Giro regionale: Vse občine osrednje Slovenije

Imel sem podobno butasto zamisel, v taki obliki pa mi jo je predstavil najboljši rekreativec v Sloveniji. Skratka, povezati vse občine v osrednji Sloveniji v eno cestno krožno turo. Da je bila mera v kozarcu strupa polna, je poskrbel veter, kakršnega letos še nismo videli. Par dni preden so na Giru kolesarji dosegli skrajšanje 250-kilometrske etape, je naju čakalo prav toliko kilometrov.

Bolj ko bomo pridni, dlje bomo kolesarili

Odkar spremljam slovensko politično kloako, spremljam tudi debato o nujnosti regionalizacije. Da bi bilo to praktično, smo ugotovili šele ob spomladanski omejitvi gibanja, ko so postale mnoge občine premajhne, da se v njih ne bi, sploh kolesarji, počutili kot v zaporu. Naj je omejitev na bolj ali manj smešno majhne upravne enote smiselna ali ne, kolesarji so v smešno neenakem položaju.

Ob drugem valu se je vlada domislila precej bolj praktične omejitvene rešitve in praktično čez noč se je uveljavilo ducat regij, ki morda z geografskega, zgodovinskega, etnološkega in še katerega vidika niso idealne, so pa še kar simpatično velike in, domnevam, nobena ni brez nujne storitvene infrastrukture.

A nekoliko ohlapnejša omejitev gibanja kot v prvem valu je trajala le kratek čas, preden se je položaj zaostril do te mere, da moramo biti veseli, ker se sploh še lahko rekreiramo na prostem. Glede na število okuženih mora biti zdaj vsakemu ljubitelju družabnih rund jasno, da so v času občinskega kolesarjenja sprejemljive samo še solaže, razen v družbi najbližjih, s katerimi vsak dan jeste ocvrta jajca, kašo ali karkoli že. Če bomo pridni, bomo menda prej ali slej spet kolesarili do regionalnih meja in prej ali slej tudi v većjih družbah. Da, tako daleč smo prišli. Da moramo biti pridni.

250 kilometrov, pet gorskih ciljev

Osrednjeslovenska regija je kar velika reč s površino 2.334 kvadratnih kilometrov in dobrega pol milijona prebivalcev. Četrtina nas torej živi v osrednji Sloveniji, ki se na sever razteza vse do avstrijske meje, kolesarji pa pridejo najdlje do Kamniške Bistrice.

Na osrednjeslovenskih terenih je precej zaguljenih klancev, a sva se jim skušala, razumljivo, izogniti. Ni pa šlo brez in tako sem lahko naštel pet gorskih ciljev: Ulovko, Janče, Mali Vrh pri Prežganju ter krajša na Peščenik in Dobrepolje. Za pridih resne avanture sva prevozila tudi krajši makadamski odsek. Je bil to moj najdaljši dan na kolesu? Nikakor. Je bil najtežji? Vsekakor.

Pomladanski jugozahodnik

Hladno jutro. Kraj srečanja: »tisto čudno križišče v Mateni«. Že na začetku me je sabotiral z dvema CO₂-bombicama. Eno mi je dolgoval, z drugo je poravnal obresti, ki so se nabirale od lanskega julija. Neverjetno, a resnično: od takrat nisva bila skupaj na kolesu. In niti takrat ni bilo lahko. Obkrožila sva Ljubljansko kotlino. 250 kilometrov. V sedmih urah. Kakorkoli, na lepem sem tehtal 118 gramov več, a je Martin poskrbel tudi za živež. On je človek, ki se mu ljubi pripravljati domače energijske ploščice.

Že zjutraj je bil veter brutalen, a ob južni meji Ljubljanskega barja sva čez občine Ig, Brezovica in Borovnica v Občino Vrhnika prišla s povprečno hitrostjo krepko žez 37 km/h. Da smo si na jasnem: pihalo je nasproti. Vse skupaj je bilo videti tako, da sem se peljal spredaj s kar zgledno hitrostjo 35 km/h in si bil še kar všeč, dokler ni šla mimoa ta zverina in dvignila hitrost na 40 km/h, tako da pulz v zavetrju sploh ni padel.

