Vštric z Urško Žigart

Najbolj odmeven slovenski prestop v profesionalnem kolesarstvu je letos uspel kolesarki iz Slovenske Bistrice, ki je iz tako rekoč domače ekipe Ale-BTC Ljubljana po šestih sezonah prestopila v BikeExchange. S Tadejem Pogačarjem sta si uredila življenje v Monaku, kjer uživata v tako rekoč sanjskem življenju kolesarskih profesionalcev.

Sara Cavallini/Team BikeExchange

Slišala sva se zvečer, nekaj ur potem, ko je Tadej Pogačar oblekel rdečo majico na Dirki po Združenih arabskih emiratih. Za njo so že prve ekipne priprave v Španiji in trije tedni treninga s Tadejem in druščino na Tenerifu, pred njo pa prve pomembne dirke. 14. marca začne na novi enodnevni Veliki nagradi Oetingena v Belgiji. Sledi dirka svetovne serije Trofeo Alfredo Binda in vrnitev v Belgijo na Dwars door Vlaanderen, Scehldeprijs in Brabantsko puščico, maja pa jo čakajo klasike v Španiji.

Znak, da se slovensko žensko kolesarstvo razvija v pravo smer, vidim tudi v tem, da čedalje več Slovenk nastopa za tuje ekipe. Kako je prišlo do prestopa v BikeExchange?

Gotovo se razvija. Nimam več toliko stikov in ne vem točno kaj se v klubu BTC City-Ljubljana-Scott dogaja z mlajšimi selekcijami, ampak kolikor vem, ima Martin Krašek okoli 25 mladink. To se mi zdi ogromno. Ko sem začela kolesariti, sicer takoj med članicami, ne vem, če je bilo v klubu šest mladink.

Glede prestopa mi je pomagal Tadejev agent Alex Carera. Ne morem reči, da sem pri Ale-BTC Ljubljana stagnirala, ker sem vsako leto napredovala, ampak želela sem si videti, kako deluje tuja ekipa, kjer je odnos bolj služben. Želela sem menjati okolje in videti, če lahko še napredujem.

BikeExchange je po mojem ena boljših opcij, žensko ekipo imajo že od nekdaj.

Kaj naj rečem? Že ko sem začela dirkati, je bila takratna Orica in potem Mitchelton-Scott zame ena od sanjskih ekip. Ko si v skupini videla njih, si se jim umaknila. To je ena najbolj spoštovanih ekip in za ženski del velja to morda še bolj kot za moškega. Slišala sem, da imajo prosto mesto za specialistko za vzpone in po karakteristikah sem ustrezala. Ob pogovoru z glavnim menedžerjem Brentom Copelandom o pogojih in planu dirk sem takoj dobila občutek, da bi to bilo lahko to.

Sara Cavallini/Team BikeExchange

Rekel bi, da je BikeExchange organizacijsko kakšno stopnico više kot Ale-BTC Ljubljana. Že zaradi dvojnega programa, torej moške in ženske ekipe. Katere spremembe si opazila doslej, ko so za teboj že prve ekipne priprave?

Vse je res zelo, zelo dobro organizirano. Kot si rekel, verjetno tudi zato, ker vlečejo neke vzporednice z moško ekipo. Od punc sem slišala, da prejšnja leta vse skupaj še ni bilo na tako visoki ravni, moška in ženska ekipa sta delovali bolj ločeno. Letos smo imeli januarja skupne priprave in tam smo imele na voljo prav vse – tisto, kar v drugih ekipah morda nudijo samo med dirkami.

Vse se ve že vnaprej, zato ni treba spraševati – dobro, jaz sem taka, da vseeno vse še enkrat preverim. Že zdaj vem kaj me čaka na prvih dveh, treh dirkah in kakšna bo tam moja vloga. Res se lahko do takrat še kaj spremeni, odvisno od forme, ampak točno vem za kaj treniram in za katero dirko, tako da ni treba čakati na čisto zadnji sestanek.

Te je kaj presenetilo?

Pričakovala sem urejenost, vseeno pa sem bila prijetno presenečena. Ko so nas na koncu kampa spraševali kako je bilo, smo bile vse nove kolesarke v ekipi navdušene.

