Užitek. Brez ustavljanja.

Ko sem še treniral in buljil v pulzmeter – davno preden smo imeli merilnike moči – se nisem oziral na okolico. Drgnil sem ene in iste klance. Ne vem več kaj mi je predstavljalo užitek. Zagotovo hitrost in verjetno tudi prijetna bolečina, ko telo ženeš preko meja, ki jih postavlja glava. Nekaj let potem, ko sem počasi nehal kolesariti, je prišla streznitev.

Športni propad

V prvih letih službe se mi je uspelo grdo zanemariti. Ljubezen do kolesarstva ni usahnila, a je bila omejena na kavč. Sem ter tja sem sicer šel na gorsko kolo, a postajalo je hudo. Turistično novinarstvo je zahtevna dejavnost, življenje se namreč uživa z veliko žlico v eni in kozarcem s pecljem v drugi roki. Ker gre skozi želodec tudi ljubezen – »Bolj te ima rada, bolj te ubija s hrano,« pravi oče, moder mož – sem se zredil do razsežnosti, ki so mejile na debelost.

Ko je bilo res hudo, sem si omislil psa in začel precej resno planinariti, nazadnje pa še teči. In slednjič sem se spet znašel na specialki. Srečal sem se s pet let starejšim in deset kilogramov težjim Zalarjem, ki ni bil več sposoben s telesom premagovati glave.

Ko ne gre več s klasiko

To je bilo neprijetno srečanje. Vedel sem kako je letelo nekoč, ko nisem poznal težkih klancev, ampak samo klance. Ob srečanju s samim seboj sem ugotovil, da so nekateri klanci težji od drugih. Ugotovil sem tudi, da se mi ne ljubi več gnati telesa preko meja. Čez mejo bolečine že, a ne prek limitov, ki jih – vedno prenizko – postavlja glava. Kolesarjenje ni bilo užitek. Boril sem se s samim seboj.

Potem sem ugotovil, da je vse v redu, tudi zato, ker se mi je uspelo kljub dolgoletnemu zanemarjanju relativno hitro spraviti v stanje korektno pripravljenega tridesetletnika. Zdaj v kolesarjenju uživam na drugačen način. Ugotovil sem, da je kolesarjenje zabavno, ne le zaradi adrenalina, ampak tudi zaradi dopamina.

Na kolesu občutim svobodo, ki jo omejujeta samo moja psiha in fizis. Nihče drug. Kolo pač osvobaja. Zato so otroci tako navdušeni, ko se naučijo voziti bicikel. Ker postanejo mobilni. Svobodni.

Otroci smo mi vsi

Pred časom sem na klančini, ki vodi iz podhoda v mestni park, opazoval par v poznih zrelih letih, oba sta bila na mestnih kolesih. Gospa je v klanec v aufzicu dajala vse od sebe, ob tem pa prešerno cvilila v spodbudo možu, ki jo je skušal prehiteti po zunanji strani. Lepo ju je bilo opazovati v otročji izvedbi. To je to, sem si mislil. To je svoboda, to je užitek v gibanju.

Danes se sem in tja zgodi, da na kolesu zavriskam, a ne zaradi prepotentnega navdušenja nad samim seboj. Navdušijo me okolica, razgled, zrak, modro nebo, gladek asfalt ali dobro utrjen makadam, a najpogosteje kolesarjenje samo po sebi. V krasotah narave lahko uživam tudi med planinarjenjem ali ko srebam pivo ob gorskem jezeru. Zakaj je torej na kolesu drugače?

Zato, ker se slika premika. Ugotovil sem, da je to tisto.

Širša slika

Čeprav se skušam zadržati, nisem imun na pametovanje o tem, kako uživati na kolesu ali celo, bog ne daj, kako uživati na Zwiftu. Poznam človeka, ki skoraj vsako jutro drgne en isti klanec. Nekdo drugi se na večurnih vožnjah ne ustavlja nikjer drugje kot na bencinskih črpalkah. S tretjim se vse vožnje že po desetih kilometrih sprevržejo v izčrpavanje, ki traja več ur. Nekaterih ne ustavijo niti mraz niti dež niti vročina. In čedalje več je tistih, ki cel dan buljijo v števec.

Morda ne znajo uživati in prav gotovo se jim je težko prilagajati, toda te pacientizme je bolje opisati diplomatsko – kot drugačen slog.

Že večkrat pa sem se moral vprašati, ali nisem po svoje tudi jaz pacient in ali sploh znam na kolesu uživati na zdrav način, se ustaviti, ozreti naokoli in v miru pojesti banano. Storilnostna naravnanost je hudič in mimogrede se zgodi, da tisti 90-kilometrski krog stlačim v tri ure preostanka dne. Ne, ker bi bolestno nabiral kilometre, ampak ker skušam čim bolje izkoristiti čas. Pogosto se zakalkuliram, zato zadnjih deset kilometrov lovim minute in pridem domov kisel kot kumarica. Je to normalno? Je to sproščeno?

Niti ne. Ampak včasih se ne ustavljam, niti če imam časa na pretek. Passo Valparola sem preletel, vetrovko sem oblekel med vožnjo. Na Falzaregu sem si vzel le toliko časa, da sem kupil kokakolo. Na Tre Croce sem se moral ustaviti, da sem dotočil vodo. Potem sem potegnil pod Tre Cime.

Rekli so, da to ni normalno. Da ne znam uživati. Ni res. Gre za užitek v gibanju. In doživetje je med gibanjem drugačno. Hitreje ko gre, bolje je. Škoda samo, da tako hitro mine. Zato znova in znova to ponavljamo.

Morda spregledamo podrobnosti. A po drugi strani doživimo več.