Čez Mašun: gravel z volkovi

Zaželel sem si dvesto kilometrov gravlanja. Kot ene vrste preizkušnjo, kaj se zgodi s sistemom po osmih urah tresenja. In tudi zato, ker sem si želel v snežniške gozdove. Potem se je zraven povabil Blaž, ki takrat še ni vedel, kaj načrtujem. Mislil sem, da bo okleval … ampak ni.

Prireditelji Human Fish Gravla dajejo v zadnjih dneh optimistične signale glede izvedbe dirke. Kdor bo 13. septembra pokazal nekaj poguma, bo štartal na kraljevski, 275 kilometrov dolgi trasi z okoli 3200 metri višinske razlike. Kar se kolesarstva tiče, se imam za kar pogumnega, nisem pa nor, zato se tega ne bi lotil na horuk. Za začetek je treba odbiti 200 kilometrov. Ker je gravel pri nas najboljši okoli Snežnika, sem izrisal traso čez Ljubljansko barje, v Cerknico, na Mašun, v Pivko in nazaj čez Logatec.

Dodatna oprema in dodaten kolesar

Priznam, da sem imel tremo. Ne zaradi zveri, ampak zato, ker sem pričakoval od devet do deset ur poganjanja pedalov, v večjem delu po neznanem in v koncih, kjer se živeža ne dobi za skoraj vsakim vogalom, pomoči v primeru okvar pa tudi ne. Samooskrba je torej ključna, zato sem pogoltnil cmok in namestil na štango litrsko torbico, ki je videti na kolesu za majhne ljudi še večja, kot je v resnici.

Spremljevalca nisem niti iskal niti si ga nisem posebej želel, ampak če s kom, sem si upal na teren s človekom, ki je dovolj nor, da cel dan naskakuje Rašico. Čeprav dotlej nisva kolesarila skupaj niti sto metrov, sem mu zaupal, da se med potjo ne bova pobila in da me njegova družba ne bo motila.

Prvi dve uri: formalnost

Priprave v soboto niso bile idealne, a sem se prevelikih količin čevapčičev in piva vzdržal, tako da sem bil zvečer sposoben dopolniti zaloge z gromozanskimi količinami makaronov. Še najbolj me je skrbela zgodnja ura štarta. Običajno si za jutranje formalnosti vzamem čas do desetih, a tokrat sem po porciji ovsene kaše za tri in skodelici turške kave za dve osebi ob pol osmih že klatil po pedalih pod melanholično razpoloženim nebom. Kraj srečanja: Dolgi most. Pod gumo se je zaprašilo že pet kilometrov od doma.

Za začetek po najkrajši in najbolj makadamski poti, a z obvozom čez paški most do Borovnice, in na Pokojišče. Pred prvim gorskim ciljem je bila ura šele devet in spet sem moral priznati, da ima zgoden štart svoje prednosti. No, vreme gori vseeno ni dajalo spodbude, ampak na poseki pod vasjo se, kolikor je po svoje fotogenična, vedno počutim malo žalostno. Razmišljal sem tudi, da je bilo zelo neodgovorno, da kljub obilici prostora v žepih s seboj nisem vzel vetrovke, a moram po drugi strani takoj napisati, da mi potem ni bilo več žal.

V pričakovanju res dolge ture se je 50 kilometrov po dobro znanih cestah do Cerknice zdelo kot gola formalnost. Kot da se tam šele začenja. Seveda z espressom pri tržnici. In potem na obronke Javornikov ter skozi gozd in čez dva krajša klančka v Loško dolino.

Pod Snežnik, v gravlerski raj

Nekaj kilometrom asfalta bi se izognila, če bi se držala bolj desno, a bi zanemarila turistični vidik izleta. Zato sva se raje spustila v Loško dolino in se sprostila na pičlih treh kilometrih asfalta, preden sva zavila desno in se zapeljala čez travnik, kjer je bilo nekoč partizansko letališče Nadlesk. Tam se je kolesarski promet zgostil in tako rekoč za ovinkom se je izrisal grad Snežnik.

Za to, da lahko snežniške gozdove brez posebnega pretiravanja okličemo za najboljše gravlerske terene v Sloveniji, so zaslužni nekdanji lastniki tega gradu. Sredi 19. stoletja je posest kupila saška knežja družina in izkazali so se za podjetne gospodarje. V grajski pristavi so uredili prvo slovensko gozdarsko šolo, v snežniških gozdovih pa postavili gozdarske postojanke in jih je povezali z labirintom gozdnih cest.

