Odnos do kolesarjev? Odnos do ljudi.

Srd na cesti. Srd na polju. In srd v coni za pešce.

Pixabay

Včasih sem bil prepričan, da se bo prometna varnost za kolesarje izboljšala, ko nas bo več in ko bodo začeli gledati kolesarstvo navijači za slovenske športnike, ki so v nekem obdobju uspešni, pa naj bodo to smučarski skakalci, košarkarji, veslači ali judoisti. Naivnost! Čedalje huje je. Več ko je kolesarjev, bolj so ljudje razjarjeni. Tudi zaradi tega smo se umaknili s specialkami na makadamske ceste. Ampak …

Poraz

To, da se umikamo z asfaltiranih cest v zakotja, kjer ni ničesar, razen medvedov, je po svoje poraz koles proti avtomobilom. Seveda na gravlamo samo zato, ker nam gre promet na živce, je pa to eden od razlogov. In bolj, ko bodo kolesarje terorizirali, več jih bo pobegnilo na makadam – tja, kamor kolesarji spadajo, bi se pridušali na forumih ljubiteljev avtomobilov. Ali katerihkoli drugih forumih.

Zmaguje močnejši!

In to ni nenavadno. Ne glede na to, da je kolesar teoretično enakovreden udeleženec v prometu, se z institucionalnimi ukrepi pod pretvezo varnosti kolesarje umika spoti, na pločnike, kar se zapakira v termin deljene površine. Na Dolgem mostu sem zadnjič opazil, da je rezultat prenove kolesarske steze na Tržaški cesti – razrili so tudi dobršen del ceste – kolesarska steza, ki je zdaj v istem nivoju kot površina za pešce. Prej je bil pločnik više, kolesarska steza pa je bila pravzaprav čisto vredu, čeprav se seveda ne bi branili nekoliko širše.

Strahoma pričakujem rezultate obnove na kritičnih točkah, denimo v križišču s Čampovo, kjer morajo kolesarji zapeljati na avtobusno postajo, pri tem pa seveda nimajo prednosti. Ali na drugi strani, kjer kolesarska steza zavije daleč naokoli in tako rekoč vsi ignorirajo prometni znak za prepoved kolesarjenja ter vozijo po pločniku ali zapeljejo na avtobusno postajo, odvisno od tega, koliko so vešči kolesarjenja.

Spodbujanje kolesarjenja – avto pa je še vedno kralj

Skrpucalo pa so po pisanju Janeza Suhadolca v Sobotni prilogi 25. julija 2020 (članek je zaklenjen) tudi načrti za kolesarsko povezavo do Polhovega Gradca. Brez skrbi, na eni najbolj priljubljenih ljubljanskih tras ne bodo naredili ničesar takega, česar še nismo vajeni: kolesarska steza je načrtovana na pločniku in dvosmerno po isti strani ceste – malo levo in malo desno. Vse za to, da bo – kot na portalu MojaObčina.si piše Nadja Prosen Verbič, »zagotovljena večja prometna varnost, razvoj kolesarskega turizma in ne nazadnje omogočena bo uporaba koles za rekreacijo in dnevne migracije, ki izboljšujejo kakovost življenja posameznikov in spodbujajo zdrav način življenja.«

Potrudili so se tudi z grafiko, ki jasno prikazuje, kako si predstavljajo razvoj kolesarskega turizma – pri čemer moremo pričakovati, da bodo dodali še klančino, po kateri bo lahko na svoje dvorišče udobno zapeljal beli avto, ki ga vidimo na desni strani.

Rezultat takšne varne ureditve, ki izboljšuje kakovost življenja, je znan vnaprej. Zgodilo se bo enako, kot na Podpeški cesti na Brezovici ali v Kalcah in še marsikje: kolesarji vozijo po cesti, ker je to udobneje in celo bolj varno, vozniki avtomobilov pa jim trobijo in jih pošiljajo tja, kamor spadajo: v tri krasne oziroma na pločnike. Dol s ceste. Ker uspe občinam te do kolesarjev žaljive načrte uskladiti z Direkcijo za infrastrukturo, je vse v redu.

