Vštric s Sašo Žavbi Kunaver

Saša prihaja iz športne družine. Oče Andrej Žavbi je svetovni rekorder v vožnji na eno uro v kategoriji 60+. Mama Alenka je pred leti vzljubila tek, na kolesarskih prireditvah pa je ne zgrešimo, ko se okoli smuka z velikim fotoaparatom v rokah. Skupaj s sestrama je Saša dolga leta trenirala smučarski tek. Pri desetih letih je ob očetu prevozila Franjo in nekaj let pozneje resno sedla na specialko. Ko sem se odločil za intervju, še nisem vedel, da je prav ona idejna vodja barvitih nogavic Alora.

Mnogi so opevali rivalstvo med brati … kako pa je z rivalstvom med tremi sestrami, ki vse tečejo na smučeh?

Verjetno ni dosti drugače. Imam sicer srečo, ker sem dve leti mlajša od srednje sestre, tako da nikoli nisem tekmovala proti njima. Vedno mi je bilo všeč, ko smo bile skupaj v štafeti, enkrat smo bile na državnem prvenstvu v teku na smučeh celo vse tri v isti. Anja in Nina pa sta bili vsako drugo leto tekmici v isti kategoriji, takrat pride do nekaj rivalstva in primerjanja. Zdaj imam več težav z mamo. Prišla je na Stravo in se lotila mojih QOM-ov…

Mama?

Začela je teči in njena glavna motivacija je bila podreti moje QOM-e. Potem ko sem že nehala trenirat, sem morala spet začeti redno športat, da sem dobila QOM-e nazaj. Nisem še uspela vzeti vseh. Zdaj je ona po mojem najbolj resna športnica v družini.

Dobro, Andrej, svetovni rekorder, je po mojem še hujši …

Ne vem, mami pravi, da ne.

Mislim, da si začela s smučarskim tekom. Kdaj si začela s kolesarstvom?

Vse tri s sestrama smo začele s smučarskim tekom. Mislim, da sem vztrajala do tretjega letnika srednje šole, ko sem prestopila v kolesarstvo, nekje leta 2016, ko sem bila prvo leto starejša mladinka.

Zakaj si si premislila?

Tek na smučeh sem trenirala že od četrtega leta in nekako mi veliko bolj leži toplo vreme. Ne maram mraza, zato sem tudi rada tu, na Primorskem. Lažje živim. Zakaj sem si premislila? Ne bi rekla, da sem si premislila … kolesarstvo sem poznala že dolgo, pri desetih letih sem šla na Franjo. Res da je nisem odpeljala sama in po mojem je očeta bolj bolela desna roka, kakor noge, ker mi je toliko pomagal. Takrat smo komaj dobili specialko zame. Za treniranje v BTC City Ljubljana pa me je navdušila Karin Penko, z njo sva šli večkrat na kolo, spoznali sva se prek poznanstva med mojim očetom in Gorazdom Penkom.

Dirkala si tudi v ciklokrosu, najbolj grobi disciplini v kolesarstvu, ki se ne sklada ravno s tem, da ne maraš mraza.

Ne boš verjel, ampak na cestnem kolesu, sem bila premražena večkrat, kot na ciklokrosu. Na Gracii Orlovi smo imele recimo na štartu sneg, na Nizozemskem je padala toča … in dosti bolj mučno je štiri ure sedeti na cestnem kolesu, kjer leti, kot na ciklokrosu, kjer se vmes tudi teče in tisto urico že potrpiš. Na cestnem pa že po pol ure ne čutiš več prstov … Spomnim se, koliko časa smo se trudile prestaviti v višjo prestavo, ampak zaradi zmrznjenih prstov ni šlo, ko pa ti končno uspe spredaj prestaviti na velik zobnik, pride spet vzpon.

Se motim, če rečem, da je tek na smučeh z vidika vloženega napora precej podoben ciklokrosu?

Tek na smučeh zahteva veliko več vložka zaradi vožnje na proge in na treninge, več je tudi priprav, mazanja smuči … na kolo se usedeš doma in se preprosto odpelješ, zato je bolj sproščujoče. Trening je težek v vsakem primeru, a morda malo več od življenja vzame smučarski tek.

