Vštric z Miroslavom Bracom Cvjetičaninom

Vštric z Miroslavom Bracom Cvjetičaninom

Provokator brez dlake na jeziku, ki ga imate najverjetneje radi, a vam gre lahko tudi strašno na živce. Estet. Kolumnist, urednik Poletovih spletnih vsebin, ljubitelj kolesarstva, Savčan za vedno. Ne mara kofirajdov, ampak odpeljala sva se … na kofirajd.

Matej Zalar

Povabil sem ga na makadam, iz golega oportunizma, da bi mi pač razkazal tovrstne terene v okolici Kranja. Celo široke hlače in široko majico sem oblekel ter si oprtal nahrbtnik, nalašč, ker vem, da ga to jezi. Ampak, Braco je človek presenečenj. Pod nos mi je pomolil stare Adidasove šprinterice in casquette ter pomignil proti Colnagu Master. Prav tistemu, s katerim je dirkal Gorazd Penko, potem pa se je kolo po spletu okoliščin znašlo v Bracovi garaži. »Čelade ne potrebuješ.« Naj mu bo. Čez pet minut je že tlačil pedale proti Strmolu, jaz pa za njim, oblečen kot prvovrstni cepec. Dobro me je, kaj pa provociram stare mačke!

Kakšna je lepa specialka?

Lepa specialka mora biti usklajena, kar pomeni uravnotežena, pravilno nastavljena. Ni treba, da je s prvih strani kataloga, tudi cenejše različice so lahko zelo lepe, samo ne smejo slediti top dirkalnim modelom, ker izpadejo smešne. Najlepše specialke so tiste, ki so ti všeč na drugi pogled, ne na prvi. Tiste, lepe na prvi pogled, so že kičaste. Pravilna nastavitev da kolesu pravilne linije, tako kot tiste pri ženskah, ki so sicer večkrat omenjane.

Grde specialke ni, razen tistih, ki so prilagojene ljudem, ki bi se morali voziti s poniji in ne s specialkami.

Koliko distančnikov lahko namestimo pod krmilno oporo?

Čim manj, najbolje, da nobenega (smeh). Dirkalno kolo ni udobno kolo, tega se moraš navaditi. Fizično moraš biti pripravljen za dirkalno kolo, za specialko moraš dozoreti.

Kakšen pa je lepo urejen kolesar?

Lepo urejen je tisti, ki se drži osnove. To pomeni, da ima na sebi točno tisto, kar tisti dan mora imeti glede na vožnjo ali vreme. Če se človek v civilki ne posveča svojem videzu, se tudi v kolesarskem svetu ne bo. To je tako, ali te zanima in imaš že v sebi ali pa ne. O tem sem že veliko pisal, a vsakič, ko grem na Franjo se zgrozim. Da ne govorim o barvnih mešanicah. Najhujša je tista: »kolesar mora biti viden na cesti, oblačite se v svetla oblačila!« Ja, orkamadona, saj kolesar ni kegelj!

Specialkar mora biti elegantno in, spet, lepo, usklajeno oblečen. Ne, to ne pomeni, da morajo biti oblačila draga in zvenečih znamk. Tudi med cenejšimi oblačili se najdejo zelo lepi kosi, samo malce je treba pobrskati.

Torej, pravilna velikost čelade in, kar je najpomembneje pri čeladi, pravilno mora biti zapeta. 98 odstotkov rekreativcev jo zapne narobe. Lasje ne smejo kukati na čelo. Čelada naj bo v podobnih barvah kot čevlji, kolesarski, seveda. Majica naj bo oprijeta, ne tesno, če ste rekreativec, ampak ne sme frfotati. Nikar za boga ne nositi majic profesionalnih ekip, in dirkalnih krojev, če ste rekreativec. Če ste debeli, naj bo najtemnejša, če ste suhi, pa je lahko tudi bela, samo, da ne frfota. Hlače morajo biti črne, vse ostalo je grdo. Nogavice morajo biti danes nekoliko višje, raje previsoke kot prenizke, tudi, če ste jazbečar.

