Manijak za balanco

No, seveda se s takim ukrepom (članek je zaklenjen za naročnike) ne strinjam, ker je nemoderen in ker kolesarjenje ne bi smelo biti prepovedano nikjer, razen na cestah, ki so rezervirane za motorni promet. Razumem pa, da kolesarji pešcem dvigujejo pokrovke, približno tako kot vozniki avtomobilov dvigujejo pokrovke kolesarjem.

Kolesarje dol s cest? Zdaj pa še ven iz mest!

Kolesarji na specialkah smo sicer na cestah precej hitri in resnici na ljubo ne vedno zgled primernega vedenja, a v mešanih urbanih conah smo običajno precej kultivirani. Mestno vožnjo v svojem mehurčku kolesarskega ponosa dojemamo bolj kot parado, za to pa ni treba iti hitro oziroma je bolje voziti počasi.

Komjuter je drugačen patron. Mudi se mu. Zato se nekateri od njih na Čopovi vedejo kot bedaki. Podobno kot tisti voznik, ki se vsak dan pelje iz službe domov v Polhov Gradec in se v odnosu do kolesarjev vede, kot da je cesta samo njegova.

Ampak območja za pešce so dejansko namenjene pešcem in vsi ostali so samo gostje, temu primerno pa naj bi se tudi vedli. Kolesarji se nikoli niso obnašali dosti bolje, vedno so bili med njimi bedaki. Spomnim se, da je šef občine že pred leti dobil zamisel o prepovedi kolesarjenja po peš-conah, torej po velikem delu mestnega središča, a ga je neka pametna glava prepričala, da tako ne gre. Danes so v teh conah tudi postajališča Bicikelj.

Razvija se nova vrsta alergije

Ker je kolesarjev čedalje več, pa je več tudi bedakov. Že vse leto v časopisih berem pisma razjarjenih bralcev ter kolumne zaksrbljenih kolumnistov, po vogalih pa poslušam jezne meščane, ki se pridušajo zaradi divjih kolesarjev. Nekoč je nekdo pisal celo o manijakih. To me kot kolesarja vedno pogreje, a obenem se moram skoraj strinjati.

Po mnenju nekega avtohtonega Ljubljančana naj bi kolesarji pešce že nič manj kot izrinili s pločnikov. To je seveda odločno pretiravanje, tako kot pogosto kolesarji pretiravamo z ocenami, da nam polovica voznikov avtomobilov nič manj kot streže po življenjih. Ne, taka ni polovica. In niti tisti bedaki med njimi nam po življenjih ne strežejo namenoma, ampak ker se ne zavedajo morebitnih posledic.

Najprej smo šli na živce voznikom avtomobilov. In pohodnikom v gorah. Zdaj gremo še urbanemu življu, ki po mestnih ulicah hodi. Ljudje postajajo zaradi manjšine manijakov alergični na kolesarje. Bojijo se jih. Odskakujejo, tudi ko ne bi bilo treba

Kako naj si drugače razlagam razburjanje občana, ker sem se po drugi strani ogromnega trga, na katerem sva bila sama, spuščal domnevno prehitro? Besnel je, ker sem ga ogrožal. Vendar ga po svoje razumem. Saj ne more oceniti kdo je normalen kolesar, kdo pa bedak, ki bi ga morali nujno disciplinirati, seveda ne občani, ampak organi pregona.

Institucionalizirani kaos

Seveda pa ima zgodba o mestnih kolesarjih še drugo plat. Kolesarje se z institucionalnimi ukrepi pod pretvezo varnosti (kolesarjev samih) odriva s cest na deljene površine s pešci. In težko je razumeti red na določenih ulicah in pločnikih. Ponekod je pas kolesarjev ločen od pasu za pešce s črto, drugod črte ni, spet tretja ulica je opremljena s precej nevarnimi elementi iz nerjavnega jekla. Ljudje več ne razumejo tega nereda in voznik avtomobila bo nič krivega kolesarja mirno poslal kolesarit na pločnik, pešec pa se bo razburjal, ko mu nekdo pravilno pride nasproti s kolesom na deljeni površini.

Potem so na območjih za pešce še letni vrtovi, ki gredo na živce skoraj vsem, razen gostom, oštirjem in občini. Letni vrtovi so na prvo žogo precej donosnejši od kolesarjev – ki niti ne kupujejo vozovnic za mestne avtobuse –, vendar pa so deloma tudi razlog za prometne konflikte.

Ob sobotah se na osrednji tržnici komaj prebijamo čez Pogačarjev trg, kjer je res prijetno posedati na deciju belega – je pa prepovedano kolesariti. Prepovedano je tudi naslanjati kolesa na drevesa. To je sicer smiselno, vendar bi bilo pametno poskrbeti še za več stojal za kolesa, ki so za priklepanje precej bolj praktična od drevesnih debel.

Zoprno: kretenov se ne bomo znebili

Kolesarji si povsod po svetu privoščijo precej več prekrškov kot vozniki avtomobilov. V Amsterdamu, kjer so kolesarji kralji v prometu, se govori tudi o terorju kolesarjev. Možakar na holanderju izsili voznika avtomobila, ki komaj prepreči najhujše, potem pa kolesar jezno gestikulira, medtem ko se človek za volanom s sklenjenima dlanema opravičuje, ker ga je opazil šele tik pred zdajci.

Seveda pa je precej bolj zoprno, ko kolesar izsiljuje pešce, ki so vendarle šibkejši. Ampak, kretenov se ne bomo znebili. Med nami so vsepovsod. V družbi, kakršno smo ustvarili, prosperirajo in so uspešnejši od tistih, ki si dajo opravka z vljudnostnimi besedami, kot so hvala, prosim in »oprostite, ker sem vas skoraj zbil«. Lahko sicer začnemo razkladati o tem, da bi morali vzgajati otroke že v vrtcu in v osnovni šoli, a preden bodo ti mali ljudje odrasli, se lahko mi že pobijemo med seboj.

Precej bi bila v pomoč smiselna infrastruktura. Morda tudi umikanje kolesarjev s pločnikov nazaj na ceste. Seveda na označene pasove, ki nedvoumno sporočajo, da morajo imeti kolesarji svoj prostor. Povsod, kjer so kolesarji na površinah za pešce, pa bi moral vladati zakon šibkejšega oziroma počasnejšega. Bi na Čopovi pomagal ločen pas za kolesarje, kot je bilo predlagano? Dvomim. Kaj bi to pomenilo? Da bi tam kolesarji drveli 25 kilometrov na uro v upanju, da na pas ne bo skočil pešec? Ne, ne, na Čopovi se ne kolesari 25 km/h.

Če smo res obupali nad zdravo pametjo in bomo postavili pravila za praktično vse medosebne odnose, nam pa trda prede. In enako, če bomo zaradi manjšine bedakov kaznovali večino kultiviranih.