Risova pot

Risova pot

Kočevsko je od rok, a kolesarska scena je odlično razvita. MTB trail center Kočevje je svetla točka slovenskega gorskega kolesarstva, z očetom pa sva šla na drugo stran, v Kočevski rog, raj za gravlanje in izletništvo.

Po sobotni 300-kilometrski rundi prejšnji teden sploh ni bil lahek, zato sem si konec tedna želel sproščen izlet. Očetova družba je bila kot nalašč, stari je namreč moder človek in med kolesarjenjem ima še najraje … postanke. Je pa res, da sva šla v divjino, kjer se težko računa na zunanjo oskrbo. Pa so naju vseeno pogostili, ne da bi sploh izvlekla tošle.

Kolesarska občina

Ko bi moral v petek načrtovati traso, sem na vrtu v družbi sosedov in komarjev srebal pivo, tako da se je moje naloge lotil oče. Ni imel težkega dela. Javni zavod za turizem in kulturo Kočevje razume želje kolesarjev: na spletni strani ponujajo deset predlogov za kolesarske izlete različnih težavnosti, vključno s sledmi gpx.

Tokrat torej ni bilo treba klikati po Stravi. Risova pot je bila zjutraj na števcu naložena prej kot v dveh minutah. Točno to pričakujemo kolesarji od turističnih organizacij. No, morda ne bi škodil še podatek o deležu makadama in asfalta, ki je pri marsikateremu izletniku odločilen faktor.

V Kočevju sicer manjka še nekaj: potniški vlak. Nazadnje se je pisalo, da naj bi v Kočevje po 52 letih spet pripeljal konec letošnjega avgusta. Je pa med mukotrpno vožnjo presenetila odlična kolesarska steza pred Kočevjem. Kakšnih deset kilometrov se vije ob glavni cesti in je brez nadležnih robnikov, ovinkov ali celo prečkanj magistrale.

Gostoljubje sredi ničesar

Na izhodišču ob Rudniškem jezeru je bilo ob enajstih dopoldne že pasje vroče, ampak v kočevskih gozdovih sva računala na hlad. Kdaj sem nazadnje kolesaril po Kočevskem rogu, se ne spomnim, ampak najbrž je bilo več kot dvajset let nazaj, verjetno v enaki družbi. E-kolo se je spet izkazalo za združevalni element, tempo je bil optimalen za oba.

Prvi vzpon in spust sta še asfaltirana, vsega skupaj kakšnih osem kilometrov, potem pa se zapraši. Večino dela se opravi v prvih dvajsetih kilometrov, ko se cesta bolj ali manj vzpenja.

Po krajšem spustu zavije Risova pot do Žage Rog. Nad jaso, kjer je nekoč stala žaga, se dviga pobočje Velikega Roga (1.099 metrov), najvišjega vrha v Kočevskem rogu. Zdaj je tam nekakšno informacijsko središče, kjer se lahko podučite o marsičem.

Roška žaga

V Kočevskem rogu je bilo sto let nazaj precej bolj živahno, najbolj hrupno pa je bilo pri Žagi Rog, kjer so les nažagali kar sredi gozdov in tako zmanjšali stroške transporta. Iz gozdov so hlodovino na žago vozili po ozkotirni gozdni železnici, končne izdelke pa v Kočevje ali na Dolenjsko z vozovi, odondod pa po železnici. Na žagi na parni pogon je delalo 250 delavcev, to je bila torej prava mala vas. Proizvajali so deščice za gajbice za sadje. V začetku tridesetih let je bila žaga žrtev svetovne gospodarske krize, ko se je sesul tudi trg s sadjem. Razen med prvo svetovno vojno in nekaj let po njej je ropotala slabih 40 let.

Kmetija sredi gozdov

Tam je nekaj asfalta, a samo mimo skavtskega centra, naprej pa se cesta spusti v Dolenjske Toplice. A midva sva obrnila in se vrnila kilometer nazaj in nekaj minut sledila trasi slovenske turnokolesarske poti, ki vodi skozi Rajhenav.

Že vso pot, odkar sva se nad Kočevjem odlepila od asfalta, sva uživala v tako rekoč idealnih temperaturah. Navsezadnje sva se vzdignila dobrih 800 metrov visoko nad morje, a sledil je precej dolg spust v Rajhenav, najprej z dvema serpentinama.

Potem pa do kmetije tako rekoč naravnost in po soncu, letelo je tudi čez 50 kilometrov na uro.