Kolesarski čevlji morajo biti vselej skrbno očiščeni in pravilno nastavljeni, izogibajte se dirkalnim modelom, če ste rekreativec, seveda. Očala morajo biti trendovska, bolje, da kupite cenejša in jih kupite več, kot, da imate ena draga celo kariero. Rokavice morajo biti enake barve kot majica ali hlače ali čevlji ali čelada in seveda oprijete, kolesarske, ne vrtne, odrezane pri prstih. Pod čelado se nosi, če že kaj, samo kolesarska čepica. Ne, ta še ni izumrla, samo tista trapasta rutica ji je prevzela mesto. Kolesarska rutica je umrla, izumrla, takoj potem, ko je Pantani šel na večne ceste …

Moda se je močno spremenila. Kaj ti je bolj všeč? Ekstremno kratke hlače v sedemdesetih ...

Ne, ne ... jaz sem navdušen nad modnimi trendi. Ne vem kdo je to delal včasih, ampak zdi se mi, da v zadnjem času kolesarsko modo končno razvijajo kolesarji. Ne vem pa, kdo še vedno usmerja trende pri velikih proizvajalcih koles, ker to, kako jih danes barvajo … morali bi imeti ljudi, ki imajo okus. Pri garažnih proizvajalcih je drugače, tam se vidi, da to počnejo strastni kolesarji.

Praviš, da slediš modnim trendom ... ampak slej ko prej se lahko vrnejo nizke nogavice.

Temu se reče klasika, ki se bo verjetno vrnila. To se spremeni počasi, postopoma te navajajo na spremembe in potem pametuješ, kako fajn je imeti kratke nogavice.

Po svoje je dobro videti, da se slovenski kolesarji spopadajo na veliki sceni, ampak verjetno pogrešaš stare čase rivalstva med slovenskimi klubi. Je obuditev tega rivalstva sploh še mogoča v formatu cestnega dirkanja?

Rivalstvo med klubi je umrlo, ko je umrl Zvone Zanoškar. On je bil super provokator, kot bi imel fuzbalersko srce v kolesarski duši. Tega danes ni več v Sloveniji, ko je on umrl, so se vsi kar pobratili. Nekaj časa sem se trudil, da bi skregal vse kolesarje med sabo, še bolj pa navijače … in potem gre Katrašnik med Dolenjce! Halo? Moj najljubši Savčan gre med … niti njihovega imena ne zmorem izgovoriti. In ne samo to, hči savskega trenerja začne hoditi z Rogačem? Potem sem se nehal s tem obremenjevati.

Hec, ampak je nekaj resnice v tem.

Kot novinar ne smem biti navijaški, ampak kot običajen ljubitelj kolesarskega športa zelo pogrešam rivalstvo. Globalizacija v športu je vse to uničila.

Ne dojamem tega, da greš na Tour, Giro, na neko dirko, ki ni svetovno ali evropsko prvenstvo, s slovensko zastavo! V čem je fora? Navijaš za vse Slovence, ki dirkajo na tem Touru? Kako lahko navijaš za vse Slovence po vrsti? To mi ne bo nikoli jasno. Lahko navijaš za Slovence, ko zastopajo reprezentanco, pa še takrat moraš bentiti, zakaj je toliko Dolenjcev med Gorenjci. Ja, včasih smo imeli Kriterije slovenskih mest, ja, mogoče bi potem prišli do izraza tisti šank navijači, ki bi ločili zrno od plevela.

Strašno tekmovalni pa so amaterji in celo tisti rekreativci, ki na Franji dirkajo za 500. mesto. Je bilo vedno tako? Je čedalje huje? Je vseeno čedalje bolje?

A moram res o takih govoriti? Amater je resen kolesar, ki resno dirka, ob tem, da hodi na faks ali v službo. Verjetno misliš na rekreativce? Ni bilo vedno tako.

