V Belo krajino in nazaj

Pred časom sem v Beli krajini preživel imeniten dopust in od takrat se rad vračam v ta konec. Najraje kar od doma, čeprav je pot čez prelaz Brezovica precej dolgočasna, čez Vahto pa še precej nevarna. Nisem poznavalec, lokalnih cest ne poznam, ampak tudi na širših prometnicah je prometa malo in vozniki so strpni, kar velja tudi za vso Dolenjsko. Če povem po pravici, sem si želel po dolgem času spet prevoziti več kot dvesto kilometrov, zato nisem iskal najkrajše poti, sem pa v okolici Mirne Peči našel nekaj novih cest, ki so – za resen trening ali sproščen izlet – tako rekoč idealne.

Iz Ljubljane v megli

V petek sem se brez očitnega razloga počutil kot manjši kupček govna in ker je od zadnje daljše, hitre ture minilo že nekaj tednov, sem imel zvečer kar malo treme. Toliko, da sem zjutraj pojedel celo preveč prosene kaše, hrbtne žepe pa so napenjale količine sladkega živeža, s katerim bi lahko nahranil cel razred razvajenih otrok. Za spremembo mi je dejansko uspelo štartati ob desetih, ko je bilo Ljubljansko barje še precej hostilno okolje. Termometer je kazal devet stopinj, oblačnost pa se je spustila le nekaj deset metrov nad močvaro.

Tak uvod mi je všeč, sploh na dolgih, težkih vožnjah. Tudi trema je popustila že po desetih minutah. Noga se je čez barje obračala bolje od vseh pričakovanj in kar dobro je šlo tudi iz Želimeljske doline na Turjak – celo z osebnim rekordom na ta klanec. Pred menoj pa po prvem gorskem cilju še slabih 200 kilometrov.

Na poti čez Dobrepolje je še vedno pritiskal hlad in zdelo se je, kot bi bila ura šele šest zjutraj. Že na Turjaku me je presenečala zagnanost kolesarjev, ki se tako zgodaj lotijo tega športa in se bržkone vrnejo domov še preden se zares zjasni. Nad meglicami, ki so pred poldnevom legale na Videm, se je modrina kazala le sramežljivo.

Do Krke vodijo iz Ljubljane tudi krajše poti, a preveč rad naskočim tiste kratke klančke med Zdensko vasjo in Hočevjem, da bi se enostavno zapeljal po tistem novem asfaltu. Ki ni več tako nov. Ampak smo ga čakali tako dolgo, da ga bomo kot novega omenjali dlje, kot novi koronavirus.

Tam sem se počutil kot sam Julian Alaphilippe, žal pa se nisem mogel na tak način lotiti imenitnega spusta v dolino. Kot ponedeljek dolgo gravel kolo je na cestnih gumah seveda hitro ravno toliko, kot je lahko hiter kolesar, na spustih pa ni mogoče izvajati akrobacij, ampak se križari skozi ostre zavoje počasi in v dolgih krivuljah.

Kofirajd z mladino

V dolini se mi je kmalu pridružil bojevito razpoložen mož v precej poletni opravi.

Prijetno sva sodelovala in z veliko vložene moči ter malo izrečenimi besedami do Žužemberka oba precej dvignila povprečni hitrosti. To mi je všeč pri tem športu. Neznanca se spogledata in brez besed skleneta mali pakt, neodvisno od kakršnihkoli prepričanj. Mogoče bi se kje drugje, čeprav malo verjetno, po nekaj minutah pobila, ampak na kolesu je vsak dal toliko, kolikor je lahko.

Med Žužemberkom in Sotesko pa se mi je pridružil nihče drug kot mladinski državni prvak v kronometru in vzponu. Ko je Gal Glivar na mojem Instagramu videl načrt poti, sem se mu verjetno malo zasmislil, pa se mi je dan pred svojo zadnjo letošnjo dirko ponudil za spremstvo do Bele Krajine. Jaz sem pa tudi že v letih, ko se rad podružim z mladino, malo popametujem, domov pa se vrnem malo mlajši. Sploh, če so fantje milostni in mi ne prizadenejo hujših bolečin. In še za kavo je dal v Dolenjskih Toplicah.

