Ljubljanska klasika

Jesen se je prevešala v obdobje, ko ne gre več s kratkimi hlačami in brez zimske jakne, pa tudi forma je začela padati in s tem veselje do kolesarjenja. Zadnji oktobrski petek sem zato izkoristil za zadnje resnejše pretegovanje krakov, kje drugje kot na najzahtevnejših terenih naše ljube mestne občine. Uro in pol sem ga basal čez vse tiste klance in hupserje, tudi po dolinah navzdol sem ga pohodil. Doma sem ugotovil, da sem mimogrede zmagal na Ljubljanski klasiki. Naj se sliši še tako smešno – in v resnici je smešno – je to, glede na zanimanje sledilcev, moj največji letošnji dosežek.

En krog z dvema obrazoma

Z avtorjem segmenta mi žal ni uspelo vzpostaviti stika, a ga moram javno pohvaliti za genialno traso, ki združuje vse, zaradi česar imamo radi ta šport. Kratke klance. Dolge klance. Položne klance. Strme klance. Hitre spuste. Tehnične spuste. To je segment z dvema obrazoma. Lahko je lep. Lahko pa je tudi grd. Odvisno od sloga. V nobenem primeru pa ni lahek.

V 44 kilometrih se namreč na štirih daljših klancih in nekaj atraktivnih hupserjih nabere skoraj 1200 metrov višinske razlike, med potjo se vzpnemo na Janče, najvišji vrh v ljubljanski občini, in čez 20-odsotno rampo proti Javorju, ki pride na vrsto, ko so noge že telečje.

Ljubljanske klasike se je najpametneje lotiti v panoramskem tempu, ob kakršnem je naknadno nastala slikovna oprema tega članka. Nujno pa se je po pameti lotiti spustov, kjer nima smisla pridobivati sekund. Še posebej to velja v časih mrzlega, z vlažnim listjem in peskom prekritega asfalta, in v časih, ko v te kraje derejo množice izletništva nevajenih voznikov.

Čez Col du Pečar v prave strmine

Ljubljanska klasika pa se začne na vznožju klanca, ki mu pravimo Pečar. To je v bistvu čisto pravi prelaz med Debnim vrhom na severu – tja gre tudi z gravlerjem – in precej neznano Babjo goro na jugu. To je lep klanec, malo bolj strm na začetku in položnejši proti koncu. Kdor ga prevozi v manj kot desetih minutah, je vsekakor soliden kolesar, medtem ko grize navzgor, pa se lahko vpraša kakšen je občutek, če gor leti povprečno 25 kilometrov na uro, kot to zmorejo asi s Strave.

Klanec se še podaljša, če se na prevalu zavije desno in po brutalni strmini proti Javorju, a Ljubljanska klasika se spusti v dolino Besnice, najhladnejšo dolino v občini. Ampak dol se zavije desno, proti Zgornji Besnici, kamor za nekaj ur posije sonce tudi pozimi. Lažni vzpon, običajno z vetrom v prsi, je lep uvod v nočno moro.

Klanec, kjer težko ostaneš lep

V tistih koncih ni položnih klancev. Še najhujši je asfaltirani čez Vnajnarje, vendar se poravna prej, na Janče pa je dobre štiri kilometre povprečni naklon 8,3 odstotke. Ampak najhujša sta uvodna dva kilometra s povprečnim naklonom 11 odstotkov. Bam! Tudi hitrejši kolesarji so tam zadovoljni, če hitrost ne pade pod 10 kilometrov na uro. Uvodni del je še posebej moreč, ker ni nobenega razgleda, samo strmina.

K sreči se cesta vmes poravna in če oči ne polni sol, človek ob pogledu na Alpe opazi, da je svet vendarle krasen.

Skozi vas Gabrje je klanec kar simpatičen, a to je le uvod v naslednjo rampo.

Kot je običajno, so s tem prometnim znakom odločno pretiravali, s tem pa dosegli, da je nekdo zaradi nje tudi že obrnil. Je pa kakšnih dvesto metrov naklon res 18 odstotkov. Konča se pri kapeli, kjer se splača ustaviti za razgled na hriboviti svet, v katerega se še podajamo.

V teh časih je zoprno samo to, da tja rine ob koncih tedna vse, kar leze in gre. Debelo sem pogledal, ko sem neko nedeljo videl gor Blaža – brez kolesa. Kolesar z veliko začetnico, ki vsak dan, tako rekoč brez izjeme, v službo kolesari in gre na dopust s torbami na kolesu, je tisti dan počival. »Počutim se kot gnoj,« je rekel. In to ni bilo samo opravičilo.

K sv. Marjeti

Kdor ga pegla, ima na vrhu komaj kaj časa, da v vasi nekaj vtakne v ustno votlino in si na hitro obleče anorak, ker potem že leti navzdol, skozi nekaj hitrih ovinkov v Tuji Grm, pa desno, ves čas hitro.