Maratoni so se v Evropi pojavili na začetku osemdesetih let, v Sloveniji pa na Kokrici. Prvi maraton v Sloveniji je organiziral Lojze Dežman in vsi so rekli enako kot za Franjo: »Kje boš našel petdeset budal?« Takrat ni bilo rekreativnih kolesarjev, bili so samo tekmovalci in navijači. Sčasoma pa so se pojavili rekreativci, a vozili so se panoramsko, brez merjenja časa, na koncu so vsi dobili enake medalje in skupaj pojedli sendvič. Dobro, že prej je prvi na cilju Franje dobil malo drugačno medaljo od vseh ostalih ali pa so razglasili prve tri, ampak med vsemi udeleženci. Potem so razdelili udeležence po kategorijah. S tem so začeli Francozi in Italijani, na začetku devetdesetih pa so to uvedli tudi na Franji.

To, da dirkajo za 500. mesto na Franji, je postalo zelo resno, ko so maraton spremenili v dirko. Vse take kolesarske maratone, take, ki so dirka pravzaprav, bi morali prepovedati, to je smrtno nevarno početje in pravi čudež je, da se ne začnemo na takih prireditvah ubijati. Ampak, saj se bomo, razvoj masovk gre v to smer. Si se kdaj vprašal, zakaj ni masovnih konjskih dirk ali avtomobilskih, motorističnih?

Zakaj?

Zato, ker je to smrtno nevarno. Samo kolesarji smo tako pametni, da se nam zdi to normalno … Vsem je znano, da cesta prenese maksimalno 200 kolesarjev v pelotonu, ampak to morajo biti vrhunski kolesarji, ki dirkajo za kruh. Na eno cesto spravijo po več tisoč rekreativcev, zaželijo jim srečno pot, uživanje na trasi, pištola poči … in vsi dirkajo. In človek je v cilju ali pa vmes umre in nihče o tem nič ne ve, morali pa bi mu spomenik postaviti.

Mladi Braco

Mladi Braco osebni arhiv

Da bo jasno: ni težava v več tisoč udeležencih, ampak v tem, da jih več tisoč dirka. Ampak, ljudje bi vseeno dirkali. Tudi tisoči v cilju si morda želi dirkati.

Ja, ampak za to so amaterske dirke, kjer je na štartu 40 ali 50 tekmovalcev.

Seveda je dobro, da je postalo kolesarjenje trendovski šport, a po drugi strani se mnogi pritožujejo, da so svoje pozicije zavzeli snobi, ki so še pred petimi leti na kolesarje gledali skoraj s posmehom.

Kolesarstvo je bil najprej novi tenis, zdaj je novi golf. Saj vemo, kaj to pomeni.

Menim, da je dobro, da so snobi začeli kolesariti, sit sem že tega, da smo govorili, da je to šport in rekreacija za reveže, za tiste, ki nimajo za avto. Hvala bogu, da je postal trendovski šport, saj je bil že čas.

Že zdavnaj sem navijal za to, da bodimo na kolesu lepi, urejeni ... če si kolesar, ni treba, da si kot klošar ... kot jaz na smučanju, na primer (smeh).

Bojim se samo, da jih ne bomo znali obdržati na cestah in da jim ne bomo znali dopovedati, da oni ne smejo trgovcev spraševati za popuste. Bojim se, da bodo po prvem klancu, ki ga ne bodo mogli zvoziti, šli spet drugam. Snobi so kolesarstvo in kolesarjenje prestavili za par ovinkov naprej. Najraje bi jih morali imeti prav trgovci, a jih ne marajo zaradi fehtanja za popuste. Smešno. Jaz snobu ne bi dal niti promila popusta. Če hočeš Bore WTO 33, me ne sprašuj za popust.

Glede na to, da sem letos naredil nekaj tisoč kilometrov po makadamu, seveda ni vprašanje, ali sem pristaš gravlanja … ampak vseeno provociram: po svoje se mi zdi, da je to šport za … no, za starejše ljudi. Ali umirjene, če hočeš.