Po vrhniškem klancu sva se zapeljala na mejo z logaško občino, spet ves čas z neprijetnim nasprotnikom. Lažja varianta bi bila, če bi na vrhu klanca, kjer je meja, obrnila in se spustila po isti cesti, ampak take bližnjice so bedne. Raje sva skočila še na Ulovko, kjer sem prikazal presenetljivo dobro predstavo in zdi se mi, da je zverina za menoj nekajkrat za spodbudo samemu sebi izdahnila tisti znani hu-hu.

Pritisk fizično in psihično

Precej antipatičen ovinek čez Ljubljansko barje sva naredila zato, ker je tam nekje vmes smešno majhna občina Log - Dragomer. 11 kvadratnih kilometrov. Tja grede je bil dober veter, ko sva morala obrniti nazaj, pa je bil nasprotnik okrog enajstih dopoldne še krepkejši kot zjutraj. Grozljivo.

Ko sva čez Drenov Grič priletela v horjulsko občino, se nisem slepil, da bom z vetrom v hrbet trpel kaj manj. Obračalo se je enake vate, samo da je večino časa letelo 50 kilometrov na uro in več. Že po dobrih dveh urah mi ni bilo čisto jasno, kako bom vzdržal pritisk. Prvič, fizično. In drugič, psihološko. Dom je bil namreč vedno simpatično blizu in ko zmanjkuje zalog, se človek težko prepriča v še en ovinek …

Pred Šentvidom je potarnal, da mu je vroče, kar je bilo seveda razumljivo. In ko je tam slekel, ne le nogavčke, ampak tudi rokavčke, sem se šele zares zbal za svoje življenje. Težava pravzaprav ni toliko tempo kot dejstvo, da človek zaradi obilice dela s samim seboj nima časa, da bi lahko nadoknadil energijske izgube. Vedel sem, da se bo končalo grdo. Bilo je samo vprašanje časa.

Moravška romanca

Občina Medvode. Občina Vodice. Bencinska črpalka. Sedem decilitrov kokakole. V Občino Komenda sva se zapeljala za pismonošo na mopedu, ki je rad nudil zavterje. Bilo je v redu, a malo prepočasi. Z vetrom v hrbet sva kar udobno prišla v Kamnik, a potem je sledil obrat in najgnusnejši odsek. Po glavni cesti v Mengeš, v smešno majhno Občino Trzin, kjer je menda zdaj spet noro naraslo povpraševanje po trenažerjih. In potem v Domžale, kjer imajo navidez dobre kolesarske steze, a kaj, ko tudi tam zaradi človeškega faktorja preži na kolesarja več nevarnosti, kot med avtomobili. Skoraj sem se na poti skozi Domžale počutil kot v velemestu.

Za nekaj najlepših odsekov sta poskrbeli občini Lukovica in Moravče. Dokler je bil dober veter, se je celo najboljši rekreativec v Sloveniji nekoliko umiril, tako da mi je celo uspelo s kolesa posneti nekaj fotografij.

Bilo je skoraj romantično, dokler nisva obrnila nazaj na zahod, da bi se izognila klancu pod Vrhom Trojice. Mlatil sem po pedalih in se spraševal o smislu te stoodstotne predanosti nečemu, kar bo ta dan trajalo okoli osem, s kratkimi pavzami pa devet ur. Če bi ljudje tako garali v svojih službah, recimo vsaj enkrat na teden, bi bila gospodarska rast nekajkrat višja – ne pa tudi družbena blagodat. Ali njihovo zdravje. Mi pa norimo in norimo iz dneva v dan. Iz čistega užitka. Tisti, ki kolesarijo za denar, tega ne razumejo.

