Ob Kamniški Bistrici na kavo

Ob Kamniški Bistrici na kavo

V srednjeveško kamniško jedro na kavo in nazaj – obakrat po alternativnih trasah s čim več makadama: tja grede ob vodi in nazaj čez polja.

Kolesarji smo navdušeno sprejeli napoved, da se končno obeta ureditev kolesarske poti od Kamnika do Ljubljane po evropskem vzoru, se pravi brez ovir, kot so robniki, klančine, semaforji, dekadentni zavoji, količki, deljene površine na pločnikih, in makadamskih odsekov. A kmalu je Dnevnik razkril, da se bodo z izjemo petih kilometrov lotili kolesarske povezave polovičarsko. Brez ambicij, da bi ponudili atraktivno pot, ki bi prepričala v kolesarjenje tiste, ki še niso odkrili čarov prevažanja na lastni pogon. Sam sem poiskal alternativno pot do Kamnika za gravlerje. Ob Kamniški Bistrici navzgor je gladka in lepa, nazaj grede pa se čez polja trese precej bolj in je na koncu celo precej dolgočasna.

Do Kamniške Bistrice ob Savi in Pšati

Ljubljana ni tako majhno mesto, a iz središča z nekaj iznajdljivosti zapeljemo na makadam prej kot po petih kilometrih in že uživamo v edinstveni urbano-ruralni okolici.

Preden sem se priključil Kamniški Bistrici, sem sledil sprehajalni poti ob Savi in jo zapustil v Snebrjah, kar po stopnicah, ki vodijo na most čez Savo. Kdor tam zvozi ozko in strmo klančino ob stopnicah, gre lahko verjetno tudi na kakšen trening z Mathieujem van der Poelom, sam nisem niti poskusil. Odsek mimo Šentjakoba je kar antipatičen, na asfaltiranih vaških cestah skozi Pšato in Dragomelj, nekaj je tudi makadama, pa potem skoraj ni prometa.

Tik ob Kamniško Bistrico sem prišel malo pred Domžalami, pri vozu za posebne železniške namene, vagonu, ki je očitno služil za jedilnico s kuhinjo, zdaj pa v njem bržkone pripravljajo hrano za piknike.

Reko so ukrotili šele pred 50 leti

Sprehajalni poti vodita ob obeh bregovih, a večidel trase sem prevozil po desnem bregu, torej z reko na desni strani. Kamniška Bistrica je sicer več ali manj zastrta z grmičevjem ali drevesi, a tu pa tam se le pokaže.

Prostora za sprehajališča je dovolj: reka je nekoč v spodnjem toku prestavljala strugo tudi do dvesto metrov. Zaradi tega je bilo malo mostov, na Viru pa je bil dolg kar 132 metrov. Strugo so uredili pred petdesetimi leti in zanimivo je, da lahko glede na najnižjo gladino naraste voda celo za 240-krat.

Mostovi si zdaj sledijo skoraj tako pogosto, kot čez Ljubljanico v središču prestolnice, in nekateri so namenjeni samo pešcem in kolesarjem.

Skozi Domžale

Pot vodi tik mimo domžalskega nogometnega štadiona, malo naprej pa je navidez precej ugledna kavarna. Malo naprej gradijo ali obnavljajo most, zato sem moral po začasni brvi na levi breg. Tam pot zavije desno, tako diskretno, da najprej sploh nisem vedel, da sem se znašel ob Rači, ki priteče v Kamniško Bistrico prav pri Knezovih skalah.

Ob Rači vodi nič manj lepa sprehajalna pot. Če pa malo više sledimo reki Radomlji, makadamske ceste pripeljejo vse do Krašnje, z nekaj iznajdljivosti – in mokrimi nogami – pa tik ob avtocesti skoraj do Blagovice. Če koga prime, da bi šel na Štajersko po makadamu, bo to kar solidna pustolovščina.

No, takoj ko je bilo mogoče, sem šel na desni breg Rače in se vrnil ob Kamniško Bistrico, spet na njen levi breg, prav pri drevoredu z 88 lipami, ki so jih postavili Titu na čast leto dni po njegovi smrti, in dajejo po skoraj štirih desetletjih kar mogočen vtis.

Domov čez polja

Kraji ob Kamniški Bistrici se tako rekoč držijo drug drugega, tako da je težko oceniti kje pravzaprav ste. Vaška središča so precej oddaljena od rečne struge, a se širijo z novimi naselji tudi bliže reki. V Kamniku se sprehajalna in kolesarska pot nadaljuje skoraj do mestnega središča. Mikalo me je, da bi navalil še proti izviru, ampak po veseli sobotni torturi sem vseeno ohranil pamet. Mislil sem, da bom nekje na Šutni spil kavo in pojedel kolaček, a nazadnje sem dobil še celo kosilo.

Vračal sem se po precej divjih poljskih cestah na Kamniško-Mengeškem polju, ki je zdaj že okrašeno z zlatim klasjem.

Pri kokošji farmi me je spet popadla nostalgija, tam smo pred skoraj dvajsetimi leti z gorskimi kolesi dirkali na MTB Pariz–Roubaix, ki sta je zaznamovala pomladanski veter in smrad po kurah … Pravzaprav smo že takrat gravlali, samo da smo imeli gorska kolesa.

Mimo mengeških gradov

V Mengšu se zavije proti smučarskim skakalnicam in po sprehajalni poti na obronkih Gobavice čez dvorišče Spodnjega gradu, ki daje skoraj tako klavrn vtis kot njegov predhodnik, ki stoji više na hribu.

Tudi Mengeš se veselo širi z novimi soseskami, asfalta je čedalje več in krajši odsek bele ceste je šele tik pred gradom Jable.

Tam bi prijala pavza za kavo, ampak grajske kavarne nimajo, tako da sem se po senčni makadamski potki zapeljal v Trzin in se tam prebil čez obrtno-industrijsko cono in pod hribom v Črnuče, potem pa po makadamu ob Štajerski cesti nazaj v prestolnico. Mimogrede, pred Savskim mostom se je možno spustiti ob reko in tam je na rečni terasi kar nekaj kilometrov precej divjega gravlarskega labirinta.

Optimalna kofe runda

Kdor ob Kamniški Bistrici divja, ni samo divjak, ampak tudi norec. Pot od Domžal do Kamnika, ki v precejšnjem delu poteka na obeh bregovih, je idealna za kolesarski sprehod na kavo. A ob koncih tedna je v času kosila precej mirno in sprehajalcev je malo, v poletni vročini pa zna biti ob reki res prijetno hladno. Priložnosti za postanek ob kavi je pa več, kot jih res potrebujete.

 

Trasa: Ljubljana–Šentjakob–Pšata–Domžale–Radomlje–Kamnik–Mengeš––Trzin–Črnuče–Ljubljana
Razdalja: 58 km
Višinska razlika: 220 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.