Poletje na Slivnici

Iz ljubljanskega kotla na goro čarovnic. Na palačinke. In nazaj v kotel, kjer sem prvič letos doživel resno vročino. In blažji aklimatizacijski šok.
Fotografija sicer res prikazuje Slivnico, a je simbolična. Tisti dan je bilo od vlage ozračje sivo.

Fotografija sicer res prikazuje Slivnico, a je simbolična. Tisti dan je bilo od vlage ozračje sivo.

Pod Slivnico vodijo proti Cerknici gravlerske poti z Blok in Menišije, zato tam krožim redno, a na vrhu sem bil letos samo dvakrat. Obakrat na isti dan, tistega 13. junija, ko je Peter Vesel everestal. Takrat nisem vozil sproščeno, ampak dirkal. In dobro je bilo. Tokrat sem načrtoval vožnjo po občutku. Že na prvem klancu, ko se cesta z Vrhnike vzpne ob avtocesti, mi je šesti kolesarski čut rekel, naj grem raje lepo počasi.

25 kilometrov samote

Bilo je prvega avgusta, pa se niti še nismo navadili na vročino, ki je prišla skupaj z neznosno vlago. Na Ljubljanskem barju je bilo ozračje dopoldne neprijazno sivo, ampak sem v gozd zavil še pravočasno, da sem se vsaj dopoldne izognil najhujšemu. V Cerknico sem šel po najlepših, najmanj strmih in najbolj gladkih cestah na Menišiji. Že tam je bilo precej vroče.

Za spremembo sem šel brez navigacije na števcu, navsezadnje teren poznam že kar dobro … Tam se vozimo sredi ničesar, a vseeno nekam pripelje skoraj vsaka cesta. Razen prav tista, kjer sem zgrešil in vztrajal, tudi ko je že zavila na zahod in sem se začel od cilja oddaljevati. »Bom pač podaljšal čez Planinsko polje.« No, po kilometru in pol je bilo konec, ampak kar simpatično, z obračališčem.

Od Verda do Rakeka sem na tej slepi cesti videl edini avto, pa še ta je bil parkiran, in edinega človeka, ki je stal do pasu v podrasti in z nečim opletal po listju. Skratka, 25 kilometrov ničesar in potem spet razgled na naselbine, odkoder se potem samo še spustiš v Cerknico.

Na višini je vzdržno

Ni bilo prevroče, a sem pri tržnici vseeno zabil nekaj minut za kakovostno pavzo. Kadar grem sam, se mi običajno mudi, ne zaradi kolesarjenja samega, ampak ker prepozno štartam in imam popoldne še kake druge opravke. Tokrat se je vse poklopilo in doma sem zvečer ugotovil, da sem stal pri miru kar uro in tri četrt.

Spotoma sem se odločil, da bom šel na Slivnico naokoli, torej z vzhodne smeri. Tja se ob južnem vznožju gore nad glavno povezavo Cerknica–Bloška Polica počasi vzpenja simpatična makadamska cesta.

Ko zavijemo levo in se začne cesta strmeje vzpenjati, se pravzaprav vozimo po Blokah, glede na to da naj bi bila Slivnica podaljšek Bloške planote. Gora ima več vrhov, najvišji je Velika Slivnica (1114 m). Prav tja sem šel mimo krščanskega in domoljubnega simbola, od koder je tudi imeniten razgled na Cerkniško polje, kadar seveda ni v zraku toliko vlage, da bi se lahko skopali.

Zadnji metri po skalnati pešpoti so malo težji, a premagljivi tudi za manj izkušene. Res pa je, da na vrhu nimate prav dosti od svojega truda. Pod oddajnikom je klopca in to je vse. Poleg miru.

Ampak mir je bil tudi pri koči nekaj metrov niže, od koder je razgled daleč najboljši.

 

Coprniška gora

Meglo, ki se je pozimi zaradi dviganja toplega zraka dvigala iz jame pod vrhom Slivnice, so si pred stoletji razlagali povsem logično: povzročale so jo coprnice. Naivnost ubogega srednjeveškega ljudstva? Poznamo podoben primer razlage kondenza iz sedanjosti: tako imenovane kemične sledi za potniškimi letali. Toliko o napredku ljudske znanosti …
Čarovnicam se je sicer v Slavi vojvodine Kranjske posvetil tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je imel sicer pri raziskovanju kraških in drugih pojavov precej znanstven pristop: »Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«

Najkrajša pot v Ljubljano

Ne bi mi bilo treba, sladkih živil sem imel v žepih še dovolj, ampak sem vseeno naročil palačinke s čokolado … in dobil ogromno porcijo, ki bi verjetno zadostovala za tričlansko družino, celo meni pa je povzročila manjše težave. Nisem vedel, da se dobi tako velike ponve.

