S specialko preživeti v mestu

Trdim, da pravi kolesar opravi s kolesom tudi večino vsakodnevnih poti, zato kolesarjenje čez mesto ne bi smelo biti prehud zalogaj niti s specialko. Pravzaprav se s specialko po mestu zapeljem raje kot z mestno križarko. Ampak, na pregovorno slabih ljubljanskih kolesarskih stezah, ki marsikje niso prilagojene za vožnjo s hitrostjo 25 kilometrov na uro, je izkušnja res grozna.

Po zelenjavo in jajca

O mojem zadovoljstvu s kolesarskimi stezami največ pove to, da se jim poskušam čim bolj izogibati. Je vpadnica opremljena s krasno in varno, od ceste ločeno kolesarsko stezo? Izbral bom vzporedno cesto, kjer ni kolesarske steze. Ali pa cesto, ki ni niti vzporedna in pot bistveno podaljša.

Če grem od doma poti Ljubljanskemu barju ali na Dolenjsko, imam na poti samo osem semaforjev. Ko se odpravim na zahod, jih je šest. Pot na Gorenjsko, je bolj zapletena, živim pač na južnem koncu Ljubljane. A iznajdljivi ljubljanski kolesarji so odkrili simpatične obvoze po obskurnih cestah, kjer človek sploh nima vtisa, da je v mestu. Življenje se v prestolnici odvija ob vpadnicah, teritoriji med njimi pa dajejo precej ruralen vtis in so tako idealni za sproščeno kolesarjenje. Take so Mladinska ulica med Vrhovci in Podutikom, Cesta na Poljane in Ulica bratov Komel v Stegnah ali Saveljska cesta.

Mimogrede, saveljski kmetje prodajajo na svojih domačijah pridelke po tako smešnih cenah, da se na mestni tržnici upravičeno vprašaš, če ne gre morda za rop. Zato se splača tam mimo peljati z musette in mimogrede kupiti še zelenjavo ali skuto ter združiti prijetno s koristnim.

Ne semaforji, klanci me ubijejo

Na poti proti Gorenjski je najhuje prav na izhodu iz Ljubljane. V Tacnu. Ljubljana je že tako ali tako napeta, a nikjer v tem mestu ni vzdušje bolj nervozno. Kolesarska steza je tako rekoč nevozna in predvsem nevarna, na cesti pa so vozniki pripravljeni kolesarje pohabiti, če to pomeni, da se bodo lahko v koloni premikali s hitrostjo 50 kilometrov na uro.

A še huje je v obratni smeri. Kolesarska steza je sicer skoraj nevozna, a vsaj ni nevarna, na koncu pa človeka čaka skrajno neugoden klanec na Brod, ki ga imam med vsako dolgo vožnjo v mislih že vsaj od Kranja. Zadnje džule energije tako prihranim za ta hupser, ki brez dvoma dobro udari tudi po nogah udeležencev Franje. Klanček pri Ruskem carju, ki je sicer bolj človeški, a je prav tako zadnje, kar si želite po sedmih urah na sedežu. Ali pa Passo Hradecki, moj bog, tam smo tudi že trpeli.

Po drugi strani pa mi gre klatenje kilometrov skozi Stanežiče, Gunclje in Vižmarje tako na živce, da na poti iz Škofje Loke včasih raje potegnem čez Sveto Katarino …

Ulični slog

Zanimivo je, da obvoze običajno izbiram, ko iz Ljubljane odhajam. Ko se vračam, pa se skozi mesto zapeljem dobesedno z užitkom. Šmartinska cesta res ni prijetna cesta, ampak le kako ne bi užival ob takem razgledu?

Rad imam to mesto, že vse življenje živim tu in ko sem bil mulec, sem ga seveda spoznaval z biciklom, takrat še z atlasom Ljubljane v nahrbtniku. Da, obstajal je atlas Ljubljane!

Ko garbam kilometre z mestnim biciklom, večinoma ni neke romantike, vedno se mudi, na specialki pa je med vračanjem z runde drugače. Med počasnim križarjenjem se umirim, pri rdečih lučeh na semaforju vežbam track stand in sem ter tja, če ni preveč mularije, na Celovški na skrivaj naredim nekaj krogov na pump tracku.

Kilometri po mestu niso nebodijihtreba, ampak so del doživetja.