V Drago

Bele ceste, ki se stekajo proti Igu, vodijo v obljubljeno gravlersko deželo v Krimskem pogorju, a so simpatične tudi za kratek zimski izlet.

Matej Zalar

V hudih zimskih časih tudi svobodnjak s prilagodljivim delavnikom stežka najde dve uri časa za kolesarjenje pod soncem. Ker Ljubljansko barje izven asfaltiranih cest šele spoznavam, mi iskanje poti povzroča obilo preglavic. Gravlanje namreč s somišljeniki razumemo kot drvenje po utrjenih cestah, brez blatnih odsekov in avanturizma, kot je preskakovanje jarkov.

Kolesariti po barju in priti domov čist

Vzhod Ljubljanskega barja, torej svet med Ižansko in Dolenjsko cesto, je precej zapostavljen in razen povezave Ig–Škofljica nisem poznal niti metra drugih cest. Potem mi je Gregor pokazal makadamske poti do Pijave Gorice in odprla so se nova obzorja. Toda videti je bilo, da je mogoče priti na Ig tudi po krajši poti. Črte so videti na zemljevidih lepo, a na terenu se izkažejo za blatne, včasih skoraj nevidne kolovoze. Z nekaj smole so poplavljene.

Raziskoval sem, a se vračal domov blaten, enkrat pa celo z ogromnim pasjim iztrebkom na podplatu. In seveda tudi na galoši, kar je skoraj najhujše, kar se vam lahko zgodi.

Nekaterim se zdi tavanje s kolesom po težko prehodnih terenih zabavna oblika avanturizma, meni pa niti ne. Rad imam, da se vrti. Zaradi tega sem začel na kolesu uporabljati navigacijo. V avtu je nisem skoraj nikoli. Kakorkoli, slednjič sem ugotovil, da je res najbolje zapeljati na vzhod vse do Pijave Gorice in požreti nekaj kilometrov asfalta do Drage.

Vzhodno od Iščice

Z Ižanke se levo zavije tik pred odcepom za Mateno in takoj prečkamo Iščico, potem pa mimo vzletišča Hauptmanca – pojma nimam, če funkcionira – na krasne makadamske poti. Tisti dan je bilo ravno po dežju, orkanski veter se je umiril in zrak je bil čist kot solza.

Barjanske ceste so mi všeč tudi zaradi 90-stopinjskih ovinkov, v katerih se išče mejo oprijema in tudi na tem koncu močvirja jih ne manjka, zato je vožnja kar dinamična.

Malo se še vijuga in potem pridemo do ceste Ig–Škofljica. Tam sem poskušal vse mogoče, enkrat sem vozil po obeh bregovih ob Želimeljščici, drugič po obeh straneh ob Dremavščici. Izkazalo se je, da je najbolje asfaltirano cesto prečkati in ob Dremavščici (naj bo na vaši desni) nadaljevati samo do prvega razpotja, kjer se držimo levo in potem ves čas desno.

Nadaljevanje ob potoku je morda poleti čisto simpatično, pozimi pa se zaradi nekaj sto metrov dolgega blatnega odseka ne splača umazati kolesa.

Piknik pri sedmerih ribnikih

V Pijavi Gorici se guma spet sreča z asfaltom,a le za slabe tri kilometre, do Drage. Tam se zavije levo in proti ribnikom, ki jih je na Mojih jezerih prav lepo opisala Manca Korelc. Sedmero ribnikov je v odmaknjeni dolini nastalo v 18. stoletju, ko so v dolini Drage izkopavali glino. Danes tam gnezdi 152 vrst ptic, v vodi pa plava 13 vrst rib, vidre in želva močvirska sklednica, se lahko poučimo v turističnih gradivih.

Če v vasi pri lesenem poslopju nadaljujemo naravnost oziroma proti levi, vodi cesta do zgornjih ribnikov, a se po dveh kilometrih konča pri zadnji domačiji v Dragi. Sicer zavijemo desno, praktično čez dvorišče hiše in skozi gozd proti ribnikoma Špilgut (desno od ceste) in Rakovnik. Tam ob koči ne boste zgrešili velikanske ščuke, ki je videti kot eksponat za kak pustni karneval. Rekel bi, da stoji na precej dotrajanem podvozju prikolice.

Ob jezerskem bregu imate imenitno priložnost za piknik. Če se še niste zaljubili, se boste tam.

Čez Iški morost

Cesta se potem rahlo vzpne skozi gozd, a ne za več kot dvajset metrov.

In smo že na Igu. Tam je najbolje zaviti proti osnovni šoli in potem pri cerkvi takoj levo. Tudi na naslednjem razpotju s držimo levo in slednjič pridemo na makadam. In pri kapeli naravnost, po imenitnem kolovozu do Matene.

Po nekaj ovinkih smo spet na makadamu in če je vreme res lepo, se zagledamo v kuliso, ki opomni, da v naših koncih sploh ni slabo.

V križišču sem tokrat sledil skrivnostni modri oznaki za kolesarje. L045. Res so skrivnostne, te table. Sem ter tja se kakšna pojavi, a že v naslednjem križišču se bo moral popotnik s kolesom poglobiti v orientacijo s pomočjo zemljevida. Kdor je bil na poti pozoren, je videl oznako že na Pijavi Gorici, a na tisti je pisalo L46.

To je lep odsek, ki zavije skozi Naravni rezervat Iški morost in se povsem približa reki Iški, preden se ta izlije v Ljubljanico. A še prej kolovoz zavije ostro desno in na njem je najbolje vztrajati do Ižanske ceste, saj tako najdlje ostanemo na makadamu. Vozimo se skoraj vzporedno s črnovaško cesto in ko smo na Ižanki, samo še po kolesarskem pasu nazaj v Ljubljano.

Ura in pol vožnje, morda dve. Zelo človeški izlet za vsakogar, da so le plašči široki vsaj 30 milimetrov.

Trasa: Ljubljana–Babna Gorica–Pijava Gorica–Draga–Ig–Matena–Brest–Ljubljana
Razdalja: 36,5 km
Višinska razlika: 100 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.