Vsa ljubljanska pokopališča

V ljubljanski občini je dovolj cest, da tistim, ki kolesarijo občasno, pozimi ne bi smelo postati preveč dolgčas kljub prepovedi prečkanja občinskih meja. Po zahodnem, severnem in vzhodnem robu je mogoče mesto obkrožiti še kar udobno, ne da bi se morali kar naprej ustavljati v križiščih ali poskakovati po slabo izvedenih kolesarskih stezah. Klancev in imenitnih razgledov vzhodno od mesta, na pravem pravcatem ljubljanskem podeželju, pa se človek zlepa ne naveliča. Razen, če se jih … naveliča. Tistemu, ki kolesari skoraj vsak dan ter si želi sem in tja obrniti sto kilometrov, se to pač zgodi. Ko zmanjka cest, se prebudi domišljija.

Karantena, drugi del

So junaki, ki več desetkrat prevozijo en in isti klanec, a težava takšnih projektov je, da so skrajno dolgočasni in da tistega klanca najverjetneje nekaj tednov nočete več niti videti. Sam sem si čas med spomladansko karanteno krajšal tako, da sem občino prekrižaril podolgem in počez tako, da sem šel do vseh gasilskih domov. V enem dnevu. Nabralo se je kar 160 kilometrov. Naslednjič sem obiskal vse vasi v občini in da sem po najkrajši krožni poti obiskal vse, sem prevozil 150 kilometrov.

Že takrat sem si zamislil pot do vseh pokopališč, a so se omejitve sprostile še pred izvedbo, državo so zmagoslavno preleteli avioni in tudi kolesarji smo razprostrli krila … vse do bridkega jesenskega spoznanja in vnovične karantene. In sem na plan spet potegnil stari načrt, po katerem naj bi povezal vseh 18 pokopališč v občini. Dodal sem še Navje, spominski park, ki stoji na mestu starega ljubljanskega pokopališča sv. Krištofa.

Pokopališki turizem in oskrba

Že od nekdaj rad obiskujem pokopališča. V šali so mi postavili diagnozo, da gre za patologijo, ki naj bi kazala na željo po smrti. To nič v primerjavi z možakarjem, ki se na posmrtno življenje menda že od petdesetega leta dalje pripravlja tako, da vsak dan zaužije žličko prsti.

Zakaj imam rad pokopališča? Res je zavzel potrošniški cirkus tudi kraje večnega počitka. Četudi so ogledi pokopališč ponekod del turistične ponudbe, pa se večina raje sprehodi po živalskih vrtovih ali si ogleduje mestne grafite in kar je še podobnih odbitih domislic. Na pokopališčih pa vlada mir.

In potem je tu praktični vidik. Vsak izkušeni kolesar bo dobro poznal lokacije bencinskih črpalk in pokopališč, saj si tam najbolj preprosto potešimo žejo.

115 kilometrov po Ljubljani

Med načrtovanjem poti sem ugotovil, da se upravljavec vseh pokopališč, podjetje Žale, pohvali s simpatičnimi informacijami. Tako si lahko pokopališča ogledamo virtualno, odlično pa deluje tudi iskalnik grobov. Če je naslov vašega bivališča za časa življenja precej strogo varovan osebni podatek, pa to ne velja po smrti.

Osemnajst pokopališč sem kar hitro povezal v krožno pot z začetkom na Žalah. V prvi četrtini poti so bile izziv mestne ulice, od petdesetega kilometra naprej strmi klanci, cel dan pa mraz. Sončno je bilo tudi v kotlini in pravzaprav se ne spomnim, kdaj je bila vidljivost nazadnje tako dobra. Seveda pa lepo vreme pozimi terja svoj davek. Silovit veter je z vzhoda prinašal mraz in jasno je bilo, da bo šlo nekaj lopat energije v nič samo za ogrevanje telesa.

Staro in novo mestno pokopališče

Za ljubljanske Žale se zdi, da so tam že od nekdaj, a ni tako. Od konca 18. stoletja so pokopavali Ljubljančane na Pokopališču sv. Krištofa, ki je danes urejeno kot Spominski park Navje, Žale pa so pri mali cerkvi sv. Križa uredili leta 1906 in jih razširili v tridesetih letih, ko so postale centralno ljubljansko pokopališče, po zaslugi Jožeta Plečnika pa eno najlepših pokopališč.