Dober point, ampak mislil sem bolj na samo tekmo. Bum, eno uro na polno!

Tekma v ciklokrosu je težja. Ne vem, zakaj … ampak če daš od sebe maksimum, je itak oboje težko. Vseeno težko primerjam.

Si kdaj dirkala kros z gorskim kolesom?

To pa še ne. V zadnjem času sem sicer največ na gorskem kolesu in če bom imela kaj več časa, bom šla na kakšen gorskokolesarski maraton. Za dušo grem zdaj najraje na gorsko kolo.

In uživaš v nabiranju trnja na Primorskem.

To je res, vetrovka ne zdrži prav dolgo, takoj jo nekje zapneš.

Raje kolesariš sama, v ženski družbi ali z moškimi?

Kakor kdaj. Zdaj mi bolj prija kolesariti v miru, zato grem raje v ženski družbi.

Ko sem trenirala, sem šla na kolo raje z moškimi, ker je res letelo in je bil dober trening.

Pa imaš žensko družbo, v kateri se ne spopadete med seboj na živo in mrtvo? Ženske so mi namreč že poročale, da je najteže v ženski družbi. Če spustiš moškega, ki se hoče dokazovati, ti je vseeno, ženska pa lahko zada bolečine.

Po mojih izkušnjah moški vedno lepo poskrbijo za nas, tudi za varnost, pazijo, če smo zraven, če vidijo, da že komaj dihamo, tudi upočasnijo tempo. Med ženskami pa je bilo, dokler sem še dirkala, rivalstvo dosti hujše. Že to, kdo bo na liniji, ves čas je bila dolga feltna in redko je šlo počasi. Z »'wajduko«' Emo Štrancar, s katero sva včasih skupaj dirkali in zdaj živi v bližini, greva skoraj vsak konec tedna na kolo, v miru, uživat, vmes pa brez slabe vesti narediva tudi kakšno slikico.

Tudi tekla si.

Nekaj časa, še ko sem trenirala tek na smučeh, sem bila v atletiki. Kasneje mi je postal všeč trail tek. Rada sem kombinirala različne športe. Sem bila pa kar dolgo v dilemi, ali mi je bolj všeč tek ali kolesarjenje.

Včasih se kar nisem mogla odločiti, ali bi šla raje teč ali na kolo in na koncu sploh nisem šla (smeh). Zdaj imam enake težave, ko grem kolesarit, ker imam spodaj tri kolesa in včasih kar ne vem, katerega bi izbrala. Ampak zdaj je zame kolesarstvo na prvem mestu.

Prej si razlagala, koliko časa vzame pri smučarskem teku vse ostalo, kar ni neposredno povezano s tekom samim, torej priprava opreme in vožnja do proge. Kolesarstvo je bolj preprosto, še bolj pa tek.

Vseeno moraš pri teku in teku na smučeh ogromno delati še na gibljivosti in stabilizaciji … strečing bi morali delati tudi vsi kolesarji, ampak ker ni res nujno, tega večinoma ne počnejo.

Delaš stabilizacijo in raztezanje?

Ja. Več kot takrat, ko sem trenirala. Pa ti?

(smeh) Vedno sem bil še kar gibljiv in sem se švercal z zelo občasnim raztezanjem, a se mi zadnji dve sezoni poznajo leta, ki prinašajo čedalje manjšo fleksibilnost.

Ampak prija, veš, ko narediš raztezanje nekajkrat zapored, kasneje težko zdržiš brez tega.

Že zdaj težko vzdržim brez, ko pobiram pasje kakce, se težko normalno sklonim, ampak moram še malo počepniti, ker me zateguje v zadnje lože. Vem, da bi moral, a brez bičanja očitno ne bo šlo. Pustiva to … povej, glede na to, da si dala skozi celo vrsto vzdržljivostnih športov: kdo najbolj komplicira glede mode?

Je to sploh vprašanje? Cestni kolesarji. Če hočeš biti lep ali aerodinamičen, ni omejitev navzgor.