Težava dolgih tur je večinoma samo v tem, da ni časa za turizem. Na bolj poletni dan in v epidemiološko manj nadležnem času se bom v Obrhu gotovo ustavil v Berryshki, ki se mi zdi res impresiven obrat. Tam nekje, v zakotju Poljansko-Črmošnjiške doline, se destilira vrhunski brinjevec in še gin, ter konšira čokolado, ki raztopi vsako sitnobo. Ampak tokrat sva letela mimo sva letela in se prav nič ambiciozno zapeljala na klanec na Brezovico.

To je kar beden, povprečno štiriodstoten vzpon, ki se ga v tekmovalnem tempu preleti s povprečno hitrostjo čez 30 kilometrov na uro, in to se dogaja na VN Adrie Mobil še preden se začne zares. Na poti so Črmošnjice, malo stran pa smučišče Gače. Gal Glivar priporoča postanek v gostilni pri smučišču, pravi da je odlična postojanka za verne mesojedce.

Čez Belo Krajino ekspresno

Na vrhu prelaza je šampion obrnil, mene pa je čakal še najlepši del poti – spust v Belo krajino. Tokrat sem pot nekoliko skrajšal in se, namesto v Črnomelj, spustil med hišami v Semič.

Ne vem kaj me tako privlači v Beli krajini. Vino in janjec na žaru sta logična odgovora, ampak je več kot to. Tudi več kot samo blaga pokrajina. Kaj vem, mogoče je za romantiko, za posel pač ni, koristno, da ni normalne prometne povezave. Promet na lokalnih cestah sicer ne koristi niti kolesarjem. Ampak berem, da so tam nekje pri daljnjem Šoštanju – kot se reče v žurnalističnem besednjaku – zasadili prvo lopato za tretjo razvojno os.

Kakorkoli, kolesarjenje po teh krajih je balzam za kolesarjevo dušo. Trasirali so tudi petnajst kolesarsih poti, a se vanje nisem poglabljal, raje sem ga kakovostno in skoraj brez ustavljanja basal ob Krupi do Lahinje v Gradac.

Potem pa v bližino Kolpe – ne da bi jo sploh videl – in v Metliko, kjer sem bil približno na pol poti. Normalen človek bi se ustavil na kosilu, jaz pa sem točil vodo na bencinski črpalki in si tlačil čokoladico v usta med potjo proti Vahti. Noga je bila še vedno dobra, pa sem se odločil, da hitrost na klancu nikjer ne bo padla pod 20 kilometrov na uro. To mi je skoraj uspelo. Najhitreje so sicer šli gor lani med dirko Po Sloveniji: Giovanni Visconti, Jan Polanc, Tadej Pogačar, Aleksandr Vlasov, Fausto Masnada – noro, kakšna imena vozijo po Sloveniji! – in še nekaj velikih fantov se je gor peljalo 33,6 kilometrov na uro prosjek.

Drive-in

Aljaž Jarc mi je kasneje javil, da si upa čez Vahto samo s spremstvom. Ob koncih tedna zna biti malo bolje, a me je nekdo s tridesettonskim vozilom kar pogumno stisnil ob robnik, potem pa sem moral, kar me je jezilo še bolj, zaradi njega zavirati na spustu v Novo mesto. Prihod v dolenjsko prestolnico je kar malo nenavaden in ne vem točno kako bi ga opisal. Recimo, da človek sploh nima vtisa, da prihaja v prestolnico česarkoli. Ampak, lepo je. Za pridih turizma sem skočil čez Glavni trg.