Dol sem šel po klasični poti, od koder se vzpenja na Slivnico večina, in kjer je tudi glavni segment – ta se sicer zaključi, ne pri koči in tudi ne na vrhu, pač pa na ploščadi vmes. Domov pa po najkrajši poti, ki sem jo sicer odkril šele pred kratkim. Ko pridemo do asfalta, se zavije ostro desno in po ožji cesti do Brezij.

Pravzaprav je to eden lepših odsekov na tej poti. Asfalt je lep in elegantno se izognemo glavni cesti od Cerknice do Begunj.

Tik pred Brezjami pa levo, v dolinico Cerkniščice in v Begunje pri Cerknici. Tam imajo simpatično korito, kjer sem sem dotočil vodo in se mimogrede podučil, da so imeli tam vodovodno omrežje že leta 1892 – samo dve leti pozneje kot v Ljubljani.

V zakotje

V Kožljek bi šlo tudi po asfaltirani cesti, kjer se vozimo s specialkami na Rakitno. Makadamska bližnjica je precej krajša – kar je pač bistvo bližnjic – in tudi precej bolj strma. Sonce je žgalo, tako da se je bela cesta kar bleščala, in prvič sem malo bolj pohodil, samo zato, da bi bilo prej konec. Pa je vseeno trajalo dobrih deset minut. Že na vznožju je videti klanec zlovešč, za ovinkom gre pa kar naravnost navzgor. Če bi bila na tej trasi dirka, bi tu odpadali tudi veliki junaki.

Vroče je bilo. Peklensko. To se občuti tudi po tisti tipični tišini, ki v vaseh nastopi ob poletni pripeki. Krožna žaga ne poje, kot običajno. Mularija ne teka po ulicah. Še vaškemu psu se ne ljubi bevskati. V takem so na terenu samo kolesarji.

Glavno cesto sem prečkal in se vzpel še malo više. Kjer je konec asfalta, se spet zavije v gozd in sledi okoli 500 metrov spusta do Borovnice.

Pravzaprav do Brezovice pri Borovnici. Tam je čisto pravo zakotje, in to mislim v najbolj simpatičnem pomenu te besede. Proti severozahodu se odpre Borovniška kotlina v Ljubljansko barje, tu pa jo z vseh strani obdajajo gozdnata pobočja. Tam je kar nekaj makadamskih cest, a se očitno večinoma končajo sredi ničesar ali pa, sodeč po zemljevidu, niso nujno dovolj zgledne za prijetno gravlanje.

V načrtu sem imel sicer še en vzpon, s katerim bi se izognil nekaj kilometrom asfalta in prišel iz tega zakotja v Pako, ampak se mi ni ljubilo. Tako enostavno. Ni se mi ljubilo. Dovolj sem že prevozil v življenju, da mi ni treba doseči vseh ciljev. Pa sem se zapeljal naravnost v Borovnico, a vseeno skočil še po trasi stare železnice, klanca je tam tako ali tako samo za nekaj obratov, preden sem se spustil v …

Kotel

Najbolj vroč letošnji dan. In na to nisem bil pripravljen. Občutek imam, da je bilo tako toplo nazadnje maja ali morda aprila, kaj vem. Ampak, takrat ni bilo tako vlažno. Zdaj pa je na morostu vse puhtelo. Kaj kotel, bolj ogromna ponev, v kateri sem se pekel kot dobro uležan zrezek.

Nikjer nikogar. Samo govedo in v prvi bojni črti bik, ogromna žival, ki ni bila videti zadovoljna, ko sem pridrvel okoli ovinka in se peljal dva, tri metre stran od njega.

Zakaj sem iskal nove poti – in obrnil pred drugo čredo z drugim srboritim bikom , ne vem. In zakaj sem šel v Podpeči še do Tomišlja in podaljšal po ravnini? Ne vem. Verjetno iz gole ljubezni do gibanja. Vmes sem se spomnil, da si lahko odpnem majico. Zakaj pa ne? Sredi ničesar sem. To so te lepote gravlanja.

Pravzaprav sem že pogrešal vročino. Ne gre za to, da bi se mi zdela prikupna, poskrbi pa za dodatne razsežnosti tega športa. Kjer se ne cedita med in mleko – razen zjutraj v ovseni kaši –, ampak znoj. Iz bidona pa voda, ki dosega telesno temperaturo.

In naslednji dan sem zvečer malo pogrešal rokavčke. V tem istem ljubljanskem kotlu.

 

Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Podplešivica–Vrhnika–Verd–Rakek–Cerknica–Martinjak–Slivnica–Begunje pri Cerknici–Kožljek–Brezovica pri Borovnici–Borovnica–Pako–Podpeč–Brest–Črna vas–Ljubljana
Razdalja: 123 km
Višinska razlika: 1660 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.