To je bilo retorično vprašanje. Marsikateri tekač pravi, da mu je vseeno kaj obleče, da se le počuti sproščeno, in potem ljudje tečejo ali počnejo kar koli že v razvlečenih majicah. Nič nimam proti, a če se urediš, ko greš na sladoled, zakaj se ne bi še za šport?

Ja. Ampak cene res lepih ter kvalitetnih kolesarskih dresov so take, da boli glava. Očitno bom še nekaj časa v klubskih dresih.

Kolesarska moda je za mnoge dolgočasna, uniformirana, ženska oblačila so tako rekoč enaka kot moška, razen da so recimo roza ali posejana z rožicami in podobnimi stereotipno ženskimi motivi. Te to moti?

Nisem fanica ekstra ženskih, rožnatih cunj. Ni mi všeč ta dekliški stil. Ženskam so na voljo ekstremno ženska oblačila, bolj elegantnih je pa malo.

Ne bi o znamkah, ker nisem pravi naslov za modo, sem bolj športni tip človeka. Ampak nekatere ponujajo oblačila, ki so bog pomagaj. Pretiravajo recimo z grozno kratkimi hlačnicami. Priznam, da je čedalje več dobre ponudbe tudi za ženske, ampak, spet … cena …

Duška si lahko damo vsaj pri nogavicah. Že pred časom sem ugotovil, da se kakovost življenja začne pri nogavicah, ne mislim samo na kolesarske, ampak tudi na tiste za vsakdan. Ni hujšega, kot da te nekaj moti že na stopalih.

Večina kolesarjev je obsedena z njimi in tudi jaz vedno najprej pogledam nogavice. Nora sem bila nanje, zato sem jih vedno iskala in če sem imela kakšne, ki so bile res videti dobro, sem jih šparala v omari, da sem jih oblekla samo za dan D, da se niso do takrat že sprale.

Spet druge je težko obuti, nekatere lezejo dol ali pa veš, da jih nosiš – in pri nogavicah je dobro, če ne veš, da jih imaš. Tudi zaradi tega sem dobila idejo, zakaj ne bi sama našla res kakovostnih. V Italijo sem pisala 50 podjetjem, italijanske nogavice naj bi bile pač najboljše. Potem sem postopoma prišla do sublimacijskega tiska in dobila dobavitelja iz Slovenije, s katerim smo preizkusili veliko različnih stvari, velikokrat smo spremenili višino, da sem našla tisto, ki je res optimalna.

Je še v kakšnem športu kdo tako zapičen v nogavice?

Mislim, da so kolesarji z njimi kar najbolj obsedeni, čeprav smo imeli tudi nekaj naročil za košarkarje in odbojkarje. Očitno smo kolesarji res malo čudni.

Zakaj ne bi imeli enostavno belih ali črnih, odvisno od šprinteric, pa je rešeno?

A ni to enako kot če bi imeli vsi bele ali črne drese. Ni to dolgočasno?

Zakon je, ko se nogavice ujamejo z opremo, pa še bolje smo vidni na cesti. Ugotovila sem, da so najbolje prodajani odpuljeni, barvni vzorci.

Kdo dela dizajne za nogavice?

(smeh) Jaz. Trudim se. Posla z nogavicami sem se lotila po principih vitkega podjetništva. Ko začneš nov posel, lahko zelo kompliciraš ali pa si vse skupaj zadaš malo bolj enostavno. Na začetku te seveda mika, da bi kupil vso najdražjo opremo, sama sem recimo veliko razmišljala, kako bom nogavice fotografirala. potem ugotoviš, da so bolj važne druge stvari in rekla sem si, da dokler lahko fotografiram nogavice na beli podlagi s telefonom, bo v redu. Nogavice so, kakršne so, dobra fotografija jih ne bo spremenila. Počasi bom poskusila nadgraditi tudi te – v narekovajih – malenkosti. Nisem profesionalka, se pa trudim.

Pomembno je, da imaš smisel za oblikovanje, sicer verjetno brez izobrazbene podlage, in veselje do kolesarjenja.