Pred nama je bilo dvajset kilometrov zložnega vzpona do Mašuna. In kakšna cesta je to! Avtomobile od Borovnice do Kozarišča oziroma gradu Snežnik bi lahko preštela na prste obeh rok, do Mašuna pa naju je prehitelo točno eno vozilo. Motorist. Dohitela sva tri kolesarje. In to je bilo vse. Tudi v Leskovi dolini, stari lovski in gozdarski postojanki, je bilo vse mirno.

Če bi šel sam, bi me morda pobralo od dolgčasa.

Ko zadiši po primorju

Mašun je od rok, a tja vodijo ceste iz vseh smeri. Ime postojanke izvira iz besede mašiti, na prevalu se namreč vstopa v snežniške gozdove, postojanka pa je pot zapirala oziroma nadzirala. Lastniki gradu Snežnik so tam postavili gozdarsko hišo in jo pozneje spremenili v lovski dvorec, od katerega pa je ostalo bolj malo. Na vrhu je gostišče, ki je bilo še zaprto, tako kot tudi Gozdna hiša Mašun.

V Pivko se da spustiti po vsaj dveh cestah in seveda sem izbral daljšo možnost. Po dobrih sto metrih hitrega spusta sva zavila ostro desno na pot, ki se imenuje Thekla-Strasse, enako kot precej obskurna ulica v kraju Übach-Palenberg v Severnem Porenju-Vestfaliji, a verjetno to nima s tem nobene zveze, jo pa ima s princeso Theklo von Schwarzburg-Rudolstadt, materjo Otta Friedricha von Schönburg-Waldenburga iz rodbine, ki si je lastila te gozdove. To seveda sploh ni pomembno, sem pa zaradi njega pisal tole deset minut dlje, kot bi, če se ne bi spraševal takšnih stvari.

Tako je videti, ko se cesta vzpne, spet na nadmorsko višino nad 1000 metrov.

In potem … osem kilometrov in 400 metrov norega spusta v Pivško kotlino. Granulacija podlage ni idealna, vseeno pa leti in menda se je spod koles kadilo še bolj spektakularno, kot je bilo videti izza krmila. Spektakularna pa je bila tudi hitra sprememba pokrajine. Že na vrhu je zadišalo po Primorski, pred Palčjem pa ni bilo več nobenega dvoma. Sredi dne je po nama na goličavi pred Pivko udarila pripeka, potem ko sva še pol ure prej ugotavljala, da so temperature nič manj kot idealne.

V Pivki sva si lahko bencinski črpalki končno privoščila klasičen kolesarski piknik. Resda v slogu nove normalnosti.

Spet nad tisoč metrov

Nazaj na sever bi šla lahko verjetno tudi po lažji poti, ampak … zakaj ne po težji? Okoli vojaškega vadišča Poček sva se zagnala na Javornike iz južne smeri. Če sva zjutraj začela pametno, torej zadržano, sva zdaj, še vedno polna moči, začela trošiti energijo bolj pogumno.

Kak drug dan bi lahko skočila na Sv. Trojico, peljala sva se samo kakšnih dvesto metrov pod vrhom. Klanec je bil pa daljši kot pot v pekel in izkazalo se je, da Mašun ni bil najvišja točka izleta, malo više sva namreč prišla pod Velikim Kožljekom, kjer je števec pokazal 1066 metrov. Na vzhod se pobočja spuščajo do Cerkniškega jezera, a sva se držala smeri proti Ravbarkomandi.

In spet je bil to nor spust, spet po cesti s kar zoprno podlago. Nekje na desni bi geografi opazili Javorniško koliševko, a ne midva. Konec koncev koliševke običajno niso videti spektakularno. Pravzaprav sem moral doma obnoviti maturitetno znanje, saj sem v drugi polovici svojega življenja pozabil precej tistega, kar sem se naučil v prvi polovici. Udornica. Koliševka je kraška udornica. Zruši se strop in kar je bila nekoč jama, postrane dolina. Če hočete spektakularno kraško dolino, pojdite v Rakov Škocjan.

Ko je konec najhujšega, še ni konec

No, najhujše je za nama, sva si bila mislila na Ravbarkomandi, kjer sva po tridesetih kilometrih spet zapeljala na asfalt – za poldrugi kilometer, nič več. Ampak tudi tam mi je uspelo najti nov klanec, le par minut dolg, a kar simpatično napet. In po spustih z dolgimi ravninami je prijal tudi bolj tehničen, precej strm odsek do Planinskega polja, kamor sva prišla ravno pri gradu Hošperk oziroma tem, kar je od imenitnega baročnega dvorca še ostalo.

