Vzponi na vzhodni strani Ljubljane

Zamisel je bila preprosto butasta: nabijati v ostrem tempu nenormalno strme klance nad Besnico z vseh mogočih smeri, dokler se ne nabere 4000 metrov višinske razlike ali do onemoglosti.
Srečala sva se tudi z Eriko, ki mi je naredila uslugo in z varne razdalje fotografirala, ko sem bil še svež.

Srečala sva se tudi z Eriko, ki mi je naredila uslugo in z varne razdalje fotografirala, ko sem bil še svež. Erika Jesenko

Ljubljanske športnike sem slišal tarnati, da nimajo kje trenirati in izletnike, da nimajo kje kolesariti, kar je glede na velikost in raznolikost občine seveda odločno pretiravanje. Kolega Jaka, je po selitvi v majhno občino konec tedna delal dobre štiri kilometre dolge kroge in jih naredil dvajset – ne, ker bi ga to veselilo, ampak zato, ker živi v tako majhni občini, da se praktično lahko vozi samo po dvorišču. Luka Smolko je šel na velikonočno nedeljo še dljepravzaprav ne dlje, živi pač v najmanjši slovenski občini, je pa prevozil več.

Razmontirati noge

Ljubljančan lahko v teh časih hude neenakosti kolesarimo veliko in dobro. Zdaj je čas, da naredimo, kar smo si potihem vedno želeli, a se nam je zdelo preveč butasto.

Te precej nore in nesmiselne vožnje nisem nameraval deliti na Rundi. Videti bi bilo, kot da zlorabljam prostor na internetu za hvalisanje. A Blaž Debevec, ki je omejitev gibanja na domačo občino prejšnji teden izkoristil za 41 vzponov na Rašico, je ocenil, da je kroženje po hribih in dolinah dovolj noro za uvrstitev v neformalno rubriko kreteni v karanteni.

Bi šel na Janče dvakrat, na Pečarja in Javor štirikrat, na Mali Lipoglav dvakrat in še na vse klance vmes v enem dnevu tudi v normalnih razmerah? Seveda ne! Slovenije je prelepa dežela, da bi se omejevali celo ob sobotah. A po drugi strani je tistim, ki nekaj ur tlačijo pedala v oranžnem polju, prav vseeno, kje se vozijo. Tudi zato uspeva Zwiftu.

Omejene zaloge

V pričakovanju resnega pregrevanja sem premierno oblekel kratke hlače in v prijetno velik žep nove majice stlačil pet energijskih ploščic – žal spet nisem zbral energije za pripravo riževih kolačkov – in precej zajetno banano. To je moralo zadostovati. Maloštevilni gostinski obrati so v teh časih – in prav zdaj, ko mrgoli rekreacije željnih Ljubljančanov – pač zaprti. Zamisel, da bi sredi poti skril kokakolo, ki sem jo zadnjič zraven pice dobil za nagrado, ker sem jo varno plačal prek spleta, sem opustil. Ne vem zakaj. Pravzaprav vem, a me je sram povedati. Na Pečarja sem nameraval popraviti osebni rekord, zato sem si želel biti čim lažji.

Je pa res, da sem ob brutalnem naskoku tega klanca gor v bidonih tovoril liter in pol vode.

Petnajst gorskih ciljev

Prav dosti o vožnji ne morem povedati, tako je, če gledaš več v števec kot naokoli. Osnovna taktika je bila krožiti v čedalje manjših krogih in vzpone prevoziti z vseh omembe vrednih smeri. Zoprno je, da v teh koncih skoraj ni položnih, lepo vozljivih vzponov. Na severni strani doline se z zidom začnejo vzponi do Vnajnarjev, Janč, Volavelj in po obskurni cesti do Prežganja, ki se začne s 550-metrov dolgim 16-odstotnim odsekom.

Na južni strani doline je manj možnosti. Neverjetno je, da še vedno niso asfaltirali ceste iz Gornje Besnice na Ravno Brdo, ki se konča pod Javorjem. Na Javor sem šel sicer iz Besnice le dvakrat, po enkrat pa od Pečarja in nazadnje, ko sem bil že skuhan, iz Podlipoglava.

Mali Lipoglav je nekoliko od rok, a ga je smiselno vključiti, zato da ni preveč kroženja po enih in istih besniških klancih. Gor sem šel dvakrat, prvič mimo Panc in drugič čez Repče, torej čez znani zid, na katerem se gor grede trgajo verige in dol grede kurijo zavorne obloge.

Vsega skupaj sem naštel petnajst vzponov, ki so bolj ali manj kratki, še najdaljši na Janče, kamor rine največ kolesarjev. Medtem pa se Vnajnarjev vsi izogibajo bolj kot v teh časih svojih bližnjih. Res je, da je na poti do Grabra par kilometrov makadama, a je lep in ne bi smel predstavljati težav.

Uživači v mukah in počitku

Prav ugodno je na mojo motivacijo vplivalo čedno število kolesarjev, ki so v teh koncih redni gostje tudi sicer, a tokrat nas je bilo nekajkrat več kot avtomobilistov. Jasno je bilo videti, da so mnogi izletniki osedlali svoje jeklene konjičke, ne le prvič v sezoni, ampak prvič po dolgih leti. To me je navdušilo, to je tista prava množičnost!

Srečal sem tako rekoč vse, ki jih poznam ali pa oni mene, nekatere tudi večkrat, a to ni nenavadno. Verjetno ni ljubljanskega kolesarja, ki v soboto ni šel na Janče ali Pance in kdor je bil in ni srečal psihopata, ki je tam krožil več kot pet ur, je moral nekaj delati narobe.