V Stožice sem se zapeljal po Tomačevski cesti, ki deli stari in novi del Žal, postreže pa tudi z imenitnim pogledom čez ruralno predmestje z veduto industrijskih, stanovanjskih, poslovnih zgradb, štadiona ter Šmarno goro in Alpami v ozadju.

Stožice so starodavna vas, kjer še stoji nekaj kmetij, a so jo do danes že s skoraj vseh strani objela urbana blokovska naselja. Tamkajšnje pokopališče je zraslo okoli cerkve sv. Jurija konec 18. stoletja, ko so ga tja preselili z Ježice, še danes pa daje povsem vaški vtis.

Vračal sem se skozi mestno središče, z obveznim postankom v Spominskem parku Navje. Tam je bilo glavno ljubljansko pokopališče od konca 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje v okolici mestnih cerkva. A Ljubljana se je takrat že hitro širila in počasi objela tudi Pokopališče sv. Krištofa, ki se je raztezaloše čez območje današnjega Gospodarskega razstavišča. Tedaj so posmrtne ostanke večine prenesli na Žale, na Navju pa so pokopavali samo še v grobnice.

Tam počivajo veliki umetniki, med drugimi Anton Aškerc, Ivan Grohar, Josip Jurčič, Fran Levstik, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, pa tudi jezikoslovca Matija Čop in Jernej Kopitar, izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel pa politiki in drugi veljaki. Osrednja točka spominskega parka, ki mu je vtisnil pečat tudi Plečnik, je arkadna veža, neke vrste panteon, ki je kar preveč skrit za mimoidoče.

Vaška pokopališča, ki do danes del mesta

In potem na Vič, še eno staro vas, ki jo je pogoltnilo mesto. Tudi viško pokopališče je z imenitnim portalom zaznamoval Plečnik.

Dravlje so nekoč veljale za prvo gorenjsko vas, da so bile pomembne, pa dokazuje tudi lastno pokopališče. Nekoliko je skrito, a dostop je prav imeniten, najprej med cerkvijo sv. Roka in moderno cerkvijo Kristusovega učlovečenja, potem pa skozi drevored.

Šentvid je bil že visoko na Gorenjskem in še danes daje vtis, da ni čisto del Ljubljane. Tudi razgled s pokopališča ne bi mogel biti bolj gorenjski. Kaj hitro sem ugotovil, da so britofi precej bolj fotogenični kot gasilski domovi.

Zdaj sem se počasi izvil na mestno obrobje. Pod Šmarno goro je seveda mrgolelo ljudi – eni so rinili na hrib, drugi pa drli v gostilno na desni po ocvrtega piščanca. Pokopališče ima tudi Šmartno pod Šmarno goro, ki je zdaj prav tako del Ljubljane.

Semaforjev potem ni vse do Črnuč …

Cesta skozi Ježo s stanovanjskimi hišami na eni in industrijskimi obrati ob Brnčičevi na drugi strani se mi zdi ena najbolj simpatičnih na obrobju Ljubljane. Naslednje pokopališče pa je v Šentjakobu, pri cerkvi, ki je kakopak posvečena sv. Jakobu. Tod smo priče še enemu kontrastnemu prizoru s tovarno Belinka na drugi strani Zasavske ceste.

Zdaj sem se vračal na drugo stran Save in nazaj v Ljubljano. Svoje pokopališče ima tudi Polje, ki je bilo še ob nastanku v 19. stoletju daleč od Ljubljane. Nisem pa vedel, da se je vas še do petdesetih let prejšnjega stoletja imenovala Devica Marija v Polju, seveda po zavetnici cerkve.

Ko pritisne mraz, ostanejo samo najbolj nori ljubitelji rekreacije

Šele v Sostrem sem lahko lažje zadihal v pravem rekreativnem tempu. Pred vzponom na Pečarja je bilo za menoj že 50 bolj ali manj mestnih kilometrov, zdaj pa sem vendarle prihajal v kraje, ki jih mesto še ni pogoltnilo in jih bržkone ne bo nikoli. Je pa res, da so te konce preplavili Ljubljančani – a ne na tisto sončno soboto, ko je bilo očitno prehladno za tisti tip izletnikov, ki se z avtom zapeljejo visoko pod Janče in tam s težavo najdejo 5 krat tri metre prostora na travi, potem pa nazaj grede bentijo zaradi gneče, ki jo povzročajo kolesarji.