In potem … traktor

Naj še enkrat napišem, da zverinskega srda ali slaboumnega pobalinstva ne vzbudi izguba časa oziroma dojemanje kolesarja kot ovire na cesti, pač pa zavist, ker se imamo na cesti dobro.

Ko sem danes po več deset makadamskih kilometrih spet zapeljal na asfalt, se je že kmalu nekdo obesil na trobljo, tako da sem od strahu skoraj izpustil krmilo. Potem je zapeljal vštric in trije butci v zgodnjih dvajsetih letih so se mi režali tako slaboumno, da so se mi skoraj zasmilili. Cesta je bila prazna. In fantje so si bili čisto zares všeč, ker so izvedli štos na ravni predšolskih otrok.

Še vedno pa z vsem intelektom in empatijo, kar ju premorem, teh akcij ne morem razumeti. Nekajkrat sem ob soočenjih s takimi pacienti že povprašal, kako bi se jim zdelo, če bi se nekdo na tak način spravil na njihove otroke. Ampak niti tako jim ne prideš do živega. To so posebni ljudje, ki pa so rezultat te družbe.

Lahko naivno verjamemo, da se bo prometna varnost izboljšala, če bomo na okvirje lepili nalepke in kupovali majice. A bojim se, da je na neuspeh obsojen tudi kakršenkoli dialog, ki se prej ali slej preseli na družbena omrežja, tam pa se razplamti v grozljiv primitivizem.

Ogrožen na polju in v coni za pešce

Zanimivo pa je, da imamo s pacienti opraviti tudi na poljskih cestah. Včeraj je traktorist, medtem ko sem ga prehiteval, da se mi ne bi kadilo pod nos in mi izsušilo verige, namenoma zavil v levo, tako da sem lahko zelo od blizu preveril profil na velikanskih gumah. Pred časom pa me starejši traktorist ni spustil mimo, ampak je vijugal levo-desno. In mi, ko sem ga preklel in je zlezel ven z neko palico v rokah, razložil, da nimam tam kaj iskati. Morda pa res.

Nekako bi še razumel, da gredo kmetom na živce motoristi, ki z užitkom na ravnem kolovozu privijajo plin – in tudi en tak me je že počastil s peskom spod gume, ko je, ne vem, če nalašč ali zato, ker je neumen kot bat v cilindru, pospešil v trenutku, ko me je prehitel.

In potem je tu še kolesarka, ki se je pred časom v coni za pešce skoraj zaletela vame, s prikolico, ki jo je vlekla za seboj, pa zadela moja psico. Opravičila se je bolj na hitro, ampak mi je tudi oponesla, da naj drugič gledam, kje hodim. Oči bi moral torej imeti še na hrbtu in odskakovati pred kolesarji, ki ne razumejo koncepta cone za pešce.

Težava niti ni v odnosu do kolesarjev. Težava je v odnosu do soljudi. Kar je pravzaprav še bolj zaskrbljujoče. Ko smo na kolesu, izpostavljeni precej težjim nevarnostim, to samo bolje dojemamo. Ne smemo pa dovoliti, da nas spravijo dol s cest. Bomo do Polhovega Gradca kolesarili po pločnikih?

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

fiti382. 8. 2020 ob 18:08

Takšnih ureditev kolesarki stez, kot je predvidena na relaciji Ljubljana - Polhov Gradec res ne bi smelo biti. Vsakemu, ki je kadarkoli sedel na kolo in se zapeljal po "gore/dole" stezi je takoj jasno, da je vožnja skrajno neprijetna.
Problem je, ker se na razpise prijavljalo tretje razredni projektanti z "dumping" cenami (na tovrstnih razpisih vedno zmaga najnižja cena) in potem dobimo takšne rešitve. Odgovornega za projekt na Direkciji za infrastrukturo bi bilo potrebno poklicati na odgovornost, če se mene vpraša. Projektantu s tovrstno rešitvijo, pa za vedno prepovedati sodelovanje na takšnih razpisih. Upam, da je še čas, da se ta projekt popravi. V takšnih primerih bi se v postopek sprejemanja, morala vključiti tudi Slovenska kolesarska mreža.

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.