Čez bojno polje in v protiturški tabor

Saj poznate tiste, ki se hvalijo s spontanostjo kot pomembnim atributom. Češ, z menoj ti ne bo dolgčas. Že mogoče, da ta vrlina uspešno ubija dolgčas, a zaradi nje morda nikoli ne boš vedela, pri čem si in kaj sledi. Kolesarji večinoma nismo spontani ljudje. Discipline morda ne ljubimo, vemo pa, da brez nje gre. Kdor ni discipliniran, sploh nima časa za kolo. Športniki smo po svoje nekoliko podobni živalim. Psi imajo radi rutino. In športniki imajo rutino. Kdor je spontan, ne drgne kar naprej ene in iste ceste, pač tiste, ki je tako prijetna. Ker ni prometna. Ker ni klancev. Ker je na poti točno tisti bife, kjer točno tista natakarica postreže točno tisti espresso, ki ni prežgana in dvakrat podaljšana brozga s priokusom čistila. Toliko o spontanosti. Ampak včasih je dovolj spontano zapeljati na drugo stran tiste ceste, ki ji v podaljšku pravijo Cesta smrti. In odpre se nov svet. Drugačna podlaga. Drugačni nakloni. Drugačni ljudje. In protiturški tabor, za katerega nisem še nikoli slišal, čeprav slovim kot precej dober poznavalec skritih biserov.

Med dolenjske griče čez barjanske goličave

Po dveh tednih z napornim, 30-urnim kolesarskim delavnikom, se pred novimi podvigi prileže teden dni aktivnega počitka s smešno kratkimi in smešno počasnimi izleti. V četrtek sem si vendarle upal malo dlje, na izlet pa sem povabil še očeta, ki postaja simpatično zagrizen e-kolesar. Dolenjske terene sem raziskoval že teden dni prej, a je bilo treba traso, namenjeno vsakomur, tudi trekingašem, še dodelati. Domnevam, da sleherniku običajno ni do poskakovanja po gramozu ter vožnji čez travnike in skozi sumljive naselbine. Skratka, nobene spontanosti. Doma sem se usedel, skočil na Stravo, narisal traso in jo prenesel na števec.

Za ogrevanje sva se zapeljala kar po klasični trasi po vzhodnem delu Ljubljanskega barja. Šlo bi tudi po krajši poti tik ob Dolenjki, ker imam rad krožne ture, pa sva izbrala precej bolj neobljudno goličavo in si privoščila kavo kar na bencinski črpalki pred Pijavo Gorico. Kavarne bencinskih črpalk me odbijajo, ker menim, da ubijajo duha klasičnih vaških beznic … vendar pa me je presenetilo, da ima pravzaprav tudi ta tip obrata pridih beznice. In da me ne boste razumeli narobe. Decentne vaške beznice mi ustrezajo, vsekakor bolj kot tujki v obliki nobel slaščičarn.

V vasi s čudnimi imeni

Potem pa čez Cesto smrti. Najprej je Gumnišče, miren kraj, ki ga danes komaj opazimo, nekoč pa je bil furmanska postojanka s tremi gostilnami in tremi kovačijami. Še bolj zanimiva je zgodba o bitki med avstrijskimi in italijansko-francoskimi četami leta 1813, ki je potekala prav v teh koncih in je podrobno popisana tudi na Wikipedii. Padlo je več kot 300 mož, 200 je bilo ranjenih, večinoma na italijansko-francoski strani, zmagale pa so avstrijske čete pod poveljstvom srbskega polkovnika Bogdana Milutinovića. Skozi te kraje se ne bom več peljal na enak način, kot preden sem izvedel za ta zgodovinski fakt, ki se zdi zdaj manj pomemben, a je gotovo prispeval k obratu v toku zgodovine.

Že pred središčem vasi se zavije desno, še kar po asfaltu v Gorenje Blato, tam pa navzgor in po makadamu v gozd. Cesta se vzpenja le kak kilometer, preden se spusti na Hudo Polico, kjer je videti, da biva več glav govedi, kot ljudi.

V vas sva se še vrnila nazaj grede, za začetek pa sva zavila desno, a ne tam, kjer je bilo videti logično, pač pa na naslednjem križišču, po strmi cesti, posuti s precej zoprnega peska. Kjer je bilo najbolj zoprno, sem doživel moment Baukeja Molleme z 20. etape lanskega Gira. Menjalnika še do danes nisem spravil v red.

Kakorkoli, vzpon je kratek, nadaljevanje pa skrajno simpatično. Najprej se je treba prevaliti čez krajši odsek gozdne poti, tudi z nekaj kamenja, ki lahko vzame balanco, a ni sile. Nadaljuje se pa po ozki, idealno zglajeni makadamski cesti.

