Rovtarska romanca

V četrtek ni bilo romantike, a z najboljšim rekreativcem v Sloveniji ne bi mogla bolje izkoristiti enega zadnjih dni, ko smo lahko tisti iz osrednjega dela države kolesarili na 2.334 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju. V nedeljo pa sem si v še prijetnejši družbi privoščil najlepši jesenski dan, na cestah, prekritih s padajočim listjem.

Izlet s človeškim pridihom

Topla jesen je najlepši čas za kolesarjenje. Boljši kot pomlad, ko se narava sicer prebuja, a je forma še bedna in v klancih ni pravega užitka. Za kolesarjenje v Rovtarskem hribovju pa je dobro biti v formi. Klanci sicer niso tako odvratno strmi kot vzhodno od kotline, ampak ravnine je po definiciji rovt seveda malo. Še manj je prometa. V obdobju regionalne omejenosti je bilo sprehajalcev več kot sicer, a nič hujšega.

Planinci teh koncev še niso prav dobro spoznali, pa saj niti ni zelo imenitnih pohodniških točk. Razglednih cest je obilo, najboljši pa je razgled z najvišjega hriba v teh koncih – Vrha sv. Treh Kraljev (884 m). In ta je bil cilj izleta.

Najlepša cesta blizu Ljubljane

S štartom in ciljem na Vrhniki je krog dolg komaj kakšnih 50 kilometrov, ampak rendez-vous je bil na Ljubljanskem barju. Odondod sva se zapeljala pod hribe po dobri, stari Horjulski dolini, ki je na vseh vročih zemljevidih obarvana ognjeno rdeče, tako priljubljena je med kolesarji. Klanec na Žažar je s tiste strani kar prijetna izkušnja, ki traja ob udobnem tempu slabih deset minut.

Prave lepote se začnejo šele na vrhu. Cesta proti Podlipi je po mojem ena najlepših v radiu dvajsetih kilometrov okoli Ljubljane in je tako idealna tudi za sproščen izlet med delavniki. Čudež je, da tam skoraj nikoli ne srečam kolesarja.

Zoprno je bilo samo, da sva z jasnine na vzhodu kolesarila pod oblake na zahodu.

Kaj je lepše kot jesensko listje na asfaltni preprogi? In kaj je hujše kot jesensko listje na vlažni asfaltni preprogi?

Na najvišjo rovtarsko točko

Kratek spust z ovinkom, ki vsakokrat preseneti vsakogar, pripelje na prvo serpentino vzpona iz Podlipe proti Smrečju in tam zagrizemo proti osrčju Rovtarskega hribovja.

To je pravzaprav edini dolg vzpon na tem izletu. Najhitrejši pridejo gor prej kot v četrt ure, normalni ljudje pa brez norenja v slabe pol ure. V Kasarni, nekdanji starojugoslovanski vojašnici iz obdobja, ko e bila meja z Italijo tako rekoč čez hrib, menda v normalnih časih postrežejo tudi z narezkom. Ampak tam še še nismo na vrhu, ta je še nekaj obratov više, še naprej od cerkve. A se splača ustaviti že tik pod vrhom. Če bi bil sam, mi to ne bi padlo na kraj pameti, zato pa se tako rad vozim v družbi. Ob cerkvi je prav prijetno, za zidom je klopica, razgled pa je tak, kot zna biti pri cerkvah.

Klanca pa pravzaprav ni konec, niti ko se cesta malo više sredi gozda prevali proti Žirem. Spusta ni niti 500 metrov in že se zavije levo ter proti Vrhu sv. Treh Kraljev. Še kakšnih 160 metrov vzpona je do vrha, kamor se lahko pride po dveh cestah. Izbrala sva levo, ki ponudi tudi lep razgled na Rovte.

Radi imamo gladke ceste, ampak v odročnih krajih so mi všeč tudi različice z rustikalnim pridihom.

