hitrost in užitek v trpljenju? Dizajnerski oziroma tehnični vidik, s katerim si v bistvu začel, ko si naredil prvega fiksija? Ali izleti in podvigi v neznano?

V bistvu trening in spoznavanje meja svojih zmožnosti. Tudi trma, ki je izhajala iz okolja Bombtracka. Oni so začeli v BMX krogih, potem s fiksiji in sčasoma so prišli v ciklokros in cestno dirkanje. Ampak ves čas je bila rdeča nit železo. In to sem kar nekako ponotranjil.

Govorim o trmi, o tem, da se proti karbonu boriš z železom. In to je kar močen del moje tekmovalnosti, da poskusim z železno specialko konkurirati karbonu, dokazati, da je mogoče dirkati na jeklenem kolesu.

In zdaj je prišlo že tako daleč, tako dolgo sem v tem, da si enostavno rečem, daj, pelji to še naprej.

Na kronometru Maratona Franje je vozil z Rogovim Prestigem.

Na kronometru Maratona Franje je vozil z Rogovim Prestigem. Leon Andrejaš

Če bi se pojavil s karbonsko specialko na dirki, bi rekli, da to nisi več ti. Za vogali sem že slišal, da si nor, ker voziš jekleno specialko, in da bi moral poskusiti tudi na lažjem karbonskem kolesu.

Ah … saj ni toliko razlike. S sodelavcem Binetom se pogosto pogovarjava o tem, da je dosti lažje shujšati tri kilograme, kot zaslužiti enajst jurjev za tri kilograme lažje kolo.

Si kdaj rečeš kaj bi bilo, če bi bilo?

Ja, nekajkrat sem bil že na tem, da bi si sposodil vrhunsko lahko kolo. Moj Bombtrack tehta okoli 10 kilogramov, recimo da 10,799 kilogramov – torej štiri kilogramov več od najnižje dovoljene teža po Uciju (smeh). In kaj bi bilo s tri ali štiri kilograme lažjim kolesom? Sam mislim, da razlika ne bi bila tolikšna, kot si človek predstavlja.

Se kdaj vprašaš kaj bi bilo, če bi začel dirkati že kot mulec?

Lahko bi začel dirkati kot mulec, pa bi se mi pri 15 letih že vse zagnusilo. Mislim, da sem zagrabil kolesarstvo v pravem času in ničesar ne obžalujem. Vse se je začelo z nekim hobijem in še vedno je tako, da je kolesarstvo moj konjiček.

Od kje izvira tvoj talent ali morda trma?

Mislim, da je trma posledica šole muslaufa. Če hočeš z muslaufom nekam priti, ne smeš odnehati. Gre za vztrajnost – že fizično vztrajnost, ker moraš ves čas goniti.

In nekaj te žene, da poskusiš prevoziti še drugi in še tretji klanec. Potem ni več cilj, da prideš gor, ampak da prideš na vrh hitreje. In ko enkrat dobiš prestave, je to čisto drug svet ... ko smo šli na kolesa s prestavami, smo se kar težko navadili vzdrževati kadenco. In kaj narediti z vsemi temi prestavami? Takrat sem imel Rogovo kolo, verjetno z 18 prestavami ... in kar nisem vedel, kaj naj z njimi (smeh).

Kanibal, Levji kralj, Morski pes, EL Pistolero, Merjasec z Ardenov … najboljši kolesarji na svetu imajo zabavne vzdevke … žal Slovenci nimamo tega talenta za poimenovanje naših junakov, ampak tvoj vzdevek je najboljši. Za Pumo te je razglasil Braco. Si imel že kot mulec kakšen vzdevek?

Ne. Ta je res padel z neba.

Ne ravno z neba. Braco je v intervjuju razlagal o talentiranih kolesarjih, ki so na kolesu videti, kot da so se na njem rodili. In izpostavil je posebej tebe.

Mislim, da to izhaja iz muslaufa, ker si – to je ta oguljena fraza – na muslaufu eno s strojem, ves čas v pogonu. Ali pa sem imel enostavno srečno roko pri nastavljanju pozicije. Ker na bike fittingu nisem bil nikoli, vse smo nastavljali čez palec.

Cycling United Ljubljana

Ampak dejansko si naturščik, nimaš kolesarske šole. Vse ste se učili sproti.

Tisti, ki smo se v društvu Muslauf usmerili bolj v šport, smo začeli spremljati svetovno kolesarstvo in dirke. Takrat smo začeli organizirati tudi prireditve The Classics Experience po vzoru kolesarskih klasik. Vse to v želji občutiti, kar občutijo profesionalci. Naše klasike so bile sicer dolge največ 80 ali 100 kilometrov, ker je bil to tudi naš domet, poleg tega smo želeli privabiti čim več ljudi – veliko manj bi jih prišlo, če bi organizirali 120 ali 150 kilometrov dolge vožnje.

