Raje kolesarim kot tečem

Bil sem kolesar. Potem sem bil nekaj časa rekreativni tekač. Zdaj sem samo še kolesar.

Martin Paldan/GripGrab

Tek je v bistvu krasen šport. Najboljši tekaški copati stanejo pol toliko kot šprinterice ali še manj. In superge so skoraj vse potrebujete, vsaj dokler vas ne potegne v vrtinec potrošništva. A ta nikdar ni tako močan kot v kolesarski rekreaciji. Pravoverni tekač se bo pritoževal zaradi previsoke startnine. To bo sicer počel tudi pravi kolesar, a pri njem se pri startnini šele začne. Kje je še vse ostalo! In čas! Preden se kolesar obleče in namaže verigo, je tekač že nazaj.

O plantarni fasciji

Na krilih evforije, ki je na ljubljanske ulice v enem samem vikendu pognala več kot dvajset tisoč tekačev vseh starosti, sem nekaj časa precej zagnano tekal tudi jaz. Delal sem vaje za moč. Za stabilizacijo. Za boljšo tehniko teka. Spremenil sem tehniko teka! Še vedno sem bil videti grozno, a takrat je tek s pristajanjem na peto še veljal za smrtni greh, zato sem se tega odvadil.

Potem se je začelo. Dva meseca pred polmaratonom, ko sem imel v nogah potencial za rezultat, ki ga v tekaških krogih hudo zavidajo, me je ob koncu dolgega in počasnega teka uščipnilo v stopalu. Postal sem del večine tistih tekačev, ki so bolj ali manj poškodovani. Kaj je plantarni fasciitis, vedo le fizioterapevti. In tekači, seveda. Sanje o zavidljivem polmaratonskem času so splavale po vodi. Da sem se privlekel do cilja v zglednem času, se imam zahvaliti samo trmi, tisti mesec dni ali dva pač nisem tekel, ampak sem samo kolesaril.

Plantarni fasciitis ni bila ne prva ne zadnja poškodba, ki sem jo staknil pri teku, redno me je pekla še ahilova tetiva in manj redno sem imel vneto pokostnico. Je pa plantarni fasciitis poškodba, ki me še vedno spremlja. In zaradi katere sem navsezadnje nehal teči.

O bogokletnih mislih

Že kot urednika tekaške revije so me začele spreletavati bogokletne misli, ki jih strokovnjaki za tek ostro zavračajo kot mite, ki nimajo z realnostjo nobene zveze. Rad verjamem, da je tek v človekovi naravi, toda še bolj sem prepričan v to, da je v človekovi naravi tudi želja po čim manj napornem življenju in čim manj napornem načinu gibanja. V nasprotnem primeru ne bi po opravkih hodili, ampak bi na pošto in v službo tekali, četudi se nam ne bi mudilo. Ne! Če ne gre z avtom ali s kolesom, raje počasi hodimo, uporabljamo celo tekoče stopnice in dvigala, če kdo slučajno teče na avtobus, pa preklinja svojo usodo.

Zato da ni bilo treba teči, je človek izdelal drevak, udomačil konja, izumil kolo in nazadnje dvokolo in avtomobil in letala in na koncu še električni skiro. Samo zato, da ne bi bilo treba teči. Zdaj tečemo samo še za zdravje in za užitek, podobno kot za zdravje in užitek kolesarimo, le redki pa se s kolesom podajo tudi po vsakdanjih opravkih.

Nekaj je nesporno res: s kolesom, pa če je poganjanje pedalov še tako nenaravna oblika gibanja, se precej hitreje pride precej dlje kot tekaje. To je verjetno bistveni razlog, da kolesa razgrabijo celo v ekvatorialni Afriki, domu tisočev vrhunskih atletov, ki so na maratonsko pot stekli med potjo v šolo.

Potem pa teh ljudi, teh izjemnih tekačev, ne pozna skoraj nihče. Naštejte pet vrhunskih maratoncev! Haile Gebrselassie? Upokojen. Kenenisa Bekele. Wilson Kipsang. Če Eliud Kipchoge ne bi maratonske razdalje pretekel pod dvema urama, širša javnost verjetno nikoli ne bi izvedela zanj. In verjetno tudi ne večina tekačev, ki teče, a ne spremljajo vrhunskega teka. Potem pa to primerjajte s kolesarstvom! Cele ure lahko debatiramo o Primožu Rogliču, o katerem smo povedali že vse, pa o tem ali je Vuelta bolj zanimiva kot Tour, o Red Bull Rampagu … In kdaj ste nazadnje gledali prenos maratona?

O motivaciji

Kolesarstvo velja za nevaren šport. Ampak sedite na pivo v družbi tekačev in ne bo minilo pet minut do omembe neke poškodbe. S kolesom se lahko polomite ali ubijete, toda padec velja za manjšo ali večjo tragedijo. Tekaška poškodba pa je nekaj običajnega, logična posledica preobremenitve. Tekač, ki teka za rekreacijo, bo težko pretreniran, ker se bo prej poškodoval.

Ali obupal. Odprite tekaško revijo in vsaj en članek bo namenjen motivaciji. Kako se spraviti na tek? Deset najboljših motivacijskih komadov. Kupite si nove hlačke in motivacija bo tu. Kupite si psa in tekli boste vsak dan. Prijavite se na jesenski maraton že prejšnjo jesen, tako se boste prisilili k teku čez vse leto. Prisilili? Moj bog! Silite se v službi in zdaj bi se silili še v prostem času?

Težko se motiviram za trening intervalov, sicer pa za kolesarjenje ne potrebujem nobene posebne motivacije. Ne poslušam muzike. Hlače kupim, če prejšnje zgulim. Psica ostane doma. Prijava na kak maraton pa name osebno deluje prej destimulativno. Kolesar – izjeme seveda so, na primer Marcel Kittel – nikoli ni imel težav z motivacijo, bolj verjetno se le stežka prepriča, da je pomemben tudi počitek. Ali čas za družino.

Tekači, ki so postali kolesarji

Kolesarji so lahko tudi odlični tekači. Primož Porenta je takšen primer. In velja tudi obratno. Kristian Grünfeld je bil odličen atlet in zdaj raje kolesari. Michael Woods je kolesar šele od leta 2013, prej je bil vrhunski atlet. Miljo je pretekel pod magično mejo štirih minut – pri 18 letih. Atletsko kariero je zaključil zaradi … stresnega zloma v stopalu.

Nekaj mora biti na teku, da požene več deset tisoč maratoncev na ulice New Yorka, Pariza, Berlina, Tokia, in več tisoč Slovencev v Ljubljano. Ljudem je všeč, da je tek dostopen in preprost šport. Za kolesarstvo velja obratno. In verjetno nam je zaradi tega … tako všeč. Motivacija pride potem sama od sebe. Seveda pa počnemo vse tisto, kar počno tudi tekači. Preveč treniramo. Preveč zapravljamo. Prijavljamo se na granfonde. Tisti, ki niso kolesarji, nas imajo za nore. Osamljenost tekača na dolge proge je tisto, kar žene tudi kolesarje.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.