Sezona kratkih hlač

Zgodi se, da zjutraj, ko ljudje po mestu hodijo z zimskimi kapami, srečam kolesarja v garderobi, ki je značilna za julij – in niti brezrokavnika nima v žepu. Ob devetih se že vrača z dvourne vožnje. Čez nekaj ur, ko dosežejo temperature vrhunec in mi je nekoliko vroče pod rokavi, pa srečujem ljudi v popolnih zimskih opravah in še z ruto čez obraz. Ne le topel zrak, do živega jim ne more niti koronavirus.

Otvoritev

Ker ne dirkam, se zame prava sezona začne, ko enkrat marca ali aprila pokažem tista dva centimetra kože med zgornjim robom nogavic in spodnjim robom kolenčnikov. Nekoč me je kolegica spraševala, kakšen je sploh smisel, če pozdravlja sonce tako malo kože … smisel je v tem, da je enostavno videti bolje. Pika. In, seveda, tudi manj toplo je v noge.

Potem pa pride dan, kot je bil današnji, ko je dejansko treba obleči kratke hlače. Noge so obrite že od prej, ob tej imenitni priložnosti otvoritve kratkih hlač se situacijo samo še popravi.

Noge pa so videti kot bavarske bele klobasice. Bele in – pri tistih, ki niso bili pridni čez zimo – tudi mastne. Ampak, tako je. Jutri ne bodo več bele, ampak … rdeče. Tradicionalno sem se pozabil namazati s sončno kremo, zato bom kot zmene videti še naslednjih nekaj dni.

Da, kratke hlače sem prvič oblekel šele danes. Nekateri pa že februarja. Kar seveda ni normalno. A ne boste jih prepričali. Pravijo, da jim je v dolgih hlačah vroče. Ampak vroče jim je tudi poleti, pa zato ne slečejo še hlač. K sreči.

Črka R

Stara kolesarska modrost, da se kolena in komolce pokaže le v mesecih brez črke R, je nič drugega kot stara modrost, ki izvira še iz časa, ko so mislili, da virusno obolenje zgornjih dihal povzroča mraz – kar mnogi mislijo še danes, ko tudi popolni medicinski analfabeti postali neke vrste strokovnjaki za viruse. Poleg tega se je Zemlja globalno segrela, kar, paradoksalno, pomeni, da lahko maja sneži, medtem ko se aprila vozimo s kratkimi hlačami brez težav.

Sicer opažam, da sem marca in aprila običajno bolj oblečen od drugih. Tudi od amaterjev, ki se včasih že marca za runde napravijo prav tako, kot vidijo, da so opremljeni Belgijci med dirkami … se pravi, premalo. Ampak oni vidijo samo Belgijce na televiziji, ne pa Belgijcev na treningih. Takrat so namreč Belgijci oblečeni kot pozimi. Razen, da ne nosijo rokavic. In gotovo na treningih ne nosijo enodelnih aerodresov, ki so, kot opažam, čedalje bolj popularni v rekreaciji tudi na običajnih vožnjah.

Se pa najdejo čudaki tudi med profesionalci. Dvajseterica ekipnih kolegov je na pripravah oblečena v dolge hlače, termomajico in brezrokavnik, enaindvajseti pa kolesari v kratkih hlačah in z odpeto majico. In verjetno misli, da je edini normalen.

Kaj obleči? Odgovor je vedno napačen

V tem obdobju skoraj ne mine teden, ko me nekdo ne bi vprašal zares zagonetnega vprašanja, na katerega nihče ne more imeti pravega odgovora: »Kaj naj oblečem?«

Pred leti smo konec maja kolesarili v Dolomitih, precej hladno je bilo že v dolini in pred nami je bilo nekaj 2000-metrskih prelazov. Vsaj pol ure je trajalo, da sva ga oblekla, saj je imel na voljo različno debele nogavice, različno dolge hlače, različno podložene majice in še nekaj jaken, nekatere z rokavi, druge brez ali pa tiste z odstranljivimi rokavi. Potem mu je bilo polovico časa vroče. Drugo polovico časa ga je pa zeblo.

Odgovorov na vprašanje kaj obleči pa ni le toliko, kolikor je v omari različnih kosov oblačil oziroma kolikor je različnih kombinacij, ampak vsaj toliko, kot je kolesarjev. In kolesark, ki jih praviloma bolj zebe. A ne nujno. Opažam pa, da kolesarke po nasvetu, kako se obleči, sprašujejo bolj pogosto, kot kolesarji. Iz godlje se običajno izvlečem z edinim napačnim odgovorom: opišem, kaj bom oblekel jaz.

Manj cunj, manj težav

Kdor ima omaro bogato založeno – z različnimi spodnjimi majicami, podloženimi dolgimi ali skoraj prosojnimi majicami, debelejšimi ali tanjšimi rokavčki in nogavčki in kolenčniki, različno debelimi in visokimi nogavicami, še celo kratke hlače se danes dobi v termo izvedbi – bo imel mnogo več težav od tistega, ki ima v omari samo dva do štiri kose. Kratke in dolge hlače. In oziroma ali kratko majico in zimsko jakno.

Tudi on se bo marca in aprila vedno oblekel narobe. A morda niti ne bo vedel, da je oblečen narobe. Nosi tisto, kar ima. Že večkrat sem izjavil, da so mi najbolj všeč kolesarski partizani, ki se prilagodijo na situacijo z zvrhano mero skromnosti in iznajdljivosti.