Pokopališča so tod razporejena tako, da sem pravzaprav prevozil Ljubljansko klasiko, a tokrat v zelo, zelo turističnem slogu. Ne od bifeja do bifeja, pač pa od britofa do britofa. Prvi je na Jančah. Vaško pokopališče okoli cerkve sv. Miklavža je skromno, a se lahko pohvali z odličnim razgledom.

Še boljši pa je na Prežganju, četudi leži slabih 150 metrov niže.

Veter je bil tam gori neizprosen, a je bilo vseeno gorkó, škoda le, da nisem imel družbe. Dobro je vedeti, da Marjeta v teh časih ponuja ne le tekoča okrepčila, ampak menda tudi pice, seveda pa ne tudi prostora za zaužitje. Kakorkoli, tam se je dan že prevešal v pozno popoldne in vedel sem, da v mrazu ne bo več tiste prave romantike.

Ko pritisne mraz, ni čas za nežnost

V dolinah je termometer kazal komaj stopinjo nad ničlo in pravzaprav sem bil prijetno presenečen, da je bilo kolesarjev vseeno precej, tudi takšnih, ki jih ne morem uvrstiti med paciente mojega kova, ampak med prave izletnike.

Svoje pokopališče ima tudi Javor. Med tistimi strminami so našli kos ravne zemlje, ali pa so jo izravnali s kako delovno akcijo. Okoli cerkve ni dovolj prostora, zato mrtve pokopavajo na terasi nasproti.

Mali Lipoglav je od rok in če ne bi bil na tej nenavadni ekskurziji, bi se mirno odpeljal domov, tako pa sem zagrizel še čez Pance in tjakaj, pri tem pa niti nisem bil več tako nežen. Moral sem malo bolj pohoditi, saj me je počasi lovil mrak, pred menoj pa je bilo še šest britofov. Najprej seveda tisti na Malem Lipoglavu.

In potem Šentpavel. Ne pretiravam, če zapišem, da je ta vasica nad Podlipoglavom precej od rok. Obstaja segment na Stravi, ki pa ga je prevozilo pičlih 116 kolesajev, kar ni presenetljivo. Cesta se namreč na vrhu konča oziroma lahko naredimo zanko po makadamu, to pa je tudi vse. Toda kilometer dolg klanec je z vmesnim dvajsetodstotnim odsekom kar izzivalen, pokopališče pri cerkvici sv. Pavla pa bržkone najbolj ljubko v tej občini.

Na koncu je vedno še en klanec

Sostrsko pokopališče so razširili pred kratkim in se zdi zdaj kar malo preveliko.

Precej se bo lahko širilo tudi bizoviško pokopališče, ki zdaj deluje nekoliko neugledno, a je morda, tam, sredi polja, prav zato tako simpatično. Nima cerkve, ta je sredi vasi, zid okoli njega je videti, kot da ga še ne bi dokončali, ampak tudi tam imajo mrtve duše lep razgled proti Alpam.

V Štepanjo vas sem se pripeljal, ko je nizko sonce že oranžno barvalo štepanjske bloke. Tako kot je tam skrit gasilski dom, je skrito tudi pokopališče. Zakaj Štepanja vas? Ne vem od kod se je vzela črka »p«, vem pa, da je cerkev posvečena sv. Štefanu.

Je bilo to vse? Seveda ne! Vedno je še en klanec. Pokopališče ima namreč tudi Rudnik. Tam sem bil prvič šele spomladi, a sem šel v obratni, bolj zanimivi smeri, tokrat pa gor po cesti za Orle in potem desno, na obskurno cestico, ki se spusti k pokopališču in cerkvi sv. Simona in Jude. Bi si za zaključek pokopališke ekskurzije lahko zamislil boljši prizor? Niti ne.

Edino napako sem v celem dnevu storil že na začetku: do Žal nisem šel po Pokopališki ulici.