Ne, ne, kje pa, to ni za starce, to je za specialkarja, gre za evolucijo in njegov razvoj, ki je normalen, če si pravilno vzgojen in si z leti rasel in se razvijal. Niti ni za umirjene, saj vemo, kako divje zna biti nekje na makadamu, nekje na spustu v gozdu. Mogoče si takega mnenja, ker nekateri poudarjajo odsotnost pleha in mir in ptičje petje, to drži, vendar zame je gravlanje sodobni povratek h koreninam specialkarstva … do sem smo prišli, specialkanje je šlo v maloro, v samo dirkanje, kar je tudi normalno, vendar dirkači nismo vsi, ki imamo radi krive balance.

Moj primer je bil tak. Deset let nazaj, leta 2010, sem dobil Cannondalea za ciklokros. Takrat nisem več našel nobene motivacije za cesto. Vse sem že prevozil, nekatere po stokrat. Mislil sem si, da sem prišel v leta, ko mi gre že vse na jetra in me nič ne zanima. In potem dobim idejo. Ciklokros … ker takrat še nismo govorili o gravlu.

Gravel mi je podaljšal kolesarsko življenje. Podaljšal in popestril ter 100- odstotno spremenil.

Tudi jaz sem že v letih, ko sem se začel spraševati, pri katerih letih postane moški v lajkri malo smešen. Kakšen je odgovor? In kakšna je rešitev?

Nikoli ne postane smešen, če se pravočasno prilagodi. Vendar, če si pravi, potem dozoriš, ne da bi iz tega delal dramo. Res je, da je smešno videti starino na najnovejšem karboncu, ampak hvala bogu nas to ne zanima več, ker smo to dali v nekem obdobju že skozi. Vse ob svojem času. Če nisi dirkač, potem nima smisla, da se tako obnašaš.

Moški v lajkri postane smešen, ko se obleče tako, kot dirkač in ima tudi tako kolo, vsi pa vemo, da komaj spelje z dvorišča. No, lahko da gre na Vršič pod 40 minutami, ampak to ni to. Kot stara ženska v miniki, mogoče se dobro počuti, ampak ni okusno. Ali star dedec v Ferrariju? Evo, če ti to ni všeč, potem se ne oblači in ne vozi kolesa, kot ga ima Roglič, ampak primerno tvojemu lajfu. To je rešitev. Zame ni lepšega, kot rekreativec, lahko je tudi starec, ki je pogruntal to rdečo nit, ki ima ta filing. Saj zato pa so si izmislili modele specialk, ki niso dirkalne, a so na prvi pogled ravno to. Zdi se mi, da so ravno snobi pripomogli k temu … recimo Rapha, oni so prvi, ki so ločili dirkanje in rekreacijo in zdaj imajo več sledilcev. Prej je bilo vse usmerjeno dirkalno.

Gravel in cunje: široke hlače ali lajkra? Mogoče flanelasta srajca? Cestna čelada ali čelada s šildom? Ali pa to: MTB ali cestne šprinterice?

Ne, ne… gravel je podaljšek specialkarstva in ne gorskega kolesarstva, traktorizma. To kar zdaj hočejo narediti iz gravlanja, mi sploh ni všeč. Na enak način so pokvarili gorsko kolesarstvo. Gravlanje ali makadamkanje, kar je lepši izraz, mora ostati ciklokros za tiste, ki ne dirkajo, če razumeš, in ne »nekaj drugačnega« za gorske kolesarje. Poglej kaj so gorski kolesarji naredili iz XC-ja? To ni razvoj, to je sprdačina, spust, lepo te prosim, zakaj to kolesar potrebuje? Enduro, freestyle in kaj jaz vem kaka norija še. In isto hočejo narediti iz gravlanja … 40-milimetrske gume, vzmetenje, polno vzmetenje, široke balance, vse to gre v napačno smer, in potem še flanelaste srajce. Zakaj? Da lažje padeš? Široke hlače. Zakaj? Da se lažje zatakneš za sedež, ko moraš stokrat gor in dol s kolesa? Seveda pa MTB šprinterice, ker gravel tura ni gravel tura, če ne pešačiš vsaj par kilometrov. Čelada s šildom? Najraje bi rekel, da gravler sploh ne rabi čelade, ampak ne bi o tem …

Flanelasta srajca je po svoje kul …

Ja, flanelasta srajca, ja … a taka z žepkom levo zgoraj, za čike?