Rekel bi, da od Ljubljane na asfaltu nisva bila več kot deset, morda petnajst kilometrov. Še najdaljši je bil odsek čez Planinsko polje, kakšnih pet kilometrov do Laz.

In potem čez polje do Grčarevca. Fant sicer ni imel torbice na kolesu. Ampak, da, imel je nahrbtnik.

Planinsko polje leži nekoliko niže od Logatca, zato je bilo treba neizbežno zlesti v klanec … kar pa, če nameravate to storiti v Grčarevcu, sploh ni štos. Vzpona je samo za dobrih 100 metrov, a na začetku preseneti zajedljiva rampa z 20-odstotnimi odseki, ki po 160 kilometrih praviloma niso sprejete z entuziazmom.

Poiščite zaveznike: veter

Zanimivo je bilo, da še vedno nisva čutila posledic razdalje. Pri Sekirici sva prišla na znan teren in postalo je jasno, da bova do doma prišla sveža kot spomladanska cvetova. To naju je presenečalo, res pa je tudi, da sva genialno načrtovala pot v smeri urinega kazalca. Tako sva zjutraj štartala v brezvetrju in se sredi dne uspešno skrivala v gozdu, medtem ko se je jugozahodnik počasi krepil. V Pivki je že dobro vleklo, ampak takrat sva obrnila po smeri vetra.

V Logatcu je bil čas za novo dozo pregrešnih živil za kolesarje, potem skok do Vrhnike in z ugodnim vetrom po najkrajši varianti domov. Privoščila sva si nekoliko bolj olimpijski tempo, ne toliko zato, da bi si razbila noge, ampak iz golega užitka, ki ga ponudi gravlanje pri hitrostih, ko primeš balanco za krivine, v posmeh vsem tistim, ki trdijo, da se to bojda ne spodobi. Kako da ne?

Strah me je prihodnosti

Za seboj imam tudi nekaj hujših neumnosti, vendar pa na kolesu še nikoli nisem sedel več kot osem ur. Povrhu vsega je bilo po mojem vsaj 90 odstotkov makadama. Poročilo o grozljivih posledicah bi lepo začinilo ta potopis, a ni bilo nič takega. Res sem proti koncu vožnje čutil mišice v križu. Spet mi je odprlo kožo na notranjem stranskem delu palca, kar je bolj moteče, kakor boleče. Zjutraj sem imel težje noge kot običajno, čutil sem tudi zgornji del hrbta in proti večeru še zategnjenost v zadnjici, kar je nekaj novega.

In to je bilo vse.

Brez dvoma pa je bila v pomoč odlična družba. Mislim, da še nisem kolesaril s tako kompatibilnim človekom, ki povrhu vsega ni imel norih tekmovalnih teženj. Redko se zgodi, da gresta dva človeka skupaj na kolesu počasneje – pametneje –, kot če bi šla solo. Poleg tega sva vso pot blebetala, zato ni bilo časa za razmišljanje o mukotrpnostih, ki jih prinese užitek v tem športu.

Skrbi pa me, da zamisel o 300-kilometrski furi ni več zelena, temveč počasi zori. Ni me strah razdalje, to se preživi. Strah me je naslednjega koraka, če ugotovim, da niti 300 kilometrov ni taka reč. Strah me je iskanja meja. Ker vem, da mi jih ni treba iskati. In ker svoji pameti, kolikor je še premorem, ne zaupam več povsem.

 

Trasa: Ljubljana–Podpeč–Pako–Borovnica–Laze pri Borovnici–Pokojišče–Begunje pri Cerknici–Cerknica–Dolenje Jezero–Otok–Laze pri Gorenjem Jezeru–Dane–Nadlesk–Kozarišče–Leskova dolina–Mašun–Palčje–Klenik–Pivka–Trnje–Raubarkomanda–Planina–Laze–Grčarevec–Logatec–Vrhnika–Ljubljana
Razdalja: 204 km
Višinska razlika: 2880 m
STRAVA

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Matej Zalar26. 5. 2020 ob 17:33

No, na gravlanju so torbe in nahrbtnike sprejemljivi, na cestni specialki pa niti ne ... Sicer pa gre bolj za to, da si s cestnim kolesom vedno blizu civilizacije, sredi snežniških gozdov pa dosti bolj odvisen od samega sebe. Na tako dolge vožnje vzamem na primer dve zračnici in večje orodje pa tudi kakšno frutabelo več. Od Cerknice do Pivke recimo dobre tri ure oziroma 70 kilometrov ni bilo praktično ničesar :)

Več (+4)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.