Štirje kratki klančki s težkim karakterjem

S klanci čez Plešivico, Lesno Brdo ter k sv. Janezu Krstniku in nekdanjemu taboru pri sv. Urhu bodo najhitrejši opravili v dveh minutah, a prikazovali se jim bodo vsi svetniki, enako kot tistim, ki bodo komaj prilezli na vrh. Izlet z okusom po Valoniji!

Matej Zalar

K sv. Urhu v Podolnici sem šel prvič dve leti nazaj in nikoli več, k sv. Janezu Krstniku pa šele letos, ko sem skušal kot kak najstnik, ki se pred najstnico meče na glavo, napraviti dober vtis z najboljšim časom na segmentu. Zdaj sva povezala nekaj simpatičnih klancev, ki sem jim dal malo bolj svetovljanska imena – ne da bi sploh znal francosko, zato se za napake že vnaprej opravičujem.

Aplikacija #KolesariBrezMeja

Decembra sem si, bolj spričo slabega vremena kot zato, ker sem ga po odlično izkoriščeni rekreativni sezoni krvavo potreboval, vzel dva tedna oddiha brez kolesa. Prijalo je zaživeti normalno in početi več dni zapored popoldne še kaj drugega, kot kolesariti. Navsezadnje je omejitev gibanja znotraj občine začela načenjati tudi moje potrpljenje. In potem … potem smo se lahko začeli gibati po vseh občinah osrednje Slovenije.

Prostovoljno aplikacijo #pojdiZMenojVToplice sem uporabljal še preden je postala obvezna za svobodno gibanje znotraj domače regije. Tako se prvi dan sploh nisem spraševal o ustavni spornosti, ampak sem se s telefonom v žepu mirno zapeljal čez šest občin in pri tem prekolesaril vsega štirideset kilometrov. Pri tem pa izpustil dva pogosto spregledana, kratka a strma vzpona, ki spominjata na valonske griče, kjer sem pred leti kolesaril po trasi klasike Liege–Bastogne–Liege. Naslednji dan sem tja povabil damo, zaradi katere sem se poleti metal na glavo pri sv. Janezu Krstniku.

Mont du Chauve

Najprej sem mislil, da bova skočila samo čez tri klance, a po rendezvousu na barju se mi je zdelo škoda, če ne bi za začetek skočila čez Plešivico, največji in najvišji osamelec na Ljubljanskem barju. Pojma nimam ali ima ime kako povezavo s plešavostjo, navsezadnje dandanes niti ni gola, ampak naj bo. Klanec je po vzhodni strani, iz Vnanjih Goric, dolg točno en kilometer, vzpnemo pa se za 70 metrov.

Kljub temu, da se vmes napne krepko čez 15 odstotkov, se mi zdi zahodna smer iz Podplešivice nekoliko bolj zagonetna, predvsem pa daje simpatičen vtis ozka gozdna cesta, ki je v hladnih letnih časih antipatično spolzka.

Côté du Saint-Jean-Baptiste

Log pri Brezovici se naslanja na rob barja, nad vasjo je precej neatraktiven griček, ki mu pravijo Boršt, na vrhu stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, pod njo pokopališče, do tja pa vodi ozka cestica, pravi križev pot.

Klanec je manj strm, kot je videti zaradi ozke ceste. Prav do cerkve je dolg 600 metrov, povprečni naklon pa je 7,7 odstotka.

Dovolj, da zapečejo noge in pljuča. Na vrhu ni nobenega razgleda, spustiti se je pa treba po isti cesti in pri tem kar paziti na pešce. Skratka, simpatičen izziv, a brez dodane vrednosti.

Col du Colline-en-Bois

Kolesarska steza ob glavni cesti od Ljubljane do Vrhnike je šolski primer nesposobnosti načrtovalcev in odločevalcev kolesarjem ponuditi varno in obenem tudi atraktivno pot. Kolesarska steza ni varna, če zavija okoli avtobusnih postaj pa gor in dol po uvozih za avtomobile, če večkrat prečka glavno cesto, če deloma vodi po cesti in deloma po pločniku in če se izteče kar na razširjeno makadamsko bankino ter tako pravzaprav izgine. Vse to doživi kolesar v treh kilometrih na poti od Loga pri Brezovici do Drenovega Griča.

