Čez barje in po stari Južni železnici

Zimsko grevlanje čez Ljubljansko barje? Veliko vlage, leden mraz in polni čevlji vode.

Matej Zalar

Doma sem si prigovarjal, da je vreme pravzaprav idealno. Vsaj za ta letni čas, ko moramo biti veseli, če se sploh lahko usedemo na kolo. Ni pa mi bilo do asfalta. V takem se je najbolje voziti počasi, za to pa je idealen makadam. Ampak, kam naj grem? Zdi se, da je na Ljubljanskem barju asfaltiranih cest še več kot kanalov in verjetno ni pedi asfalta, ki je še nisem prevozil. Pojma pa nimam kako se na Ljubljanskem barju gravla. Zato sem si naložil na števec krajšo traso drugega Gravelutiona. Razmere so bile obupne, je pa res, da ni deževalo. Potem je začelo deževati.

Estetika neprijetnega

Del trase mimo Zavetišča Gmajnice sem prevozil že pred časom in že takrat so se obročniki mestoma ugrezali v močvirje do naper. Zato sem tokrat raje nadaljeval ob železnici in mimo brezoviškega hangarja.

Makadamska zabava se je zato končala že v Vnanjih Goricah, ker se Factor Vista dobro znajde tudi na asfaltu, pa me to ni pretirano motilo. Po mokri cesti sem moral v Podpeč in še naprej, do Preserja, potem pa je končno zavladal mir.

V Ljubljani sem se rodil in tam preživel prav vsako leto svojega obstoja, zato sem se z meglo in nizko oblačnostjo sprijaznil že zdavnaj. Pravzaprav mi je postala ta estetika všeč.

V slabem vremenu je mir, človeka ne moti živo pisana narava, ampak lahko uživa v okolju, kakršno je. V naravi, ki ni vedno lepa, ampak je lahko tudi skrajno neprijetna. In ko je na Ljubljanskem barju le kakšna stopinja nad ničlo, z neba pa kaplja, bi težko rekel, da je prijetno.

Eno barje, veliko jarkov

Ravno sem začel uživati v prijetnem tresenju, ko je kolovoz zavil v vodo. Kjer je na zemljevidu narisana pot, je bilo zdaj jezerce, dovolj veliko, da ga je kolonizirala jata labodov. Ni mi preostalo drugega, kot da sem obrnil in poiskal alternativno pot. Začelo se je obetavno, nadaljevalo pa kar čez travo, a po dovolj čvrsti zemlji. Obupal bi, če ne bi v daljavi identificiral avta, ki je nakazoval, da je cesta, označena na Wahoojevem zaslonu, dejansko vozna.

Tja sem prišel, šele ko sem preskočil dva jarka. In ko smo ravno pri jarkih … v resnici jih je na Ljubljanskem barju precej več kot asfaltiranih cest. Odkar je Marija Terezija ukazala to ogromno močvirje izsušiti, so jih izkopali vsega skupaj skoraj 5000 kilometrov.

Kakorkoli, cesta se je res prikazala in bila je kar dobra, čeprav granulacija nasutja ni bila idealna. Potem sem naletel na novo oviro.

Paški most na Ljubljanskem barju

Človek skuša nekaj časa iskati čim boljše alternative, a na neki točki bodisi obupa bodisi poskusi na silo. To je bila ta točka. In poskusil sem na silo. Teren pod kolesi je bil čvrst, voda čedalje globlja, a ravnotežje ni bilo vprašljivo. Potem se je leva noga potopila v vodo globlje, kot do višine nogavic, kakršne so še po pravilniku UCI. V nadaljevanju obrata se je potopila še desna noga. Tako sem prevozil deset ali dvajset metrov, voda se je prebila skozi neopren in zalila čevlje.

Bil sem na tretjini poti. Števec je kazal stopinjo nad ničlo.

Zanimivo je, da me sploh ni zeblo. Me je pa presenetilo, da je trasa, ko je pripeljala do glavne ceste med Podpečjo in Borovnico, zavila strmo navzgor, skozi kraj z zanimivim imenom Pako. Že res, da sem si naložil datoteko trase Gravelutiona, a si je nisem ogledal in sem na terenu le sledil puščicam na števcu. Zdaj sem se soočil z brutalnim klancem po asfaltirani cesti, ki se je malo više iztekla v ozek makadam, preozek za avto.

Najlepši del poti

Asfalt se izteče v ozek makadam, ki vodi prav čez Paški most, kjer je nekoč vodila Južna železnica in se nadaljevala čez Borovniški viadukt. Zdaj vodi železnica prav po robu Ljubljanskega barja, na kar 561 metrov dolgi viadukt v Borovnici pa spominja samo še en od 24-ih stebrov. Viadukt so dokončno porušili zavezniki med bombardiranjem leta 1944, a razstrelila ga je že jugoslovanska vojska ob umiku. No, ostal je tudi Paški most, po katerem zdaj vodi ozka makadamska pot.

Nadaljuje se še v Borovnico, kamor se strmo spusti po asfaltu. Nadaljujemo proti Vrhniki, a takoj za bencinsko črpalko zavijemo levo in navzgor. To je edini daljši klanec, po katerem se vzpnemo za dobrih 200 metrov, ves čas po makadamu. Zgrešimo lahko le enkrat. In meni je uspelo, a je navigacija ponorela in rdeče mežikala, kot zna le ona.

Napaka bržkone ni usodna. Gozdna cesta vodi pod Ljubljanskim vrhom in na Verd, a ni videti, da bi bili vmes omembe vredni vzponi, nisem pa je še preizkusil. Ko zavijemo desno, pa se po precej slabši cesti najprej nekoliko spustimo in potem spet rahlo vzpnemo.

Dober dan za tek, še boljši za kolo

Deležni smo takšnega razgleda. Kdo pravi, da slabo vreme ni lepo?

Zaključni spust je strm, tudi do 20 odstotkov, cesta pa slaba, zato je dobro vzeti pamet v roke.

V Ljubljano se vrnemo po uveljavljeni trasi ob avtocesti, ki jo mora poznati vsak pravi gravler.

Že med spustom se je končno zgodilo, kar sem pričakoval vsaj pol ure. Zazeblo me je v noge. Čez deset minut so prsti zmrznili. Ampak je bil dober dan. Mislim, da sem na celi poti srečal samo enega rekreativca. Kolesarja. Prijatelj Dovla je raje tekel.

Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Podpeč–Pako–Borovnica–Laze pri Borovnici–Vrhnika–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 61 km
Višinska razlika: 360 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.