Bonk

Občina je tudi Dol pri Ljubljani, od tam pa sva se za lep čas vrnila v ljubljansko občino in njene za kolesarjenje najlepše konce. A tudi najtežje. V nogah sva imela 160 kilometrov. Pred njimi pa Janče, v vseh pogledih selektiven vzpon, kjer vsak blef odpade. Odrezalo me je pa že na lažni ravnini skozi Besnico, kjer sem nekaj deset centimetrov izgubil vsakič, ko se je cesta malo bolj napela.

Ko vas odreže, si ne želite kolesariti na Janče. Enostavno ni OK. Tolažilo me je lahko samo poznavanje terena. Klanec je res strm, vendar vem, da tista rampa pod vrhom ni 20-odstotna, kot opozarja prometni znak. To so trenutki, ko lahko skoraj razumeš, kaj doživlja Thibaut Pinot med svojimi slabšimi epizodami.

Uporabil sme preverjetno taktiko s kratkoročnimi cilji. Do naslednjega ovinka. Do naslednjega obcestnega količka. Do naslednjega obrata. Če bi na vrhu pomislil na to, da imam do doma še okroglih osemdeset kilometrov, bi postal žrtev paničnega napada. Zdaj ni bila več težava to, da sem bil odločno slabši od partnerja, ampak to, da sem bil odločno slabši od samega sebe v normalni izvedbi.

Odrešitev je prinesla dobra vila

Na poti v Občino Šmartno pri Litiji se je olimpijsko razpoloženje vendarle povrnilo. To je brez dvoma eden lepših in bolj izzivalnih spustov, ki sem ga prevozil šele drugič. Škoda, zaradi vseh pasti ga je dobro poznati bolje. Takole gre: Tuji Grm–Koške Poljane–Velika Štanga. Zaključi se v Štangarskih Poljanah, kjer se kmalu začne vzpon na Trebeljevo. Včasih smo šli gor na klasični veliki šajbi. Tokrat sem se počutil kar dobro, dokler nisem pogledal na števec. Sem bil pa očitno odlična motivacija za nekoga, ki me je dohitel in prehitel tik pred črto, ki označuje gorski cilj. Del mene je zaradi te eksekucije umrl.

Mali Vrh se tokrat ni zdel majhen, a tudi tam še ni bilo konec, ker sva šla naravnost po makadamu v Občino Ivančna Gorica.

To je lep odsek, sploh spust iz Leskovca v Višnjo Goro, a težav zame tam še ni bilo konec. Tudi Dobrepolje je del osrednje Slovenije. Na zadnjem klancu sem postal eden tistih zmenetov, ki ne odzdravijo kolesarjem. Deloval sem namreč na varčevalnem programu. Martin me je Martin potolažil s kokakolo na Rašici in me potegnil še do Turjaka, potem pa sta se najini poti ločili.

Ostal sem sam, ampak ne bom lagal, da mi je malo odleglo. Res pa je tudi, da nisem popuščal. Večerilo se je in shladilo, po takem trpljenju pa je najbolje čim prej zaključiti. Sama sreča, da je veter popustil. Doma sem se malo tresel. Večerjo pa mi je tokrat pripeljala dobra vila.

Osem ur na meji

Ne bom lagal, da sem od štarta do cilja užival. Od štarta do cilja sem trpel, je pa res, da sem v prvih deh tretjinah v trpljenju vsaj malo užival. Potem ne več. Verjetno je tudi to bistvo epskih tur, ki si jih privoščimo sem pa tja, zato da se počutimo mlajše. Dolge razdalje še vedno raje prevozim hitro in s čim manj postanki. Tokrat ni bilo niti osem ur vožnje. Zdoma pa sem bil manj kot devet ur.

Čeprav mi gre ta fant po svoje blazno na živce, vseeno rad vozim z njim. On pa je verjetno vesel tistih redkih bedakov, ki si upajo zraven na take podvige. Na vsaki vožnjah me umori, a prav on mi je priskočil na pomoč, ko mi je bilo v življenju najtežje.

Lahko bi rekel enako, kot je po porazu na Dirki po Flandriji Wout van Aert polaskal Mathieuju van der Poelu: »Hvala, Martin, da me že leta ženeš do mojih meja.«