Delu teh neumnosti se sicer izogne, če skrene na traso nekdanje železniške proge Brezovica–Vrhnika, ki je funkcionirala že v času Avstro-Ogrske, sredi šestdesetih let so jo pa ukinili, tako da Vrhničani ne morejo več z vlakom v Ljubljano. Če tam ne kanijo spet speljati železniškega prometa, bi bilo smiselno morda cesto asfaltirati in jo nameniti tudi kolesarjem – gravlerji gremo na Vrhniko tako ali tako po drugi strani avtoceste.

Vzpon na Lesno Brdo je najdaljši, dobrih 800 metrov, s povprečnim naklonom 8,4 odstotkov, a nikjer pretirano zahteven. Lastnik večine lovorik na Stravi v okolici Ljubljane Matic Žumer ga preleti v dveh minutkah, a se ga lahko prevozi umirjeno. Na vrhu je meja z Občino Horjul, ki ima na grbu podobo glavnega cilja tega poskočnega izleta – obzidano cerkvico sv. Urha.

Mur de Saint-Ulrich

Med kratkim spustom v dolino se že razkrije prav lep razgled na cerkvico, ki stoji na griču med Zaklancem in Podolnico.

Cesta vodi gor z zahodne in vzhodne strani skozi Podolnico. Z obeh strani je strmo, a bolj izzivalen je vzpon z zahoda. Segment je dolg 440 metrov, vzpona je za 62 metrov, povprečni naklon pa je 13,9 odstotkov. Popusti šele na koncu, sicer pa je naklon ves čas nad 15 odstotkov, na najstrmejšem delu pa tudi čez 20 odstotkov. Kdor jo ima rad, je praviloma ne odpelje na take rampe, ampak nagrada na vrhu je enostavno prelepa, da bi se lahko rodila resna zamera.

Tabor bržkone ni bil tako imeniten kot tisti nad Cerovim. Nič ne vem o učinkovitosti tovrstne brambe pred Turki, a po mojem so imele takšne ljudske utrdbe podobno funkcijo, kot jo imajo kolesarske ključavnice – tat enostavno ne ukrade zaklenjenega kolesa, ampak gre do naslednjega. Po kranjskih vaseh pa niso pustošile cele vojske, kakršna je oblegala Dunaj, ampak bolj roparske tolpe.

Na tem griču naj bi bilo že davno prazgodovinsko naselje. V času turških vpadov je bila cerkev lesena in takrat jo je obdajalo visoko obzidje s štirimi stolpiči. Lesena cerkev je zgorela, obzidja pa sredi 18. stoletja niso več potrebovali, zato so ga podrli in z materialom zgradili novo cerkev. Pokopališče okoli cerkve zdaj obdaja nižji zidek, v enem delu pa so leta 1991 domačini del obzidja obnovili.

Končno spet razgled do Alp

Vračala sva se kar po Horjulski dolini, kjer je popoldne kar neprijetno zahladilo, a je bil vsaj veter dober.

Nad Ljubljano in naprej, proti Dolenjski, je bila visoka oblačnost, zadaj pa vedro nebo in v Podsmreki sva se razveselila še imenitnega razgleda na Alpe, ki sem jih verjetno nazadnje videl na pokopališkem izletu.

Parkirišče pred vrtnim centrom v Podsmreki – tisti, kjer se vsako leto zaključi slovenska kolesarska sezona – je sicer odlično izhodišče za tiste, ki ne štartajo v Ljubljani. Tudi bife je pri roki, kadar so nam seveda časi bolj mili.

Dvajset let je trajalo, da sem opazil

Navdušujejo nas dolgi alpski vzponi, kjer umiramo na obroke, pogosto pa spregledamo privlačnost kratkih ramp na domačem kolesarskem dvorišču, ki nas ubijejo že v minuti ali dveh. Pa ni treba daleč, samo kratek ovinek narediš. Mar ni zanimivo? Že dvajset let se vozim mimo tabel s horjulskim grbom, a šele na tem izletu sem si ga zares ogledal in ugotovil, kaj predstavlja. Zato radi kolesarimo. Ker opazimo tudi podrobnosti. Čeprav včasih traja dvajset let.

 

Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Plešivica–Sv. Janez Krstnik–Log pri Brezovici–Lesno Brdo–Zaklanec–Sv. Urh–Podolnica–Dobrova–Podsmreka–Brezovica–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 51 km
Višinska razlika: 470 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.