Vrniva se na tvoje začetke, ki so nekoliko netipični. Nisi šla skozi mladinsko šolo, ampak si začela že kot članica. Kolo si odkrila potem, ko si imela v najstniških letih težave s prehranskimi motnjami. Si pripravljena o svojih težavah povedati kaj več?

Mislim, da je to tema, ki sploh ne bi smela biti tabu. Dejstvo je, da ne bo nič pomagalo, če neki punci rečeš, da mora več jesti, češ, glej, kako si suha. Pomembno je, da sama pri sebi spozna, kakšne so njene težave, da to ni življenje in da tako ne gre naprej.

Ne moreš v petek zvečer razmišljati, kaj boš jedel za kosilo v torek. Tako ne gre, ker se potem vse življenje suče okrog hrane.

Kako je do tega prišlo pri meni, ne vem … želela sem si malo shujšati, potem pa sem hujšala vedno bolj. Pri 43 kilogramih sem si mislila, da se bom ustavila. Drugi dan jih je bilo 42. Ko sem imela 40 kilogramov, so starši ukrepali in šla sem na posvet k psihologu. Spomnim se, da je na listek napisal anoreksija nervoza in rekel, da ne trdi, da je to moja diagnoza. Predlagal je, da pobrskam po internetu in sama ugotovim, če se najdem v tem.

Ko sem to malo raziskala, sem videla, da imam vse znake anoreksije. Ko so mi začeli groziti oziroma ko sem sama spoznala, da bom morala na zdravljenje zaradi motenj hranjenja, sem začela razmišljati, da mi je trenutno življenje preveč všeč, da bi ga zapravila tam. Zato sem se sama, seveda ob pomoči staršev, začela truditi za to, da sem premagala tisti strah. Dolgo je trajalo, po mojem dve leti.

Mislim, da se zdaj toliko bolj zavedam, kako pomembna je hrana za to, da imaš energijo. Po vedenju pri mizi se hitro opazi, da nekdo nima zdravega odnosa do hrane. Zdaj se mi zdi, da imam kar srečo, da sem to že dala skozi, če pogledam, koliko punc v kolesarstvu zapade v te težave ali so zaradi tega končale kariero ... jaz pa sem začela na nek način kolesariti ravno zaradi teh svojih težav.

Kdaj se ti je to dogajalo?

V prvem letniku, ko sem začela hoditi v gimnazijo v Maribor. To je bil morda eden od povodov. V Slovenski Bistrici sem imela v šoli same petke, dobra sem bila na vseh področjih, in enako je bilo tudi na II. gimnaziji v Mariboru. Ampak v tistem obdobju sem imela najmanj kilogramov, vse je bilo popredalčkano. In tako se ne da živeti.

Običajno so te težave povezane s perfekcionizmom.

Točno.

Še vedno imam s perfekcionizmom probleme tudi na drugih področjih. Po kakšnem treningu, ko res nimam dobrega dne in se lahko pojem, pa ne bom dosegla tistih vatov, včasih še dva dni razmišljam, da to ni v redu, OMG, dirka bo že čez dva tedna, jaz pa tako zanič.

Pa je bil samo en slab dan in čez dva dni, ko spet leti, si mislim: »Oh, bedak, jaz …« Ampak naslednjič, ko ne gre, je spet enako. To imam v sebi. A ne pri vseh stvareh, da ne bo kdo mislil, da imam v nulo pospravljeno …razen, ko pride na obisk mama (smeh).

V zvezi s temi težavami se lahko verjetno marsikaj naučiš od Tadeja. Ne mislim na pospravljanje, ampak na to, kako zlahka on prebrodi slab dan in je naslednji dan še močnejši.

Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se tako ujameva. Jaz njega spomnim na razne stvari, na primer plačaj to, kliči onega, tistemu moraš odgovoriti, od tam in tam so klicali … on pa mene miri, da si določene stvari vzamem bolj zlahka, da imava dovolj časa in da lahko kaj narediva tudi naslednji dan. Mislim, da je to koristno za oba.

