Za Savo

V soboto sem imel visoke cilje in noge so se dobro vrtele, ampak, ko sem zagrizel proti Toškemu čelu in je verigo brez očitnega razloga potegnilo med špice in kaseto, sem stopil dol in med brisanjem zapacanih prstov ugotovil, da sploh ne gonim za užitek. Obrnil sem, zmanjšal tempo in šel raziskovat. Poiskat v kolesarjenju smisel, za katerega se je zdelo, da se je zgubil. A ni bilo treba daleč. Mojo sem našel za Savo in potem užival na kolesu še tri ure. Počasi. Z mnogimi postanki. Ki bi jih bilo še več, a sem moral napisati še kolumno za Rundo. A to ni zapis o intimni soboti na biciklu. To je predlog, kako na obrobju mesta preživeti dve sproščeni urici.

Ljubljana je za gravel

Trditev, da v okolici Ljubljane ni dovolj terenov za gravlanje, je neumnost, ki sem ji verjel, dokler smo imeli vso svobodo tega sveta. Logično je bilo, da bom kratke popoldneve preživljal na Ljubljanskem barju. A v dobrih treh mesecih sem prevozil domala vse močvirske ceste, kar dobro pa mi je šlo tudi razvozlavanje labirinta gozdnih cest pod Krimom in vse tja do obronkov Javornikov.

Teh cest sem se počasi prenažrl, a na kraj pameti mi ni padlo, da bi kompas obrnil na sever. Šele z omejitvami so se podrli okvirji, pogledal sem iz škatle in se zapeljal tja, kjer se vozim že leta in leta, a nikoli po opustelih poljskih poteh, temveč po vzporednih prometnicah.

Pomislite, iz središča mesta je do prvega kolovoza v Stegnah le dobrih pet kilometrov. In potem se komaj še dotaknemo asfalta.

Vzporedni svet

Samo čez obvoznico se je treba prekotaliti in potem takoj zaviti desno, brez strahu pred zeleno tablo, da bi vleteli na štiripasovnico. Samo naravnost se gre in že se zapraši pod kolesi. Takoj pridemo med vrtičke, na drugi strani pa se riše kulisa Bežigrajske soseske 7. Ta imena so res simpatična. BS 7 se pač sliši kot ime kolonije na Marsu.

Kjer so danes bloki, so bila še v šestdesetih letih polja kleških in saveljskih gruntarjev, ki so s svojimi pridelki oskrbovali Ljubljančane. In oskrbujejo jih še danes, kar je še posebej očitno v času, ko imajo ljudje več časa za ukvarjanje s samimi seboj in z zdravo prehrano. Hvalevredna pa je tudi vrtičkarska kultura, ki me že nekaj let navdušuje tudi z domiselno arhitekturo in celo z umetniškim pridihom.

Pred Klečami se rad zapeljem skozi strnjeno barakarsko naselje, ki navdušuje s praktičnimi rešitvami, denimo za zbiranje velikih količin deževnice, in seveda z letnimi kuhinjami, ki so pomembne toliko ali bolj kot povrtnine. Ob lepih koncih tedna je tam vzporedni svet. Otročadi ni mar za zabavno elektroniko, raje se podi med vrtički. V zraku je vonj po mešanem na žaru. Odmeva krohot odraslih, ki se jih je pod soncem prijel alkohol. Medtem ko so industrijske uličice v Stegnah opustele, streljaj stran ni videti, da bi vladale težke razmere. Na robu mesta je živahno.

Ob reki

Kleče so sedemsto let stara vas, ki je skupaj s Savljami najhujše čase doživljala med drugo svetovno vojno. Težko si predstavljamo, da so mejo med italijanskimi in nemškimi okupacijskimi silami zavarovali celo z minskimi polji.

Zdaj tudi v Klečah rastejo vila bloki, ki so v še vedno precej vaškem okolju videti še bolj tuje kot v starih ljubljanskih mestnih naseljih. Tako rekoč čez dvorišče ene od kmetij pridemo na rob vasi in se hitro spustimo nekaj metrov niže na ravnico ob Savi. Potem prečkamo Obvozno cesto, ki ji še zdaj pravimo nemška, zgradili so jo namreč Nemci med vojno, služila pa je … obvozu.

Pot se nadaljuje po nenavadno širokem in dobro utrjenem makadamu, ki z granulacijo spominja na ameriške odročne prometnice. Cesta vodi naravnost v betonarno.

Že pred betonarno zavijemo ostro desno, na težje opazno enoslednico, ki pripelje ob Savo. Tam smo na priljubljeni sprehajalni poti, zato moramo biti obzirni do sprehajalcev, nekaj previdnosti pa terja tudi hlod na poti, ki ga za ovinkom opazimo tik pred zdajci. Izkušeni ga bodo brez težav preskočili, razen, če bodo imeli težave, kot jaz, ki že več kot leto dni ugotavljam, da moram nekoliko priviti vzmeti na pedalih.

