Meje. Izkoristimo jih, kolikor lahko.

Konec prejšnjega tedna smo prebirali poročila o množicah – na družabnih omrežjih je bilo razumeti, da predvsem »Ljubljančanov«, ki so pogosto dežurni krivci za vseh vrst tegob avtohtonih prebivalcev drugih regij – izletnikov in ljubiteljev skupinskih piknikov, ki so dnevno migrirali na najbolj razvpite turistične točke te 20.273 kvadratnih metrov velike dežele. Z ljubljanske urgence pa so poročali o obilici dela s poškodovanimi športniki in težaškimi delavci, ki so obremenili že tako prezasedene kapacitete.

O gneči

Odgovor na domnevno alarmantno stanje je bil zaostreni odlok, ki so ga pri Kolesarski zvezi Slovenije nespretno tolmačili kot prepoved kolesarjenja. A nazadnje se juha ni pojedla tako vroča. Omejitev gibanja na občine, je ostala, a kolesarjenje je še naprej dovoljeno. Mnogi so ugotavljali, da so bila poročila o množicah ljudi na turističnih točkah pretirana, če že ne popolne izmišljotine. Andrej Dekleva pa se je potrudil in za mtb.si pridobil podatke o poškodovanih na urgenci UKC Ljubljana.

Izkazalo se je, da je bilo poškodb res preveč … vendar še zdaleč ne toliko kot v enakem obdobju lani. Prejšnji dve soboti (21. in 28. 3. 2020) so obravnavali šest kolesarjev. Lani (23. in 30. 3. 2019) jih je bilo na urgenci 15. Lani torej 150 odstotkov več.

Statistika pa seveda zakriva podatke o vrsti obravnavanih kolesarjev So bili to ekstremni kolesarji? Po neuradni informaciji sta bila vsaj dva res ekstremista: bila sta močno alkoholizirana in nista kolesarila rekreativno, ampak sta komjutala.

Mimogrede: v obravnavanih vikendih so leta 2019 zabeležili en poskus samomora, letos pa tri.

Resnica je, kot vedno, nekje vmes. Na urgenci je bilo preveč ljudi in preveč ljudi je bilo tudi na nekaterih priljubljenih izletniških točkah in sprehajalnih poteh.

Kršitve se ne dogajajo zunaj, ampak doma

Kot urednik že nekaj let sodelujem s strokovnjaki z različnih področij in v tem času sem se – z vsem dolžnim spoštovanjem – naučil, da mnogi težko pogledajo izza okvirov svoje stroke. Strogo z vidika preprečevanja epidemije bi bilo res bolje, če bi v skladu s ključnikom #OstaniDoma ždeli v stanovanjih 24 ur dnevno. Seveda pa to ni življenjsko.

Odkar je prepovedano nakupovanje, potovanje in popivanje, je gibanje praktično edina dejavnost, ki daje ljudem nek občutek normalnosti. Ker doma postane nevzdržno, si ljudje zaželijo rekreacije. Žal se med njimi najdejo telebani, ki hodijo ali kolesarijo v skupinah. Vendar jih je malo.

Ta teden sem po drugi strani dobil tri vabila na pivo. Domov, v stanovanja, tja, kjer tega nihče ne vidi. Tam se dogaja večina kršitev, ne na prostem. A z medijskim poročanjem o množicah izletnikov in o neodgovornih ekstremnih športnikih je bila škoda že narejena.

Ne le zato, ker so nas zaprli v občine, ampak tudi zaradi entuziastov, ki jim življenjsko energijo vlivata vohunjenje in ovajanje. Končno so zares zaživeli. Ne stojite tri metre vsaksebi? Druženje! Kranjska registrska tablica na ozemlju Mestne občine Ljubljana? Krši odlok! Kolesar na moji sprehajalni poti? Mar niso rekli, da je kolesarjenje prepovedano?

Že po dobrih dveh tednih odkar je gibanje omejeno, je zavladalo napeto vzdušje – res je sicer, da me še nihče ni napadel ali nadiral, a sem slišal tudi že za te primere. Ampak, pod črto moram priznati, da mi je skoraj nerodno kolesariti.

Tudi prazne ulice so lahko lepe ulice

V zvezi s tveganjem, ki naj bi ga predstavljalo kolesarjenje, pa je treba jasno napisati, da tvegano ni kolesarjenje samo, ampak promet. Opažam, da vozniki avtomobilov izkoriščajo skoraj prazne ceste za to, da si končno dajo duška. Odsvetovali bi pa kolesarjenje?

A na splošno je ta šport tudi v teh časih prav prijeten, po svoje še bolj. Ker je manj prometa, je manj tudi napetih situacij. Zabavna je celo vožnja po mestnih ulicah. En večer sem se zapeljal po Slovenski cesti, kjer sicer kolesarim vsak običajen delovnik, ko je kljub delni zapori za motorni promet stanje precej hektično – avtobusi, kolesarji, električni skiroji, neprevidni pešci. Zadnjič sem na poti videl le peščico civilistov, tri policijske avtomobile, en avto mestnega redarstva in štiri, ne pretiravam, štiri dostavljavce hrane – na kolesih. To imam za znak, da imajo ljudje, raje kot varnost, samo še pice.

In kaj je lepšega kot zapeljati se s specialko domov čez izpraznjene Ciril-Metodov, Mestni, in Stari trg? Da ne bo nesporazumov, ne veseli me, da je življenje izumrlo, navsezadnje sem človek, ki skoraj najraje poseda na kavi ali ob pivu, skušam pa opaziti in ceniti tiste male, pozitivne malenkosti, ki so značilne za te čudne čase.

Prvič v Zajčji dobravi

Sočustvujem s prebivalci smešno majhnih občin. Občina Log-Dragomer na primer vključuje pet kilometrov glavne ceste Ljubljana–Vrhnika in še nekaj kilometrov vaških cest. Kdor živi v Trzinu, ne more niti na Dobeno, ki je že v Občini Mengeš Kdor živi v Trzinu, ne more sploh nikamor!

Tisti, ki imamo srečo živeti v večjih občinah, pa smo dobili neverjetno inspiracijo. Strava je polna čudovitih tur tik ob mejah občine in na obskurne vzpone, ki jih sicer sploh ne opazimo. Kolega je omenil možnost, da bi ta čas izkoristil za everesting (ki je recimo izvedljiv za Mengšana, ne pa za Trzinčana).

K sreči Mestna občina Ljubljana sega precej daleč na ruralna področja Zasavskega hribovja, kjer je bilo danes kolesarjev več kot avtomobilov. Krasno! Toda zdaj je čas tudi za odkrivanje primestij.

Že v prvih nekaj dneh sem odkril čudo makadamskih cest, na primer na polju pri Šentjakobu. Prvič v življenju sem bil v razvpiti Zajčji dobravi. Z gravel kolesom sem po enoslednici rinil na Molnik in se med spustom čez korenine spomnil na čase, ko sem po Golovcu poskakoval na tistem Rogovem kao mountain biku. In videl sem to drevo. V teh časih tak častitljivi kolos vpliva na človeka precej močneje kot sicer. Pomislite! Civilizacija se je zaustavila, naravi pa je malo mar in je še naprej lepa.

Omejitve lahko potegnejo iz nas najboljše. Izkoristimo jih v svoj prid!

In še enkrat: sočustvujem s prebivalci majhnih občin.