Potem je teren skozi Volavlje in do Prežganja precej razgiban, s tremi krajšimi klančki in vmesnimi hitrimi spusti po ne ravno širokih in niti približno pometenih cestah. Teren je »lumpi«, bi rekel dobri, stari Sean Kelly.

Vzpon do Prežganja je videti nedolžen kot mlada psička s snežno belim kožuščkom, a se potem kar zavleče, pa čeprav ni treba do cerkve.

Kdor si želi za vsako ceno pridelati zakasnjeno mišično bolečino, bo šel naravnost. Sicer priporočam, da po tlakovcih skočite še k sv. Marjeti, zavetnici porodnic, nosečnic, ledvičnih bolnikom, kmetov, beguncev, po krivem obtoženih in … umirajočih. Če imate torej po vseh teh klancih občutek, da vas bo pobralo, se lahko tam priporočite svetnici, sicer pa se splača gor že zaradi imenitnega razgleda. Zadnjič sem šel med panoramskim izletom tja šele prvič.

Mur de Javor

Nova priložnost za krajši oddih je po spustu v Malo Trebeljevo. Na krajši ravnini, točno na meji z Občino Šmartno pri Litiji, je smiselno nahraniti sistem in vsebino v ustih prežvečiti med spustom v dolino Besnice. Odsvetujem, da se zgolj prepustite gravitaciji, raje poganjajte, kajti po petih minutah se zavije levo … v zid.

Prvih 200 metrov je naklon 20 odstotkov, potem se malo unese in slednjič postane kar lepo. Kdor ima vsega dovolj, lahko na najvišji točki zavije desno in se pod Žagarskim vrhom brezskrbno odpelje do Pečarja.

Sicer pa se hitro spustimo v vas Javor in tam zavijemo levo. V spodnjem delu leti tudi čez 80 kilometrov na uro, ampak taki podvigi že spominjajo na igre na srečo.

Ni klasike brez Panc

Javorska reka je po mojem bolj potok, vem pa ne, ker si je še nikoli nisem ogledal. Skozi čas je urezala kar globoko, bržkone drugo najhladnejšo dolino v tej mestni občini, ki bi ji skoraj lahko rekli tudi hribovska občina. Veselje sicer traja le nekaj dolgih vdihov: v naslednjem križišču se zavije ostro levo v sosednjo dolino, po kateri teče Rekarjeva reka in ob njej cesta na Pance, romarski kraj ljubljanskih kolesarjev.

Poleti je tam prijetno kot le kaj, pozimi je pa – uganite – mraz! Običajno se gor peljem počasi, smo pa tudi že noreli, tam se pač odprejo ventili na Metek rundi, ki ni nikoli romantična. Klanec je sicer lep, začne se položno, po dolini, potem pa je čedalje bolj strm do vasi oziroma križišča ali serpentine, kjer se zavije ostro desno. Kratka ravnina, še en kratek klanec do Malega Lipoglava in smo ven iz najhujšega. Ne pa tudi izven nevarnosti.

Trikrat pozor!

O prvi nevarnosti sem pisal že spomladi. Vsi vemo, da obstaja tisti nevidni ovinek, ki je pravzaprav križišče, ampak ven letimo v devetih poskusih od desetih. In res je, kar vidite. Druga nevarnost!

Konformist, kakršen sem, ko gre za spoštovanje odlokov ob kriznih stanjih, na tem mestu vseeno ne morem drugače, kot da se za 300 metrov zapeljem v sosednjo občino. Priznam, da sem na tem mestu grešil že mnogokrat, vendar tudi obljubljam, da nisem prišel z nikomer v stik.

Repče, eno od 39 naselij v ljubljanski občini, so že za ovinkom, a še prej se zapeljemo po razglednem grebenu.

Potem pride še tretji pozor. Klanec, ki ga vsi poznamo preprosto kot Repče in je v nasprotni smeri gotovo še hujši. Nič hujšega ni, ampak skozi desni ovinek tam pademo v luknjo. Dobrih 20 odstotkov, ampak v ovinku je občutek še hujši. Večinoma je tam tudi fino popeskano. Ne splača se noreti in, kot vidim, imajo tudi najboljši na spustih na tistem segmentu normalne čase. Se pa moram pohvaliti, da mi je spomladi na tem odseku uspela imenitna neformalna zmaga v boju z lokalnim motociklističnim prvakom v razredu APN 6.

Iztek v Sostro je imeniten, ves čas gre malo navzdol, a kdor lovi sekunde, živalsko trpi še slabih pet kilometrov.

Dve uri resnice

Glede na to, da je traso, takšno kot je opisana, prevozila le peščica, se morda ime Ljubljanska klasika sliši pretenciozno. Vendar pa ima potencial, da res postane klasičen preizkus sposobnosti. Kak boljši kolesar bi to z lahkoto prevozil mnogo hitreje kot v poldrugi uri, a vsak čas pod dve uri je po mojem mnenju odličen. Mikal me je sicer še en resen poskus, a me je zapustila motivacija in sem dan D raje preležal.