Vonj po brzicah

Bolj romantično razpoloženi izletniki, ki želijo uživati v vonju po brzicah, lahko sledijo enoslednici tik ob reki vse do savske plaže in še naprej. Poglejte to idilo!

Za bolj tekočo vožnjo pa se je bolje držati desno in nadaljevati po širši poti, ki so jo domiselno opremili s kupi zemlje. Služijo kot šikane, verjetno zaradi tistih, ki bi se utegnili tu voziti z večjimi prevoznimi sredstvi, ki so lahko tudi premične postelje. Tamkajšnji konci namreč slovijo kot idealna točka za prešuštništvo oziroma ali na splošno bolj avanturistično predajanje mesenim užitkom.

Pod mostovi ljubljanskih vpadnic

Pod Črnuškim mostom se zapeljemo na najlepše urejen del pešpoti ob Savi, ki se sicer začne že v Tacnu in konča v Snebrjih.

Na poti mimo kampa in kopališča na Ježici, telovadišč na prostem, teniških igrišč in konjeniškega centra vsakokrat dobim vtis tiste dolgočasne zahodnoevropske urejenosti.

Še ljudje so v tem okolju vljudnejši, kot sem vajen. Nekdo je na tem odseku naredil segment na Stravi, a so kolesarji očitno pametni in ne divjajo. Tod se vozimo po severnem obrobju Ježice, Stožic, Tomačevega, in Jarš, zato je pešcev preveč, da bi se spodobilo držati krmilo na krivinah.

Za klasičen slovenski vtis je poskrbljeno vsaj z gostinsko ponudbo, fotografije na steni brunarice, ki je zdaj pač zaprta, namreč vabijo na čevapčiče, pleskavice, ražnjiče, ocvrte lignje in pomfri, pa tudi prti s cvetličnim vzorcem dajejo domačen vtis cenenosti.

Severno od Jarš in Šmartnega ob Savi pridemo spet na bolj divji teren z razdrapanim makadamom in slednjič do avtocestnega mostu v Snebrjih.

Slike predmestja

Avanturisti z dobrimi živci lahko bržkone ob Savi nadaljujejo še naprej in vse do sotočja z Ljubljanico a tam uradno ni ceste, zato breg Save zapustim in se usmerim proti Zadobrovi ter mimo obrata za predelavo jajc. Zdaj vem, kje lahko kupim kokoši nesnice, dan stare piščance in razna krmila za živali. Pravi gravler to ve.

Vsaj toliko kot naravne krasote me navduši tudi tehniška dediščina stavbenega …

… in avtomobilske industrijske dediščine. Če gravler že ima avto, se po mojem spodobi imeti nekaj takšnega.

Potem spet sledi nekaj kmetskih slik.

Če naredimo ovinek do Agrokombinatske ceste, se lahko naužijemo naturalističnih podob slovenske živilskopredelovalne industrije.

Na Zajčji dobravi lahko uživamo tudi v umetnosti, ki izvira iz leta 1993, ko je tamkajšnje turistično društvo organiziralo Extempore Zajčja dobrava.

In nazadnje se ob železnici zapeljemo mimo ranžirne postaje in silosa z zalogami žita, sprejel naj bi od 500 do 800 vagonov. Tam vsakokrat nekoliko popusti anksioznost zaradi slutnje vsesplošnega pomanjkanja, ki se je pojavila ob prvih apokaliptičnih poročilih o ustavitvi sveta, kakršnega poznamo. Če že ni bilo dovolj mask, je pa vsaj dovolj žita!

Kolesarske počitnice … in to doma

Ko se spustimo ob Zaloško, je smiselno podaljšati na desni breg Ljubljanice in po Mazovčevi poti pod Debnim vrhom.

Krasen raztežaj makadama nas zapelje v Zgornji Kašelj, a lahko Ljubljanici po asfaltu sledimo še v Sostro. Kdor potuje nazaj v mestno središče, lahko pretegne noge čez Golovec, sicer pa je izlet namenjen lahkotnemu vrtenju oziroma aktivnemu počitku. GPS sicer naračuna 150 metrov višinske razlike, a v resnici ni na poti niti enega klanca. Še najdaljša sta pod avtocestnim mostom v Snebrjih in iz Kodeljevega na Poljane.

Krasen izlet za Ljubljančane … a tudi za vse ostale, če imajo v Ljubljani dve uri časa.

Trasa: Ljubljana center–Stegne–Kleče–Ježica–Stožice–Tomačevo–Jarše–Sneberje–Zadobrova–Zalog–Sostro–Dobrunje–Ljubljana center
Razdalja: 44 km
Višinska razlika: 140 m
STRAVA