Zajtrk na Rašici

Tak je bil načrt. Seveda se je izjalovil. Z zgodnjim vstajanjem nimam toliko težav, kot jih imam z zgodnjim kolesarjenjem. Tega enostavno nisem vajen in vsak obrat, ki se zgodi pred deseto, je izjema. Zadnje čase je še huje, pred enajsto ali dvanajsto se speljem samo izjemoma. Tokrat mi je uspelo že ob devetih.

Na tešče? Ne bo šlo.

Ob devetih je skrajni čas za zajtrk, poleg tega pa po dveh tednih stradanja v treh celih dneh do četrtka še nisem prišel čisto k sebi, ne mentalno in še manj fizično. Že sredi leta sem se začel spet prehranjevati kot v mladosti, s čokolešnikom, in to je šlo tisto jutro v sistem. Tako sem na Rašici pravzaprav jedel malico.

Za izlet na Rašico imam sicer malo razlogov. Klanec je kratek, do tja moram čez celo mesto, kake pametne zanke ne znam narediti, poleg tega pa obstaja precejšnja nevarnost gneče. Nazadnje sem šel do vrha pozimi, neko nedeljo. Ne vem kaj mi je bilo, da sem rinil sredi dne na drugi najbolj oblegani vrh nad Ljubljano – takoj za Šmarno goro. Dopoldne med tednom bi pa šlo, sem si mislil, in si privoščil prosto, tudi zaradi obetov popoldanskih neviht.

Ko pomislim na kolesarjenje po Rašici, se sicer vedno spomnim na tisti 11. september. Popoldne sem pridno klatil intervale, potem pa neuspešno bežal pred dežjem, ki sem ga preklel, kot da je to nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi človeku v življenju. Ko sem se vrnil domov, je sestra gledala posnetke iz New Yorka. Vsi se spomnimo, kaj smo počeli tistega preklemanskega 11. septembra.

Nefotogenična pot, krasen razgled

Z nekaj domišljije in truda se je mogoče do Črnuč kar spretno izogibati asfaltu. Tja sem šel mimo vrtičkov, skozi Stegne, Savlje in Kleče, ter gledal mesto s srednje razdalje, pravzaprav samo njegove obrise. Na drugo stran Save ne gre drugače kot čez Črnuški most. Po prahu bi se lahko v Srednje Gameljne podil tudi tik ob levem bregu reke, ampak pešpot ni najbolj tekoča, zato sem šel kar po cesti.

Asfalta sem se držal tudi na začetku vzpona in tako začel po glavni cesti v vas Rašico. Potem pa levo in skozi gozd po gozdni cesti, ki se zlagoma vzpenja po lepi, a povsem nefotogenični pokrajini. Pravšnji kraj za meditacijo. Pulz je bil nizek, pohodnikov malo, v spodnjem delu tako rekoč nič. Ko se priključi cesta iz Sela pri Vodicah in se držimo desno, pa je zadnji kilometer do koče bolj napet, povprečni naklon je okoli 13 odstotkov.

Tako kot Šmarna gora, je tudi Rašica osamelec, a je precej manj impozantna. Razgled pa ni nič slabši, če seveda zlezemo s 641 metrov visokega, z drevesi obkroženega Vrha Staneta Kosca še na razgledni stolp. Taka razgledišča so še en razlog več za gorskokolesarske čevlje, po tistih stopnicah namreč 17 metrov visoko ne bi hodil hodil v cestnih šprintericah.

Ljubljanski problemi se zdijo gor precej oddaljeni, in to je dobro.

Ampak, prišel sem na zajtrk. Razmišljal sem o kakem zavitku ali piti, morda celo narezku, ker so imeli tudi kislo mleko in žgance, pa sem se oprijel bolj moške hrane, če sem že začel dan s čokolešnikom. Priznati moram, da tako dobrega kislega mleka nisem zaužil že dolgo.

Skozi gozd na mengeško stran

Spustil bi se lahko naravnost v Rašico, torej vas, ampak sem šel na severno stran in naredil krog po severnih obronkih – ne da bi vedel, kakšna je pot od Šinkovega Turna do Mengša. Na Stravi se je izrisala kot oranžno bela črta, a sem bil prepričan, da je to nateg. Ko sem v Šinkovem Turnu zapustil asfalt, je bilo videti obetavno.

Pri glasnih, a precej prijaznih španjelih sem najprej zgrešil in se zapeljal na njihovo dvorišče, preden sem ugotovil, da s cesto ne bo nič. Tam je samo pešpot, najprej komaj opazna, potem pa širša in še kar tekoča.

No, potem se vse skupaj zoži v enoslednico. Vzpona je za kakšnih 40 metrov, potem pa se spustiš na mengeško stran. Kar zabavno je bilo, čez noč je namreč deževalo in na skoraj gladkih gumah je moje vozilo lepo drselo počez. Ni pa to za tiste, ki nočejo z makadama. V tem primeru je bolje narediti obvoz po asfaltu.

Pripravljen na delovni dan? Ne bo šlo.

Domov sem se vrnil po znani poti, mimo gradu Jable in skozi Trzin v Črnuče. Tam pa po skriti, precej razdrapani potki v industrijsko cono in potem ob Štajerski cesti nazaj v Ljubljano. Zaključka res ne odlikuje romantika, ampak čar gravlanja je tudi drsanje mimo fabrik, kamnolomov in deponij ter ob avtocestah.

Če mislite, da sem po kosilu še naredil kaj pametnega, se motite. Tudi jaz sem tako mislil in že stotič sem se zmotil. Po kolesarjenju, če je še tako sproščeno, se mi zdi vsako delo precej odveč, pravzaprav v njem sploh ne vidim smisla. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj si kot svobodnjak večkrat ne privoščim jutranjih voženj. Če že imate čas in ste med tistimi, ki zlahka štartajo ob svitu, je pa Rašica idealna.

No, popoldne potem sploh ni deževalo.

Zvečer pa se je izkazalo, da moj spodnji del prebavnega trakta v svojih srednjih letih kislega mleka ne prebavlja več tako uspešno, kot v planinskih časih, ko sem se še prebujal ob treh zjutraj in začel gristi kolena pred zoro. Tisti del telesa, ki deluje neodvisno, je brutalno izrazil nestrinjanje z mojo jutranjo odločitvijo.