Tri cerkvice nad Barjem

Na Ljubljanskem barju in njegovem obrobju lahko naštejemo več kot trideset cerkva. Kdor nekaj da na splošno arhitekturno razgledanost, gotovo pozna Plečnikovo cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Manj znan je sv. Mihael v Iški vasi z lapidarijem z rimskimi nagrobniki z ižanskega konca. Cerkev pa ima pravzaprav skoraj vsaka barjanska vas in še posebej gosto so posejane nad Podpečjo. Z ravnice ob stari strugi Ljubljanice vidimo na treh hribčkih nad južnim robom kar tri in pot do njih je lahko simpatičen gravlerski izzivček.

Nič posebnega, ki mi je všeč

Razgled je odličen predvsem s Sv. Ane (484 m), ki se strmo dviga prav nad podpeškim kamnolomom in še posebej lepo je na vrhu zgodaj zjutraj, če na barje legajo meglice, ali pa pred sončnim zahodom, zato priporočam izlet bodisi za zajtrk bodisi za večerjo. Sam sem skočil gor pred večerjo in začelo se je kar romantično – z mavrico, ki se je bočila vzhodno od Ljubljane.

Do Podpeči sem izbral malo daljšo pot čez Iški morost, od Tomišlja pa sem sledil asfaltirani cesti proti Jezeru. Cesto tam obnavljajo, a šolski avtobus menda vozi, trumoma pa tudi kolesarji, a ne brez posledic. Tako blatnega terena kot v tisti senci, kjer je vedno hladno, zlepa ne najdeš.

Podpeško jezero sem ignoriral in zavil v vasi raje desno, na griček, ki se dviga komaj kakšnih štirideset metrov nad močvirno barjansko zemljo. Na vrhu Sv. Lovrenca (329 m) je istoimenska cerkev, ki naj bi tod stala že v 12. stoletju, takšna kot jo vidimo danes, pa je dobrih 250 let, ko so ji dozidali še zvonik. Po romantično vijugavem kolovozu se pride na prijeten, miren kraj z dvema klopema. Nič posebnega. Tako kot mi je všeč. Čedalje bolj mi je všeč tisto, kar ni nič posebnega. Velja za živo in neživo stvarnost.

Ana ima najlepši razgled na barje

Nekaj posebnega pa je v zafnjih desetih letih postala Sv. Ana, kjer vedno mrgoli izletnikov. Nič čudnega, z največ dvajsetminutnim sprehodom od zadnjega parkirišča ceneje ni mogoče priti do imenitnega razgleda čez barje in tja do Triglava, če je sreča z vremenom. V zadnjih letih so na vrhu uredili ograjo in vse skupaj daje prijeten vtis skorajšnje urejenosti.

Z barja bi se lahko vzpel kar tam, kjer se gre na Rakitno, a sem zavil levo in strmo navzgor že prej, po cesti s slepim koncem – razen za tiste na širših plaščih. Ko zapustimo hiše, zapeljemo na kolovoz in potem v gozd po skalnati gozdni poti, ki zahteva naprednejše obvladovanje kolesa. Od parkirišča pa je makadamska cesta prijetna, okrogel kilometer dolg vzpon je v povprečju 8-odstoten, najbolj pa se napne na koncu. Stopite dol in videlo vas bo precej ljudi. Mene so nekoč videli, ko me je gor grede veter odnesel s poti. Ne pretiravam. Ko gori pihne, je hudo.

Razgled je res imeniten in razsežnosti barja se, takole od blizu, razkrijejo še bolj, kot na primer s Krima.

Lepo se vidi tudi cerkvico na Sv. Lovrencu.

Skoraj pozabljeni Sv. Jožef

Z vrha se lepo vidi tudi cerkev sv. Jožefa, do koder je dostop po slabem terenu precej zahtevnejši, poleg tega pa je nekoč precej imenitna, a zdaj obnove nujno potrebna cerkev krog in krog zaraščena. Še eden tistih od skoraj vseh pozabljenih krajev.

Pod zadnji cerkveni cilj na Žalostni gori se je udobneje zapeljati po asfaltu, a sem rinil čez travnik po komaj vidni poti, kjer se že sramežljivo razkriva oster kraški teren.

Glasen pes, ki me je pozdravil za prvo hišo v Kamniku pod Krimom, je bil precej prijaznejši od krav, ki jim očitno ni ustrezalo, da se vozim čez njihov pašnik. Morda je bolje, da greste naokoli, saj ne vem niti, kaj bi si o mojem podvigu mislil kmet.

Mir na Žalostni gori

Nepomembna zanimivost: v Prevaljah pod Krimom sem bil pred kratkim šele prvič, čeprav se po teh koncih vozim že več kot dvajset let. Tudi imenitni cerkvi Žalostne Matere božje nisem posvečal prav veliko pozornosti. Vidi se jo sicer od daleč, a le vrh objekta. Presenetil me je že simpatičen dostop skozi drevored, ki daje temu romarskemu kraju pečat pomembnosti. Šele proti koncu se cesta vzpne bolj strmo do stopnišča, ki vodi na veliko obzidano ploščad okoli cerkve. Obdajajo jo kapelice križevega pota, po katerem se je mogoče sprehoditi ne da bi grizli kolena, kot je sicer običajno.

Danes hodimo na izlete kar tako, včasih pa so morali imeti za pohode dober razlog. Romanje. In romarske točke so znali postaviti na lepih krajih, kjer vedno vlada mir. Sami se odločite, ali je to božji mir ali navaden miren kraj, kjer so pač postavili cerkev.

Vsekakor pa se splača ustaviti za nekaj minut in malo razmisliti o vsem skupaj.

Domov sem skočil ob Ljubljanici in pred Ljubljano se je že zmračilo … če me je na začetku pozdravila mavrična, me je zvečer rožnata. Kolesarske barve. Eden boljših letošnjih kolesarskih večerov. Tako rekoč na domačem dvorišču.

Trasa: Ljubljana–Brest–Tomišelj–Podkraj–Jezero–Sv. Lovrenc–Podpeč–Sv. Ana–Preserje–Sv. Jožef–Preserje–Kamnik pod Krimom–Žalostna Gora–Prevalje pod Krimom–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 50 km
Višinska razlika: 480 m
STRAVA