Pod Vinjim hribom – na drugi strani je vas Vino – se spustimo v Bičje in potem sledimo asfaltirani cesti skozi Podgorico pri Podtaboru v Št. Jurij. To je tisti tip ceste, ki je ni našlo niti Googlovo vozilo, kar je vedno dober obet za užitek.

Turistični del izleta

Po asfaltu nadaljujemo še na vzponu do Velikih Lipljen, to je cesta, ki se vzpenja proti Turjaku, tik pred vasjo pa se zavije ostro levo. Malo gre še navzgor, potem pa na tako imeniten makadam, da se lahko po njem v Ponovo vas brezskrbno spustimo tudi s specialko.

To je tam, kjer se zavije proti Županovi jami.

Še malo naprej pa je na desni vzpetina s skoraj nevidno obzidano cerkvico, ki je bila glavni cilj ture. V kotanji pod hribom zlahka zgrešimo kapelico Antona Puščavnika, od katere se kamnita cestica strmo vzpne na vrh Vzpetina Tabor (492 m), ki je tudi najvišja točka izleta. Pred nami se nariše cerkvica, sv. Nikolaja, obdana z imenitnim obzidjem – Tabor Cerovo.

Sakralni objekt je star kakšnih osemsto let, posvetni, ki jo obdaja, pa petsto let. Zgradili so ga okoliški kmetje za brambo pred Turki v časih, ko vojska ni branila slehernikovega interesa, tako da so si morali pomagati sami. Bila je to utrba kot iz učbenika iz srednjega veka: tudi z lesenim mostom in strelnimi linami, skozi katere so Turke zasuli s puščicami iz samostrelov.

Tovrstnih taborov je bilo po Sloveniji kot pečka, a ta je bržkone najbolje ohranjen oziroma najlepše obnovljen, uredili so ga leta 1999. Po dogovoru si je mogoče ogledati tudi notranjost ali pa se v te konce zapeljemo v nedeljo popoldne. Ob treh je organiziran ogled Županove jame, ob štirih pa vodstvo po Taboru. Je pa res, da ogled jame traja 70 minut, tako da utegne priti do časovne stiske. Ne vidim pa razloga, zakaj ne bi šli tja kar dvakrat.

Vedno lahko računamo na gasilce

Odlična makadamska cesta se potem spusti v Ponovo vas, tam je nekaj ovinkov, potem pa pridemo na polje in se z razgledom na Grosuplje med koruzo ognemo mestnemu vrvežu po makadamskih obvoznicah.

Ob sončnem zahodu, ko je popustila tista poletna vročina, ki že nekoliko spominja na jesen, je bila vožnja po teh poljih nič manj kot romantična kolesarska izkušnja.

Samo še skozi gozd sva se zapeljala in zanko na Hudi Polici zavezala ter navalila po najbližji poti na Škofljico. Ta vodi kar po makadamski cesti skozi gozd, kjer so gasilci precej atraktivno vežbali reševanje ponesrečenca iz globeli. Ker so ga v akiju ravno privlekli do ceste, so naju prijazno spustili mimo. Situacija, čeprav žalostna, revež v akiju je namreč evidentno in dobesedno izgubil glavo, je vplivala name kar nekako pomirjujoče. Če se v teh koncih zvalim po pobočju v goščo, moram med kotaljenjem predvsem paziti, da mi ne odleti glava, lahko pa računam na pomoč prostovoljnih gasilcev iz Šmarja – Sap, ki me bodo ven potegnili živega ali mrtvega.

Domov lepo počasi … s hitrostjo vlaka

Med potjo do Škofljice pribrzimo s spusta na zasebno zemljo, kjer je vljudno malo upočasniti. Tamkajšnji belgijski ovčar je precej srborite narave, je pa tudi zaprt v pesjak, če že ni, pa se izkaže kot vzgojeno bitje, ki na gospodarjev ukaz obstane na mestu kot okamenel.

S Škofljice potem do doma ni več daleč, sva pa zavila z glavne ceste in se zapeljala domov po levi strani železnice, približno s hitrostjo dizelce, ki pobira potnike na poti z Dolenjske še na Lavrici in na Rakovniku. Vmes seveda ne more pospešiti do hitrosti, ki jo pričakujemo v hektičnem tretjem tisočletju, po več kot pet tisoč do sedem tisoč letih razvoja transporta, ki ga je omogočil izum kolesa.

Zanimivo je, da deželi beznic med tisto bencinsko črpalko na Pijavi Gorici in Škofljico nisem opazil niti enega resnega gostinskega obrata. Vem, da je eden v Št. Juriju, a sva ga zgrešila, verjetno za vsega nekaj deset metrov. Tako sva potrpela še do Galjevice, kar pa navsezadnje niti ni bilo slabo, ker sem si skoraj doma lahko privoščil kozarec temnega – tej razvadi se namreč v dobro varnosti med kolesarjenjem uspešno upiram.

Še en odličen dan s starejšim Zalarjem! Električno kolo je res odličen izum.