Kako se dopolnjujeta kolesarstvo in jazz?

Enkratno. Jazz je glasba glasbenikov, specialkarsto pa je zame kolesarjenje kolesarjev. Vemo pa, kdo je kolesar in kdo ni, a ne?

Poanta jazza je iskanje pravega tona in zvoka. In tudi na specialki me privlači usklajenost, zlitost s kolesom. Sem ter tja vidiš kolesarja, za katerega si rečeš, da je kot bi se rodil na kolesu. Ni nujno, da je profesionalec. Zadnji, ki me je res presenetil, je Jernej Stibilj, amater in naturščik, bil je tudi državni prvak v ciklokrosu. Vem, da ni specialkar od malih nog, ampak človek sedi na specialki, kot bi to počel že od nekdaj.

V kolesarstvu in kolesarski industriji si videl marsikaj. Kakšna pa je prihodnost? Prihodnost dirkanja, recimo. Lahko kolesarstvo, kakršno je, pri novih generacijah preživi vsaj na srednji rok?

Nekdo od mlajših, nekdo, ki je zdolgočasen pred televizijo in ima nek vpliv, se je spomnil, da je to dolgčas gledati. Kako je dolgčas? To je to. Tako je. Če etape skrajšamo na sto kilometrov, mu bo še vedno dolgčas. Pustite nas! Mi to delamo. Vi pa pojdite gravlat, če vam je dolgčas na asfaltu, lahko vozite tudi mountain bike. Kolesarstvo se je razvejalo na vse strani, nas, klasičarje, pa pustite!

Ampak, poglej, gledalcev je vse več, ob cesti je vedno več ljudi. Prihodnost je nadvse rožnata.

Vseeno se pa o tem govori. Tudi o skrajševanju dirk.

Ne vem kdo to govori, ne vem v čigavem interesu bi bile krajše dirke. Tudi oglaševalcem so v interesu šesturne dirke.

No, ampak kolesarstvo se vseeno spreminja.

Prihodnost dirkanja je nekaj drugega, druga tema. Razkol med bogatimi in manj bogatimi ekipami ni in ne bo problem, ker imajo manj bogate ekipe še vedno dovolj sredstev za normalen razvoj, tistim abnormalno bogatim pa ta razlika ne pomaga kaj dosti, ker na koncu vedno odloči samo cesta. Ineos prav gotovo ne zmaguje zato, ker je ekipa bogata, ampak zato ker … druga tema.

Pomembno je, da se še vedno najdejo bogati sponzorji, ki še ne vedo, da od kolesarstva nimajo nič kaj dosti.

Pravijo, da se bo to enkrat nehalo, ampak ne verjamem. Morali bi poslušati nasvete Rusa Olega Tinkova, on je imel vzorec, kako spraviti kolesarstvo v denar, ampak ga niso poslušali, ker je veljal za mafijca in čudaka in …

Kolesarski šport je zavohal biznis in zdaj bo to nemogoče ustaviti. Iznajti morajo samo še vzorec, kako v denar spremeniti tako veliko občinstvo, kot je kolesarsko, kako nogometni vzorec spremeniti v kolesarskega. Ko bodo na dirke hodili navijači s klubskimi zastavami in ne državnimi, bo že nekaj rešeno, potem bodo vlagatelji vedeli, da so prepoznavni, in se bo vse skupaj zapeljalo v pravšnjo smer. Kolesarstvo bo preživelo in še boljše bo, saj zanimanje med gledalci raste. Ko enkrat na Galibierju ne bo žive duše, potem bo čas za spremembe. Skratka, tu je še veliko rezerve in ekonomisti bi lahko imeli še veliko dela, ampak kolesarski tekmovalni svet je skregan z ekonomijo.