Zanimiv se mi je zdel mož v poznih letih s potovalno specialko, ki je vsaj celo popoldne presedel pred zaprto gostilno. Nazadnje sva se srečala, ko sem se pozno popoldne vzpenjal na Trebeljevo. Mimo iste gostilne sem šel še v nedeljo … in prav tam je spet užival isti mož.

Zanimivo je tudi, koliko ljudi se nabere na obsežnem travniku pod Jančami, kjer je po zaprtju doma nastal neformalni piknik prostor. Nemogoče je zgrešiti starejši par, ki se pripelje z brezhibno čistim mercedesom in uživa v naravi na zložljivih stolih, postavljenih tik ob jeklenem predmetu poželenja. Prišla sta v soboto in nedeljo. Vsak uživa drugače. Tisti z mercedesom morda celo bolj kot mi, ki se sprašujemo o gospodarski rasti v naslednjih mesecih.

 

Oskrba s pitno vodo

V normalnih razmerah je v hribih, kot pravijo tem koncem domačini , možnosti za preskrbo več kot dovolj in poskrbljeno je tudi za kulinarično pestrost. Planinski dom na Jančah nudi železni repertoar pohodniških jedi, Travnar v Volavljah domačo kmečko hrano, Marjeta na Prežganju presenetljivo okusne pice, Marolt v Besnici pa postrvi iz lastne ribogojnice in hamburgerje.
Z vodo sicer ni težav. Najbolj elegantno jo je natočiti v Spodnji Besnici, takoj po spustu s Pečarja, druga možnost je na pokopališču na Jančah – razkužujte roke! –, izvir je na spustu s Tujega Grma proti Volavljam in še eden na vzponu proti Pancam. Če skrenemo s trase za par deset metrov, je pipa še na sostrskem pokopališču. Kjer pa so dostop močno otežili z izdatnim nasutjem peska, v katerega se vkoplje ozka guma specialke, in ki zdrsa karbonski podplat šprinteric.

Trpko spoznanje

Presenetilo me je, da sem se peljal zgledno hitro in brez globokih eksistencialnih kriz, ki so bile tako značilne za prejšnja leta mojega kolesarskega udejstvovanja. Pravzaprav sem se zdel samemu sebi blazno hud in celo na Repče sem se po petih urah vožnje in pol vzpenjal kar solidno.

Potem je prišel neki mladinec. Tako je padel mimo, da bi od zloma samozavesti takoj prestavil dva zobnika više, če bi ju seveda imel … sploh ni nič rekel. Mislil sem, da ga bom nekako ujel na ravnem odseku pred Repčami, a ga nisem videl nikoli več. Doma sem se poglobil v Stravo in ugotovil, da je, ne mladinec, ampak mlajši mladinec. Na živce mi gredo, ko nas opominjajo, da smo stari strici. Vse kar nam ostane, je pokeraški obraz in jalovo prepričevanje, da mali po šestih urah gotovo ne bi prišel do vrha.

No, Repče so me tudi sicer zlomile, moral sem pa še na Javor z južne smeri in seveda na Trebeljevo po glavni cesti. Za dobro mero in popolnost bi moral potem še na Janče iz Volavelj in potem čez Javor pod Žagarskim vrhom še iz Besnice … ampak to bi bilo preveč. Zmanjkalo je zalog, dan se je počasi poslavljal, jaz pa sem imel dober načrt tudi za nedeljo … načrt s konceptom.

 

Trasa: Ljubljana–Sostro–Pečar–Vnajnarje–Janče–Prežganje–Malo Trebeljevo–Zg. Besnica–Javor–Mali Lipoglav–Repče–Sostro–Pečar–Janče–Prežganje–Malo Trebeljevo–Javor–Podlipoglav–Sostro–Pečar–Volavlje–Prežganje–Malo Trebeljevo–Zg. Besnica–Prežganje–Malo Trebeljevo–Besnica–Pečar–Javor–Podlipoglav–Repče–Mali Lipoglav–Javor–Zg. Besnica–Malo Trebeljevo–Volavlje–Sp. Besnica–Zalog–Ljubljana
Razdalja: 185 km
Višinska razlika: 4060 m
STRAVA

Komentarji

Chavanel
15. 4. 2020 14:07:07

Zakaj nisi zaokrozil se cez Orle? Pa se dve cesti gresta iz juzne smeri gor. Ena iz Rudnika, druga iz Lavrice :)

Matej Zalar
15. 4. 2020 20:29:01

Živijo!

Ker bi z rundo čez Orle kršil odlok in dajal slab zgled :)

jvill011
16. 4. 2020 00:54:27

Jaz sem v soboto slabe 3 ure krožil po tistih koncih, pa te nisem nikjer videl. No, morda pa sem pozabil švic z očal obrisat :)

jvill011
16. 4. 2020 00:57:03

Sem pa tudi jaz videl tisti par s piknik stolčki na Jančah. Lahko bi kateri od njiju vsaj pomahal s kakšno polka dot zastavo :P

Matej Zalar
16. 4. 2020 15:49:50

Torej si delal nekaj narobe. Verjetno si šel v napačno smer :) In ja, gospa in gospod bi res lahko navijala, da bi se počutili bolj šampionsko.

Paternina
19. 4. 2020 08:57:51

Kokakola zmaga!
Sicer pa (spet) bravo za ideje.

Matej Zalar
20. 4. 2020 11:36:34

Na bolj oblegane punkte bi lahko postavili avtomate ... po vzoru kofe avtomata na vznožju Golovca, ob cesti, ki gre gor z Dolenjke :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.