Potem pa … ob splošnem zgražanju, da se to za kolesarje res ne spodobi, v drive-in obrat hitre prehrane. Tako sem se pridružil 68 milijonom strank po vsem svetu, ki so ta dan menda uživali v enem od teh obratov. To naredim skoraj vedno, ko se peljem v Novo mesto in včasih grem tja samo s tem namenom. Še vedno trdim, da je to med take vrste aktivnostjo skoraj idealen obrok. Sladek, ne pretežek, z veliko kokakolo. Nazadnje se mi je sicer potem vso pot spahovalo in tudi občutek v želodcu ni bil najboljši, ampak tokrat je domov grede letelo, kot da sem šele dobro začel.

V novi svet

Po treh daljših klancih me je čakal najtežji del, tako je bilo vsaj videti na Stravinem nazobčanem profilu. Pred Žabjakom me svari vsa dolenjska kolesarka skupnost, sam pa sem imel samo eno slabo izušnjo, ko me je mularija obmetavala s kamenjem. Tej cesti se nikoli nisem znal izogniti, razen po Cesti bratstva in enotnosti, kjer pa lahko človeka pobere od dolgčasa. Tokrat sem pot v Mirno Peč načrtoval bolj skrbno in zavil v Prečno, potem pa čez Suhor, kjer je še kar resen klanec, in v dolino Temenice. Pred spustom v dolino je okolica kar divja, potem pa se mi je odprl nov svet.

Pri sv. Mateju, ki je zavetnik cerkve na Malem vrhu … kako je lepo! Mir, ozka cestica, ne ravno zgledno očiščena, kaj šele gladka. Več si ni mogoče želeti. Ampak najboljše je še prihajalo!

V Mirni Peči me je župnik pozdravil z bučnim zvonenjem, z jakostjo, ki bi ljudi ne le opozorila na Turke, ampak bi tudi odgnala razbojnike.

Na koncu pa v poden

V Mirni Peči bi šel lahko naravnost v Trebnje, a zdaj vem, da je to slabša – čeprav lažja – varianta. Bolje je zaviti levo in mimo cerkve po odseku proge za državna prvenstva, ki so potekala v Mirni Peči kaj vem kolikokrat že. Klanec do Jordankala je kar dolg (1,5 km/90 m višinske razlike), potem pa sledita dva krajša vzpončka do Rdečega Kala in spust v Artmanjo vas. Od Dobrniča naprej je še bolj zanimivo, če seveda pravočasno zavijemo levo.

Po dobrih 160 kilometrih sem dobil, kar sem iskal. Bum, bum, bum so si sledili hupserji, stabilizacijskih vaj zanemarjen trup se je napel in v stegnih je zapeklo, samozavest je bila na preizkušnji, a pojavila se je tudi zamisel, da bi opravil s tem krogom prej kot v sedmih urah neto. Še kar trapasta zamisel. Ampak nekako nelogično se zdi priti po 220 kilometrih domov, ne da bi bil uničen.

Na 200. kilometru sem se fotografiral … in obraz je bil videti šokantno dobro, kot da ne trpi. Ampak vedel sem, da bom naslednji dan kisel samo zaradi zadnje ure. Zaradi preklemanskega višnjegorskega klanca, ki je vedno tam takrat, ko ga najmanj potrebujem. Pa grem vseeno vedno skozi središče Višnje Gore, raje kot naokoli. In vedno v rdeče polje tudi čez tisti najstrmejši odsek proti Peščeniku.

Dober dan je bil. Mraz. Družba. Nekaj sonca. Nove ceste. Pritegovanje brez pravega razloga. Slovo od poletne sezone. Na tistih nekaj kvadratnih centimetrih kože pod koleni sem še lahko vsrkaval skromne pošiljke vitamina D. V nedeljo je cel dan lilo, v ponedeljek pa sem že oblekel zimsko jakno in rokavice ter se domov po komaj uri in pol vrnil tako sesut, da sem si v strahu pred boleznijo najprej izmeril telesno temperaturo. Zdaj se bomo vozili zato, ker se pač radi vozimo.