Kaj pa prihodnost kolesarske industrije? Gre lahko še bolj aerodinamično?

Industrija je fantastična! Toliko izbire, kot je ima kolesar zdaj, še nikoli ni imel. Zdi se mi, da bo kmalu tako, kot je s supergami, sploh ne bomo več spraševali po letniku, ampak samo: »Daj, ker so mi strašno všeč.« Z aerodinamiko pretiravajo, ko gre za rekreacijo, ampak jaz sem navdušen nad opremo za tekmovalce. Sicer pa … kaj lahko še naredijo? Diske so naredili, karbonske okvirje so izboljšali, bovdne so pospravili in nobene zajle se več ne vidi …

Menjalniki so še vedno precej nerodni.

Ja. In veriga je iz pamtiveka … špice? Zakaj jih potrebuješ toliko, če so dovolj tri. Razvoj je hiter, nekaterim je to všeč, drugim ne, ampak prej ali slej vse sprejmeš. Saj veš kakšne smo počeli, ko so dali diske na gorska kolesa.

Bomo čez dvajset let vsi vozili samo še gravel?

Ne vem, če bo čez dvajset let sploh še kaj makadama? Tako, da ne znam povedati kaj bo z gravlanjem čez dvajset let.

Bo avto crknil kot prevozno sredstvo? Bodo e-kolesa z novimi generacijami zavzela svet?

Avto bo prav gotovo crknil kot statusni simbol. Električna kolesa so za tiste, ki ne trenirajo in takih je veliko več, mar ne? Zakaj bi imel navadno kolo, če ne grem na trening? Tako mladi razmišljajo že zdaj, kako bodo šele čez deset let. Menim, da bodo običajna mestna kolesa čez dvajset let izumrla in nadomestila jih bodo električna. Tako kot običajni skiroji … bo sploh še kdo delal navadno skirco?