S tem smo si želeli tudi v Sloveniji popularizirati klasike in sprožiti navdušenje tudi za enodnevne kolesarske dirke ... za Tour in Giro je vedel vsak, klasike pa so poznali samo v ožjih kolesarskih krogih. Tako smo se začeli zanimati tudi za zgodovino.

arhiv Pici Bici

Bi rekel, da tehnološki napredek ubija romantiko v kolesarstvu?

Ne. Rad spremljam tehnologijo in nisem pristaš zamisli, kot je na primer prepoved radijskih zvez na dirkah.

Elektronske prestave in diski pomenijo napredek in to mi je všeč, ne glede na to, da vozim železno specialko. Ne, napredek ne ubija romantike. Drugačni časi so.

Uporabljaš merilnik moči?

Ne!

Ne? Merilnikom moči očitajo, da ubijajo romantiko. Tudi jaz.

Moja izkušnja s powermetrom? Že ko smo začeli uporabljati merilnike srčnega utripa, je bila za nas to napol vesoljska tehnologija. V teh desetih letih kar kolesarim, sem se navadil na določen način vožnje in če bi zdaj začel uporabljati merilnik moči, bi me to ubilo.

Enkrat sva s kolegom odpeljala Metek rundo, ki sem jo sam prevozil že večkrat in vem, kako hitro lahko grem. Takrat je predlagal, da poskusiva ves čas držati 280 vatov. In na koncu te runde sem bil bolj utrujen kot takrat, ko sem šel na polno, in sem šel tri ali pet minut bolje. Na klance grem rad hitro in potem na določenih mestih počivam. Takrat pa sva šla ves čas konstantno. Nekaj časa je še šlo, potem pa čedalje slabše in na zadnjih klancih sem bil že mrtev, izžet. Zato sem si rekel, da, vsaj v bližnji prihodnosti, še ne bom imel merilnika moči.

Kolikor je to dobro in eksaktno orodje, pa se mi zdi, da te postavi na realna tla. Če spremljaš srčni utrip, imaš lahko še vedno izgovore: morda pa mi ne gre zato, ker sem malo bolan ali utrujen. Z merilnikom moči pa nimaš več izgovorov. Mogoče enako velja tudi za karbon ... ko imaš najboljše kolo, ni več izgovorov. Zdaj pa se lahko izgovarjam na železo, na težko kolo (smeh).

Saj ne da bi moral ti iskat kakšne izgovore … kako so videti tvoj trening plani?

Zdaj sem jih opustil. Prvo sezono dirkanja v pokalu Slovenije sem vozil po občutku, potem pa sem začel slediti Stravinim trening planom, ki so sicer čisto generični, ampak so strukturirani, vključujejo intervale in vzdržljivostne vožnje. Poskusil sem se ga držati, že januarja sem delal na trenažerju. In moram reči, da se je že v prvi sezoni pokazal nek napredek.

Potem pa sem, morda zaradi monotonosti, spet začel voziti bolj po občutku in nimam niti začrtanih nekih ciljev. Mislim, da imam pri tej starosti več od kolesa, če si rečem, da bom poskusil dobro peljati na Pečarja. Bolj me motivirajo Strava in KOM-i.

arhiv Pici Bici

Dosti tudi gravlaš in vidim, da se ne izogibaš niti enoslednicam.

Ja, predvsem pozimi. Pozimi se mi zdi premrzlo za dolge vožnje, če grem v goščo ali na Golovec, pa se lahko že v eni uri utrudim in naredim dober trening.

Kako bi različne discipline razvrstil od najljubše do manj najljubše? Imava ciklokros, kronometer, vzpon, cestne dirke, odpeljal si tudi kakšen kriterij ...

Vozili smo nekaj ilegalnih muslauf kriterijev, ki jih je organiziral Pici Bici. Na Rudniku je bila zelo dobra prireditev, organizirana čisto po domače, a prišli so tudi gosti iz Trsta in tekmo pohvalili.

Če moram discipline razvrstiti, pa bi rekel, da mi je najljubši kronometer. Ne toliko zaradi hitrosti, ampak ker si na kronometru sam in izzivaš predvsem samega sebe. Na cestni dirki imaš zavetrje, odločajo tudi mahinacije kdo bo, kaj bo, kako bo. Težko pa se odločim med vzponi in ciklokrosom. Glede na to, da sem v zadnjih dveh letih šel zaradi pomanjkanja časa na ciklokros samo na državno prvenstvo in še eno dirko, mislim, da so vzponi kar na drugem mestu in ciklokros na tretjem, čeprav je bil ciklokros prva in odločilna stvar, ki me je spravila v tekmovalno kolesarstvo.