Vrh sv. Treh Kraljev sicer ni samo vrh, ampak tudi župnija in vas. Bi verjeli, da v rovtarskem kraju s komaj okoli 250 prebivalci deluje šola? Že od leta 1894! Zdaj sicer kot podružnica OŠ Rovte.

V Rovte z veliko začetnico

Okolica cerkve je urejena prav imenitno, razgled se odpre na vse strani, zanimivo pa je tudi tisto, kar je pod vrhom. Pod zemljo. Prav čez te kraje je namreč potekala znamenita Rupnikova linija, sistem utrdb, povezanih s podzemnimi rovi.

Gor ni gostilne, samo kraj molitve in miru. Je pa malo niže planinska koča, ki je odprta v poletnem času ob koncih tedna – kdor pride gor, je ne bo zgrešil.

Proti Rovtam se je najbolje zapeljati skozi Hleviše. Kar nekaj zapletenih ovinkov je na spustu, niže pa tudi simpatičen usek, dokler se na lepem ne znajdemo na širši cesti, ki po soteski Sovre in potem Rovtarske Sore povezuje Žiri z Rovtami in naprej z Logatcem.

Do Rovt se cesta štiri kilometre vzpenja le zlagoma v senci in z rečico na desni. Vmes se na desno odcepi cesta na Medvedje Brdo, a sva tokrat sledila glavni prometnici, ves čas v senci, šele pri Rovtah je posijalo sonce. Možakarja, ki se je s kolesom gibal kakšnih dvakrat počasneje od naju in sva ga prvič prehitela malo pred Smrečjem, sva tam dohitela še tretjič.

Nazaj na ravnino

Romantika? Ko sva pred tedni začela kolesariti skupaj, sva se ustavljala v slaščičarnah. Zdaj samo še kolesariva. Ampak med Žirmi in Logatcem po mojem vedenju tako ali tako ni slaščičarne, pa tudi sicer bi bila ta čas zaprta. Kakorkoli, zdaj na avtobusnih postajah tlačiva v usta izdelke iz fabrike v Vipavski dolini, za družbo so nama smetnjaki, vrhunec romantike je pa hitroprehranska pica z ekstremno debelim testom in količino maščobe, ki presega priporočeni letni odmerek.

Ampak do hitre hrane na Vrhniki sva morala še priti. To sva naredila tako, da sva se Logatcu izognila z bližnjico čez Jerinov Grič in brez ambicije, da bi skočila malo naokoli in čez Ulovko.

Ne, ne, raje sva šla po odseku novega asfalta čez Strmico in si skrajšala nekaj sto metrov vrhniškega klanca. Tudi to je morda prispevalo k temu, da prvič v zadnjih nekaj letih na spustu do Vrhnike nisem imel niti enega neizzvanega prometnega incidenta, ki se sicer običajno zgodi nekje okoli Močilnika. Vedno je nekdo, ki mu ni jasno, da se lahko kolesar navzdol pelje 60 kilometrov na uro.

Družba je bila dobra, pa sva jo z Vrhnike, namesto naravnost čez barje, udarila ob robu, v prijetni senci in skozi vso zimo fajhtno Bistro. Toliko, da se je do doma nabralo dobrih sto kilometrov za dobro izkoriščeno nedeljo.

Da z menoj ni mogoče kolesariti normalno? Neumnost! Pravzaprav se najraje vozim počasi. Zanimivo pa je, da so najbolj brani članki o dolgotrajnih neumnostih, ki menda mnoge celo motivirajo, da še sami sedejo na kolo. Ljudem povem, da sem oni dan prevozil dvesto kilometrov, pa me pohvalijo kot kužka, ki da tačko: »Priden.« Vraga! Priden ni tisti, ki se je sedem ur igral, ampak je sedem ur delal.

Mislil sem, da je to res zadnja lepa nedelja letos, ampak potem je prišla še ena. In še ena pride ta teden. Žal lahko kolesarim samo še na 275 kvadratnih kilometrih. Kar pa tudi ni slabo.