Rajhenav je 600 let stara vas, kjer je še pred drugo svetovno vojno živelo 250 Kočevarjev, potem pa so se odselili in se nikoli več vrnili. Življenje ni povsem izumrlo, saj je JNA postavila farmo. Po osamosvojitvi bi lahko vse skupaj propadlo, a je leta 1996 vzel zemljišča v najem sedanji gospodar, ki se z družino ukvarja z vzrejo govedi, koz in konj, opazila pa sva tudi dva zvedava osla.

Na kmetiji so menda zelo gostoljubni, tudi prenočiti se da, a bržkone tokrat ni bilo doma nikogar. Razen precej impozantnih psov, mislim da kraških ovčarjev, ki sta čuvajsko nalogo izpolnila z odliko, in naju čez čas ostro, a vljudno pospremila z dvorišča.

Vas, ki je ni na Googlu Street View

Za kakšnih sto metrov se je treba spet vzpeti, potem pa se cesta spusti in trasa spet nekoliko skrene z začrtanega kroga, tudi tokrat z dobrim razlogom. Kočevarska vasica Koprivnik je pravo presenečenje, kamor zdaj vabijo na dopust s sloganom odmaknjeno in drugačno.

Da, imajo prenočišča in kolikor je po eni strani lahko dolgčas, je to idealna gravlerska destinacija. Ne le gost promet, ki nas poganja na makadame, z leti mi gredo vse bolj na živce tudi mnoge druge tako imenovane pridobitve civilizacije – s turizmom vred. In mislim, da se v teh koncih človek težko počuti kot turist. Googlov Street View jih še ni našel! Da ne bi vzdržali v samoti nekaj dni? Obljubljajo »več sto kilometrov urejenih makadamskih cest«!

Sredi vasi je tudi bife, predstavljam si, da imajo zamrzovalnik z lučkami in korneti, a sva se po stari kolesarski navadi zapeljala po vodo na kočevarsko pokopališče pri cerkvi sv. Jakoba, enega redkih britofov na Slovenskem, ki niso skrajno kičasti.

Nazaj v kotel

Iz te krasne dolinice se je treba vzpeti po asfaltirani cesti nazaj, potem pa pade odločitev, ali nadaljujemo po daljši Risovi poti ali nemara po deset kilometrov krajši varianti. Baterija je bila še v dobrem stanju, zato nisva oklevala, ampak zavila levo, po morda celo najlepšem odseku poti.

Cesta pripelje v Svetli Potok, vas, kjer danes menda ne živi nihče, je pa nekaj živine.

Gozd se v Kočevskem rogu večkrat razredči – ne kot na primer pod Snežnikom ali v Javornikih –, kar tudi priča o živahnem kmetijstvu pred stoletji.

No, nekje na štiridesetem kilometru je z vzponi konec. Najprej se kar hitro spustimo za okroglih sto metrov, potem pa do Dolge vasi le zmerno, idealno za gravlerje. Več kot petnajst kilometrov navzdol! Zoprno je bilo samo to, da je Kočevska kotlina dobesedno kotel, pasje vroče je bilo, že kar nevzdržno. Pri jezeru pa že taka gneča, da bi se težko prebil čez pomol.

Zadovoljen sem bil tudi s kozarcem mrzlega zvarka iz lokalne pivovarne. Privoščila sva si ga v gostilni ob jezeru, kjer strežejo kosila na ogromnih ploščah in so mize pokrite s tistimi plastičnimi prti, na katere se prilepijo komolci … temu se reče avtentičnost, ne pa avtorski kuhinji po vzoru babic.

Pa še to: potem ko so nas zaprli v občine, smo na Rundi razmišljali, da bi bilo ob morebitni ponovitvi tega ukrepa smotrno razmisliti o začasni selitvi na Kočevsko. Občina Kočevje je največja v Sloveniji, takoj za njo pa Ilirska Bistrica. Tudi Ljubljana ni majhna, a živi na vsakem kvadratnem kilometru 35-krat več ljudi.

 

Trasa: Kočevje–Željne–Trnovec–Rajhenav–Koprivnik–Svetli Potok–Studeno–Dolga vas–Kočevje
Razdalja: 62 km
Višinska razlika: 1000 m
STRAVA

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Foter4. 7. 2020 ob 07:41

No, navzgor smo bili res usklajeni, sin in midva z baterijo. Navzdol me je pa sin vsakih nekaj kilometrov prijazno počakal...

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.