Ilegalni nočni kriterij

Ilegalni nočni kriterij Blaž Miklič/OSM films

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Težko se opredelim. Mogoče je to sezonsko: eno leto mi je najljubši eden, drugo leto drugi. Ampak, naj bo malo heca, najljubši mi je bil Pečar, dokler mi Matic Žumer ni vzel KOM-a. Hočem reči, da ti je lahko najljubši lokalni vzpon. Skoraj vsaka vožnja me vodi čez Pečarja, ampak vsakič, ko grem gor, vidiš neko novo noto in opazim, da je tudi lep. Sicer je dolg samo tista dva kilometra, to je 10 minut, ampak je raznolik, ima serpentine, ima ravnine. In sploh je dober za trening, cel trening z intervali lahko narediš na Pečarju.
V tujini sem vozil bolj malo ... enkrat smo šli na Montaž in kolikor je tisti vzpon brutalen, mi je bil všeč, predvsem zaradi naravnega amfiteatra.
Najljubši spust doma in na tujem.
Nimam ravno talenta za spuste, zdi se mi, da sem glede tehnike kar malo telečji. Ampak pozimi so mi všeč enoslednice s ciklokrosom, sploh če pade malo snega. Spet bom izbral lokalnega: z Žagarskega vrha se najprej spustiš po gozdni enoslednici na Razore in potem je še makadam do ceste na Pance. To je tehničen spust, kjer greš lahko tudi hitro, zanimiv pa je tudi vzpon. Priporočam!
Tujina? Edini, ki sem ga vozil, je spust z Jezerskega na avstrijsko stran. Lep je in na Maratonu Alpe je bila cesta mokra, tako da je bilo super.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Vedno sem rad raziskoval in šel nekam, kjer še nisem bil. Ko smo s Pici Bicijem organizirali Dust Lust Southeast, sem bil zadolžen za trasiranje na Dolenjskem. Rekel bi, da si želim prevoziti vsako cesto, ki je še nisem.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Glede na to, da smo že tako dolgo narazen, bi šel s člani in članicami Pici Bicija. So malo drugačne vrste kolesarji, ne tako tekmovalni, ampak jih že kar malo pogrešam. Stoodstotno bi pili pivo.

arhiv Pici Bici

Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred kavo iz domače kafetjere. Odvisno od tega kakšen trening je, včasih tudi kakšen kozarec vode, da ne bi bil slučajno preslabo hidriran. Med vožnjo nikoli ne pijem same vode, vedno v bidon dodam magnezij v prašku, če ni drugega, tudi sirup za malinovec. Za daljše vožnje dodam več sladkorja in kaj soli. Rundo, če je le mogoče, vedno končam na bencinski črpalki, kjer vzamem kokakolo, ker mi takoj po vožnji prijata dva, trije požirki. Potem pa … karkoli, ampak največkrat kakšen shake.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pred tekmami se poskusim že prejšnji dan najesti testenin. Zgodilo se je že, da sem jih kuhal navsezgodaj, pred kakšno pomembno tekmo že ob šestih zjutraj. Sicer pa imam običajen zajtrk ali kosilo, lahko tudi kruh z marmelado.
Med tekmami vzamem kakšen gel, sicer pa energijske ploščice.
Po vožnji se pa trudim zaužiti sirotko, lahko pa tudi čisto navadno skuto, toliko, da zaužijem nekaj beljakovin.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
V kolesarstvo me je potegnilo po spletu okoliščin. Svoje navdušenje nad tekmovalnim kolesarstvom sem poskušal podoživeti na rekreativnih tekmah. Empatija je slab izraz … ampak na neki nižji ravni lahko podoživljamo podobno kot profesionalci. Smo počasnejši, ampak trpimo bolj ali manj enako.
Kakšno kolo voziš?
Bombtracke. Za ciklokros Bombtrack Hook letnika 2016 z opremo Sram Apex – le zadnji menjalnik je Sram GX. Specialka je Bombtrack Tempest letnika 2017 z opremo Shimano 105. Mislim, da si kaj več ne želim.
Vseeno: kakšno kolo bi vozil če bi bila meja nebo?
Ne zato, da bi kaj pridobil, ampak za spomin bi poskusil pregvooriti Davida Krevsa, da se spet vrže za ponk in naredi eno svojo mojstrovino, in Marka Šajna, da jo pobarva.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

fiti385. 8. 2020 ob 18:32

Krasen intervju, po moji oceni in tudi Strava govori temu v prid, gre za izjemen talent.

Več (+3)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.