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Ah, vzpon, kako je nekomu lahko ljub vzpon. Tekmovalcem? Ne razumem, kako je rekreativcu lahko vzpon ljub? Kako hitro ga je premagal ali ga je sploh zmogel? Klance sicer obožujem, vendar niso na moji prednostni lestvici. OK, naj bo … doma mi je najljubše voziti čez Podjelje, ne vem zakaj točno, vem samo, da ko pridem do mojega ovinka in pogledam proti Bohinju, me vedno prevzame občutek, da je kolesarjenje res privilegij.
Na tujem pa Jezersko iz Železne Kaple, na ta klanec sem čustveno navezan iz časov, ko sem resno treniral, tudi šestkrat sem šel gor in dol, lahko bi ga v miže prevozil pa ne bi dobil defekta.
Najljubši spust doma in na tujem.
Saj nisem downhiller! Spustov ne maram, ker vem, kako se je spuščati, ko si v življenjski formi in kako, ko si star telebajsek. Nič kaj ne uživam v spustih, no, mogoče zdaj že malo, ker se mi s kolutnimi zavorami zdi tako imenitno zavreti v zadnjem trenutku in še malce kasneje. Iz Nove vasi v dolino Dragonje, ta je sicer prekratek, ampak mi vedno znova vzame sapo. Počutim se kot v startni hišici kranjskogorskega slaloma za svetovni pokal.
Na tujem pa spet spust z Jezerskega vrha v Železno Kaplo. verjetno zato, ker sem kot dirkač tam gotovo imel KOM, tako sem naštudiral tiste ovinke, speljane po enkratnem asfaltu, da sem dlje kačo strupenjačo držal, kot pa zavori. Ja, najlepši odseki so pred nosom, samo ne prepoznamo jih prej.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Nedolgo nazaj me je prijatelj zrajcal s fotkami Transfagarasana.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Z Jožetom Valenčičem. Piše in recitira pesmi, obožuje poezijo, slikar je, pa še odličen dirkač je bil, kaj hočeš več za uživanje ob kavi in pivu.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Če ne traja štiri ure potem nič – Velominatijevo pravilo #91 – in tega se držim. Tako imenovani kofirajd, fuj, tega res ne maram, ustaviti se zaradi grenke, predrage kave, ko čakam pol ure, da naročim, pol ure, da plačam slabo kavo in gledam sitno natakarico … Če se že ustavim, raje fotografiram ali pa se usedem v travo in poslušam tišino. Če vožnja traja dlje od štirih ur, pa Frutabelo, ker je sponzor KZS. Pred? Vedno na tešče, moram priti na dirkalno težo … Hec. Kar mi žena pripravi, največkrat ukradem muslije sinu, ki je postal kolesar, in jih skriva kot kača noge.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Zakaj bi pil pred vožnjo? Nikoli nisem prebral kaj piše na škatlah, ki jih sin tako skrbno čuva v špajzi, je pa zelo dobrega okusa in vem, da je drago kot sto mater, ker jaz dajem denar. Med vožnjo pijem zelo malo, tudi ko sem resneje kolesaril nisem bil nikoli prav žejen, če ne grem na resno vožnjo sploh ne vzamem bidona. Sto let nazaj je bil na Alpe Scott maratonu najbolj vroč dan v tistem letu, jaz sem okoli prišel z enim bidonom. Po rundi? Kranjsko pivo, ki je najboljše pivo v tem delu Evrope.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Sploh ni več. Odkar so nam poveznili čelade na glavo, vsekakor ni kul. Kako je lahko kul, ko si oblečen v nekaj gramov oblačil s kratkimi rokavi in v kratkih oprijetih hlačah in imaš na glavi čelado? Zakaj so že imele kamikaze čelado? Kolesarjenje je bilo kul, ko si imel nazaj počesane, z gelom polizane lase, persolke na nosu, no, tudi eyeshade je bil kul, odpeto majico do konca tri četrt zadrge, ker še ni bilo dolge, brez rokavic, samo kolo in ti in rezervni tubular ter dolga pumpa, v bidonu pa voda. To je bilo kul, to je bilo kolesarjenje.
Kolesarjenje je kul tudi, če ti je uspela vožnja, ki si jo načrtoval že dolgo časa ali kaj podobnega … no, kul je tudi takrat, ko je za nekoga vredno napumpati gume in iti en krog … takrat je res kul. Kolesarjenje v dobri družbi je lahko nepozabno.
Kakšno kolo voziš?
Scott Foil 10, Bianchi Zurigo, Specialized S-Works, ne vem več katera generacija, Giant Trance2, Pinarello Treviso, Colnago Master, Eddy Merckx Panasonic, …
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Ha, to se menja iz obdobja do obdobja. Nekaj železnine. Prosil bi Vesa Mandariča, da bi mi nekaj zašvasal in potem to opremil z … no, tukaj moram reči, da mi je všeč tudi to, kar so naredili pri Berku. Že nekaj časa sestavljam kolo, ki naj bi tehtalo manj kot pet kilogramov, zdaj sem nekje na 5,5 kilogramov in če bi bilo samo nebo, bi bil zdaj verjetno shujšan na kake štiri …
Ja, zaljubljen sem v Pegorettije, ah, si rečem, ko vidim Passonija, Standerta … Pravzaprav, če bi bila meja nebo, bi imel več koles, kot pokojni Robin Williams. Kolesarski svet ima res smolo, da nisem bogat … Ja, tudi železnega Condorja bi imel, titanovega Van Nicholasa. Scott Addicta RC modre barve z rjavim sedežem, Propela, ah, kako težko vprašanje … Mogoče tistega belega Benotta, ki ga ima Avtomojster?

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Zmago128. 5. 2020 ob 06:53

Skoz sem se spraševal kdo je ta Braco Cvjetičanin ki take odlične članke o kolesarjenju v Poletu piše,..no zdej vem :) Eden boljših intervjujev!

Več (+8)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.