Šmarna gora vas nauči kozjih molitvic

O vzponu na Šmarno goro z gravel kolesom sem razmišljal že nekaj časa, predvsem me je zanimalo, ali je gor sploh mogoče prilesti s precej težkim prenosom, na 38-milimetrskih, skoraj gladkih plaščih, in daleč od forme, s katero sem včasih gor gonil gorsko kolo. Prvič sem šel gor nenačrtovano, ko me je zaradi sive kape nad Alpami minilo veselje do vzpona na Krvavec.

Je hitrejši tekač ali kolesar?

Klanca sem se lotil s strahospoštovanjem in pod vrhom komaj zvozil – ampak sem. S Šmarno goro imam sicer kar bogate izkušnje. Ena bolj simpatičnih ekshibicijskih prireditev je bil Šmarnogorski izziv, dirka gorskih kolesarjev in gorskih tekačev, ki so jo pripravili petkrat med letoma 2001 in 2004. Selektorja sta izbrala pet najboljših moških in tri najboljše ženske iz obeh svetov.

V Sloveniji nisem nikoli dirkal pred večjim in glasnejšim občinstvom, kot je bilo na zadnjem klancu, od sedla naprej. Tekači so bili v prednosti, je pa res, da je dvakrat zmagal kolesar: Jure Golčer, obakrat za le nekaj sekund. Težava ni toliko strmina, še več preglavic je povzročala slaba podlaga in v prid kolesarjem ne šteje niti dejstvo, da morajo gor peljati dodatnih devet kilogramov bicikla. Še vedno trdim, da bi gor takrat prišel prej peš … in najbrž bi bil tudi zdaj peš hitreje kot s kolesom. Ampak, ne takrat, ne zdaj se mi ne ljubi.

Popoldne na Šmarni gori

Progo Šmarnogorskega izziva je izmeril vedno natančni Tomo Šarf, dolga je bila 2,25 kilometra, s 320 metri višinske razlike in 10 metri spusta. Segment na Stravi je 250 metrov krajši, saj se konča že pred cerkvijo, višinske razlike je 290 metrov, povprečni naklon je 15 odstotkov. Trditi bi si upal, da je bila cesta pred petnajstimi leti slabša, saj takrat marsikdo ni zvozil odseka na ovinku tik nad sedlom. Tam Strava izmeri okoli 40-odstoten odsek, cesta pa tudi zdaj nažene strah v kosti.

Ko sem si približno odpočil od sobotne in nedeljske torture, sem skočil na Šmarno goro še za potrebe tega članka. Ugotovil sem, da bil lahko to idealen izlet po službi – če klanec ne bi bil tako strm, spust tako nevaren, če ne bi bilo gneče pohodnikov in če bi imel … gorsko kolo. Vendar pa je Šmarna gora za gravlerje kar čeden preizkus sposobnosti. Iz središča Ljubljane je do vrha slabih dvajset kilometrov, od tega z nekaj iznajdljivosti kar precej po makadamu.

Pot do zidu

Pod gumami je zaprasketalo v Stegnah. Za seboj sem pustil mesto in industrijsko cono. V teh koncih, kjer se stikajo urbani, industrijski in kmečki svet, vedno stoodstotno uživam.

V Šentvid sem mimo vrtičkov kolesaril z lepim razgledom na cilj.

Ob Savo sem se spustil skozi Vižmarje in reko prečkal po leseni brvi. V Vikrčah se je najbolje držati oznakam za daljinsko kolesarsko pot proti Kranju, do Spodnjih Pirnič je tudi nekaj makadama. Zaradi dela na cesti sem moral narediti krajši ovinka, sicer pa se pride na glavno cesto od Tacna do Smlednika točno v križišču pred Zavrhom.

Tam je izhodišče ceste na Šmarno goro, ki očitno med pohodniki ni najbolj znana ali pa ni dovolj atraktivna, saj je v spodnjem delu mir, skoraj nadležna samota. Zapeljati se je treba prav do konca vasi, se držati desno, okoli hleva … in potem se postavi cesta pokonci.

Izziv

Priporočam, da kar takoj prestavite v najlažji prenos in se lotite šmarnogorskega izziva po pameti. V prvem kilometru in pol se vzpnemo za okroglih 200 metrov. V stoje bo šlo težko, sede pa ni nič lažje. Ob poti je nekaj božjepotnih znamenj, še iz časov, ko so se na Šmarno goro zatekali pred Turki, zdaj pa dajejo uteho na tej grozni, v pobočje vrezani, za avto komaj dovolj široki cesti.

Na kratko si lahko oddahnemo, ko priplezamo do Gorjančeve kapelice.

A spusta je le dobrih dvesto metrov, potem pa sledi najhujši odsek, ovinek v levo in za njim rampa, kakršne na asfaltu ne doživimo. Bum! Deset ali dvajset metrov sem prevozil s kadenco, krepko pod trideset. Ne mislim, da sem kaj posebnega, sam sem si kriv, če tja rinem s kolesom, a od pohodnikov bi vseeno pričakoval nekaj več spoštovanja do zariplega človeka, ki je tik pred tem, da pred publiko neslavno shodi. In če stopi dol tam, bo težko zlezel nazaj na bicikel.

V pičlih petsto metrih se cesta vzpne za sto metrov in prav v zadnjem delu, ko so noge – ne glede na formo – gotovo kisle kot kumarice, je še zadnja dobra priložnost za sestop. Če ne uspe, boste morali mimo telovadcev, ki se pridejo na drogove obešati tik pod vrh gore, napredovati neslavno … peš.

Za nagrado dobite razgled, za evre pa v gostilni skoraj vse, kar želodec poželi.

Šmarna gora je starejša kot Ljubljanska kotlina

Domov? Ne, še malo naokoli!

Če je vzpon izziv za telo, pa je spust neprizanesljiv do tehnike. Na cesti je zgoraj gneča in tam zavore najbolj trpijo, težko pa se boste sprostili tudi v spodnjem delu spusta.

Na dnu je najbolje v prvem križišču nadaljevati naravnost in se držati makadamske ceste desno, tako da Šmarno goro obidemo po severnih in vzhodnih obronkih. Najprej se zapeljemo čez travnik, potem pa cesta zavije v gozd in se spusti v Šmartno.

Nekaj dobrega makadama je tudi na levem bregu Save, zato sem zavil proti Gameljnam, takoj za uvozom nad avtocesto pa našel vrzel med grmovjem in se spustil po ozki potki, potem pa nadaljeval čez travnike proti Tacnu, torej na zahod. Ob levem bregu Save bi šel lahko tudi na vzhod, a je zadnji del poti pred Črnuškim mostom netekoč, pravzaprav je enoslednica, zato sem se ji tokrat izognil.

No, ko sem prišel v Tacen, mi še ni bilo do povratka … na drugi strani reke sem zavil na Brod in se podal po klasični poti za Savo … najprej do Črnuč … do Tomačevega … in potem še v Sneberje … pa čez polja v Zalog in domov ob Ljubljanici. Tistih petnajst minut, ko se prikažejo zvezde, pa je ravno prav za resno soočenje s samim seboj.