Idealno urbano kolo. Preveč idealno.

Ko so mi pred leti ukradli precej zdelanega in grdo vkup sestavljenega Seniorja, sem to vzel osebno. Ne samo zato, ker so mi ga ukradli z ograjenega dvorišča, ampak tudi zato, ker je kraja kolesa najbolj zavržna oblika kraje. Zato, ker poseže v polje svobode, če verjamemo, da bicikel daje človeku prav to – svobodo. Kje drugje kot v študentskem naselju, sem ga našel z vztrajnostjo volka in nazaj pridobil z odločnostjo leva. Potem so mi ga ukradli še enkrat.

Kolesar naj kolesari

Brez mestnega kolesa sem bil potem predolgo, da bi upal priznati, koliko časa. Za kolesarja se pač spodobi, da se tudi po mestnih opravkih prevaža s kolesom, ne pa da hodi peš ali se, križana gora, vozi z avtomobilom ali, za božjo voljo, z električnim skirojem.

Preprosto nisem našel ustreznega vozila.

Res pa je tudi, da nisem iskal.

Ker imam možnost voziti najboljša cestna kolesa, bi si marsikdo utegnil misliti, da sem izbirčen. Pa nisem. Želel sem si kripo.

Cene rastejo, a prodaja se ne splača

Nova kolesa odpadejo. Predraga so, da bi jih privoščil tatovom. A draga so tudi rabljena. Ponyji so se podražili, ko je postal Goni Pony kul, vsa ostala pa zaradi – vsaj v Ljubljani – vse bolj nabitih mestnih ulic, čedalje dražjih parkirnin in šolsko neuporabnega javnega prevoza.

(Ob tem se lahko v nedogled sprašujemo ali je kolesarjev na mestnih ulicah več zato, ker je storitev Ljubljanskega potniškega prometa preslaba, ali, kot je mogoče razumeti odgovorne za mobilnost, zato, ker ljudje na lepem tako radi kolesarijo po slabo načrtovanih kolesarskih stezah, da jih od te dejavnosti ne bi odvrnil niti korekten in cenovno privlačen sistem javnega prevoza.)

Nekoč smo kolesa kupovali na servisih, ki se ukvarjajo pretežno s popravili krip za praktično rabo in ne za zabavo. Na servisu v središču mesta ga nisem dobil. Legendarni serviser na Viču pa mi je pred časom razložil, da se s tem ne ukvarja več – ker se ne splača. Nekajkrat sem se lotil tudi brskanja po najbolj znanem spletnem oglasniku … a zaradi nepreglednosti in ob sami misli na komunikacijo, ki nujno vključuje barantanje, vedno obupal že po nekaj minutah.

Urbani vagabund

Že res, da sem si želel kripo, a po drugi strani so bile moje zahteve očitno nerealne, sicer bi ga kupil že pred meseci. Iskal sem poceni kolo brez prestav in podobne šare ter z dobrim razmerjem med kul faktorjem in neopaznostjo. Nepretenciozen izdelek, ki ne želi dajati vtisa, da je fiksi. Kolo za hitre premike, ki je obenem tudi udobno. Kolo, na katerem ne izpadeš butasto niti v obleki s kravato. Ne glede na to, da kravato nosim le nekajkrat letno in da takrat skoraj gotovo ne kolesarim. Za princip gre.

Našel sem ga v Trnovem, na sejmu rabljenih koles na Eipprovi. Domov bi brez slabe vesti odpeljal tri ali štiri primerne izdelke, a ta je bil idealen, cena pa ugodna, prav kot da bi ga kupil že pred desetimi leti: inflacija se je ni dotaknila, povečano povpraševanje tudi ne. Tako dobrega Seniorja danes težko najdeš, poleg tega pa je mojster odpravil glavno pomanjkljivost gonilke z zatičem, ki popusti že po nekaj urah urbane rabe. Dobro, sredina res ni originalna, a kaj bi to. Plastična pedala bom zamenjal s kovinskimi.

Mestna eleganca

Prepričati so me skušali, naj spustim sedež. Saj veste, po stari komjuterski doktrini morate z nogo z lahkoto seči do tal. Ponotranjiti moram le še arhaični slog starta, tistega, pri katerem z levo nogo stopimo na levi pedal in se z desno dvakrat, trikrat odrinemo, in jo, ko pridobimo hitrost, elegantno zavihtimo čez sedež ter sedemo.

Letos sem vozil že vseh sort zverine, vredne tudi več kot deset tisočakov, a najbolj sem se, verjeli ali ne, razveselil tega urbanega vagabunda.

Ravno prav je rjav in odrgnjen, da izraža patino, vzmeti pod sedežem škripajo ravno prav, najbolj kul pa se mi zdi notranja napeljava bovdna. Moje veselje je celo tolikšno, da me mika kak daljši izlet, na primer do Kamnika ali v Škofjo Loko, kar tako, da bi mogel razumeti, kako so se vozili na randije naši dedje.

Edina težava je v tem, da sem pravzaprav kupil točno tisto, česar nisem hotel. Bicikel, ki mi ga bo žal, če ga ukradejo. Bicikel, ki ga v strahu pred nevihtami nosim v drugo nadstropje.