Zadrga je zato, da jo zapnemo

Kolesarji – manj pa kolesarke – počnemo brez sramu marsikaj, česar si v civilnem življenju nikoli ne privoščimo: pljuvamo, pihamo smrkelj iz nosu, uriniramo pri obcestnih količkih … in kažemo trebuhe, ko vozimo z odpetimi srajcami. Ampak, za božjo voljo: bonton vseeno obstaja! Odpet dres? Naj bo to izjema, ne pravilo.

Majica za 200 evrov je lepa, če je zapeta

Na modo sicer ne dam prav dosti in čedalje bolj so mi simpatični tisti, ki jim je zanjo popolnoma vseeno. Ni jim nerodno obleči hlač profesionalne kolesarske ekipe iz leta 2011 in majice z logotipi ducata lokalnih sponzorjev, pred spustom pa navlečejo nase še preveliko fluorescentno zeleno vetrovko, ki se v vetru napne kot špinaker. Všeč so mi. Oči za predpotopnimi, za današnje čase smešno majhnimi očali se jim iskrijo.

Vseeno pa nisem nikoli razumel tistih, ki jim je popolnoma vseeno, kako so videti med športnim udejstvovanjem, češ, v službi moram nositi kravato, ko grem teč ali kolesarit, pa bom nalašč oblekel razvlečene cape in pokazal družbenim normam oba sredinca. Je normalno, da se v različnih družbenih vlogah vedemo tako različno? Mar ni dovolj že to, da pljuvamo, pihamo smrkelj iz nosu, tako da poleti skozi zrak, in uriniramo pri obcestnih količkih? Zakaj bi morali kazati še trebuhe? Ker lahko?

Dolge zadrge so ena najboljših stvari, ki so se zgodile kolesarstvu, a so tudi nekaj najhujšega. Bistveno je, da jih uporabljamo. Ne samo zato, da jih odpnemo. Ampak tudi zato, da jih zapnemo.

Koža na vetru je svoboda

Vedno se zgrozim, če vidim zmagovalca pripeljati v cilj z odpetim dresom, tako da krajca majice frfotata za njim v posmeh aerodinamiki. Zamujena priložnost za sponzorje! Vemo kako občutljivi so, če se kolesar nekje pojavi z napačno čelado ali če se izve, da je šel po nastavitev pozicije k neodvisnemu strokovnjaku. Potem pa ob zmagi na vseh naslovnicah gledamo atrofiran život z izstopajočimi rebri, namesto logotipa.

Rekel bi, da sponzorji zaradi takih spodrsljajev težijo, vendar se po drugi strani zmagovalnemu konju ne gleda v zobe, ali kako že gre tisti pregovor. Po svoje je razumljivo, da v žaru borbe in pod grozno sončno pripeko fant pozabi zapeti majico, sploh če si je nekdo spomnil nanjo prišiti tisto mini zadrgo, ki jo združiš v vetru le s težavo in ob velikem tveganju, da bo šlo nekaj hudo narobe tik pred ciljem.

Seveda ni boljšega kot v vročini odpeti zadrgo do konca, tudi če se peljemo samo do prve kavarne. Še kot mulec sem kolesaril z odličnim slovenskim šprinterjem, ki je na triurni trening vzel samo dres, nogavice, šprinterice, sončna očala – ne pa tudi čelade – in pol litra kokakole. Pasje vroče je bilo in pred vzponom je mirno slekel majico, jo navil na krmilo, naramnice hlač spodvihal navznoter in si potegnil hlačnice navzgor, tako da je spominjal na kopalca.

Ampak, preden sva se vrnila v mesto, se je oblekel.

Majica na krmilu, gol trebuh za mizo

V znani gorenjski kavarni posedajo do potankosti zrihtani očetje in mame iz kataloga, celo otroci niso umazani po kolenih. Potem pa se v to družbo pripeljejo štirje s specialkami. Trije si majice odpnejo do konca, najobilnejši pa jo celo sleče in obesi na krmilo, da bi se, kaj vem, posušila? Parada trebuhov!

Malo više na hribu je protokolarni objekt, tu pa poseda kolesar, ki mu život zakrivajo samo naramnice.

Bi si v tej kavarni, ki skuša dajati nekakšen vtis prestiža, ob tem je pa s stojalom za kolesa še prijazna za kolesarje, možakarji odpeli ali slekli srajce, tudi če bi tja prišli v civilni obleki? Verjamem, da niti ne. Od kod torej ta pretirana sproščenost takrat, ko pod hlačami ne nosimo spodnjic? Ker je vseeno? Ker tako ali tako smrdimo po znoju? Ker naj bi bilo to sprejemljivo, češ, saj smo športniki?

Ne, ne. Ni sprejemljivo. Majica naj bo zapeta ob vseh priložnostih, ko bi bila zapeta tudi srajca. Ker se spodobi. Med drvenjem po dolini naj frfota. Brez majice pa se smeta voziti samo kolesarja, ki jima je ime Zoran in Mario.