Res imam veselje do tega in moram tudi reči, da mi naročniki in prijatelji pomagajo. Vsem, ki si zaželijo nogavice, predlagam, da sami izrazijo svoje želje glede vzorca in barv… po njihovih predlogih skušam dodajati tudi nove dizajne. Ne bom pa zadovoljna, dokler jih ne bo vsaj sto.

Si imela likovno vzgojo ZU?

Verjetno, čeprav se teh ocen ne spomnim več.

Kako se človek loti posla z nogavicami? Vsem se zdi to dobra ideja, ampak izvedba verjetno ni tako preprosta, kot se zdijo preproste nogavice kot take.

Sliši se enostavno in res je, da ni treba preveč komplicirati. Največji izziv je bil najti dobavitelja. Pisala sem 50 italijanskim podjetjem, italijanske nogavice naj bi bile pač najboljše. Vsi so hoteli vedeti prihodke podjetja in zahtevali previsoka minimalna naročila ali previsoko ceno in kar nisem mogla razložiti, da šele začenjam, da sem v fazi testiranja in da potrebujem nekaj pomoči. Postopoma sem prišla do sublimacijskega tiska in k sreči dobila dobavitelja nogavic v Sloveniji, in to tukaj na Primorskem, nedaleč od tod. V veliko pomoč mi je bil z ogromno testnimi vzorci in nasveti. Preizkusili smo veliko različnih stvari, velikokrat smo spremenili višino, da smo našli tisto, ki je res optimalna. Tudi zdaj ves čas dodajamo kaj novega. Ta teden dobim še nizke športne nogavice za tiste, ki jim niso všeč visoke, dodali smo tudi model z bombažnim spodnjim delom.

Kaj je sublimacijski tisk?

Gre za prenos barve pod toplotnim pritiskom, to bi bil najlažji opis. Vzorec natisnem na sublimacijski papir in s tega papirja se posebna, precej draga sublimacijska barva prenese na nogavice. Pri tem se temperatura dvigne na 200 stopinj Celzija, tako da tiskanje zahteva tudi nekaj previdnosti. Ko pride nogavica iz tiskalnika, je vroča in jo moraš hitro obrniti, da zravnaš robove. Oba z Luko sva imela opečene prste, a po dveh tednih sva se že navadila in nisva več prav dosti čutila.

Vse se tiska ročno in sproti. Tisk sicer traja samo dve minuti, ampak priprava je dolga in en par mi gotovo vzame 20 minut časa, če je vzorec bolj zapleten, z več detajli, pa je še več. Ves čas moraš biti natančen in zbran, po desetih parih se tudi meni že vrti v glavi in potrebujem odmor. K sreči sva dva in ko ima eden tega vrh glave, se zamenjava.

Bi lahko na enak način nekoč potiskala dres?

Načeloma se dresi tiskajo sublimacijsko, a z bistveno razliko: blago se potiska še preden se sešije majico, medtem ko jaz tiskam že sešite nogavice. Za drese je proizvodnja neprimerno večja, potrebuješ tudi šiviljstvo … Morda pa bo to naslednji projekt.

Kaj je bilo najbolj odpuljeno naročilo doslej?

Galaksija z mačkom – ti bom kar fotko poslala.

Dolge ali kratke nogavice?

Zame definitivno dolge, ampak kot sem že rekla, prihajajo tudi krajše za tiste, ki nimajo te kolesarske obsesije z visokimi nogavicami.

Ampak, znajo biti tudi predolge.

To je res. Po mojem nas je imel dobavitelj že čez glavo, ker smo tolikokrat spremenili dolžino, ampak po mojem smo zadeli tisto pravo višino, ki ustreza tako moškim kot ženskam. Je tudi v skladu z Ucijevim pravilnikom, čisto malo krajše so.

Se nogavice nosi pod hlačami ali čez hlače?

To dilemo mi je pomagala rešiti Ema Štrancar. Prišli smo do odgovora, ki se glasi: »Če so nogavice lepe, torej naše, gredo čez hlače. Če niso lepe, dolgočasne, gredo pod hlače.«