Vem, da si začela kolesariti iz slabe vesti, potem ko si sicer začela več jesti. Kako je mogoče, da si uživala na sobnem kolesu, ki si ga menda gnala tudi po tri ali štiri ure na dan?

Takrat sem pogledala nebroj filmov. Lahko tudi tri zaporedoma. Največ sem bila na sobnem kolesu pet ur, to se je mogoče zgodilo trikrat ali štirikrat … ne vem koliko vatov sem šla takrat, ampak sedela sem na kolesu in je bilo kul. Mogoče mi je bilo všeč tudi zato, ker sem odmislila vse težave in je bila to zame sprostitev. Preden grem na trenažer zdaj, pa moram imeti najprej psihične priprave (smeh). Saj ne, še vedno grem rada na trenažer, ker je dober trening.

Tadej pravi, da ima trenažer izrazito nerad.

To ima mogoče v sebi še od mladincev, ko se jim govori, da se gre na trenažer za največ eno uro, da se ne pregrevaš in da je bolje narediti resen trening naslednji dan. Ampak, če se znaš prilagoditi in za enak učinek obračati z nekaj manj vati, je lahko s pomočjo dobrega ventilatorja to res dober trening. Eno uro vrtiš nepretrgoma, zunaj pa malo nehaš, na primer v ovinkih, zaradi avtomobilov pred seboj, na spustih … skratka, trening je gotovo dober, ampak odvisno je od tega, kako se nanj pripraviš v glavi.

Koliko časa si vzdržala najdlje na trenažerju, odkar si profesionalna kolesarka?

Tri ure in 45 minut.

Lepa … ne bi šla pa delat everestinga?

Če že, bi ga zunaj, čeprav je težje. O tem sicer še nisem razmišljala.

Sara Cavallini/Team BikeExchange

Koliko časa je minilo od začetka ljubezni do poganjanja pedal do tekmovalnih začetkov?

Ne spomnim se čisto dobro, ali sem dobila cestno kolo v drugem ali tretjem letniku, skratka, leto do leto in pol po tem, ko sem začela na sobnem kolesu. Tudi ko sem imela cestno kolo, sem šla še vedno rada na sobnega. Tudi zato, ker nisem poznala kolesarjev in cest, malo me je bilo tudi strah kolesariti sama.

Novembra leta 2014 pa je mama poklicala Gorazda Penka in mu rekla, da njena hčerka Urška veliko kolesari, a je čisto preveč na sobnem kolesu in bi jo morali spraviti ven. Če bi lahko prišla trenirat. Mama ni čisto točno vedela, da je to profesionalna ekipa, ampak si je mislila, poglej, punce so skupaj na kolesu. Šla sem na njihov uvodni trening pred pripravami na novo sezono, to je bilo enkrat novembra, in začela trenirati.

Šele zdaj vidim, da se prvo, drugo in celo tretje leto nisem zavedala, kaj vse je še pomembno, razen tega, da greš tistih 250 vatov.

Misliš v taktičnem smislu?

Ja, ampak tudi glede vsega ostalega, kar sodi zraven, na primer potovanja. Zadnjič sem razmišljala o dirki leta 2016, ko sem dobila priložnost za dirkanje, a mi je bilo pomembno samo, da preživim … tisto je bilo pred olimpijskimi igrami. Šele zdaj vidim, koliko to pomeni kolesarkam. Zdaj seveda tudi meni, ampak takrat še nisem vedela, do kod bom prišla. Rada sem kolesarila, ampak še vedno me je bilo strah dirkanja, ker sem mislila, da ne bom končala dirke. Ni mi šlo za rezultat. Zdaj bolje vidim koliko odrekanja je potrebnega, da si tisti dan, na tisti dirki optimalno pripravljen.

Sara Cavallini/Team BikeExchange

Bi rekla, da se je tvoja tekmovalnost razvila šele skozi leta?

V bistvu sem še vedno premalo tekmovalna in agresivna na kolesu. Tudi premalo samozavestna. To je edino, kar mi zares manjka. Dobro, vedno je mogoče izboljšati nekaj vatov, ampak najbolj mi manjka, da bi šla mimo in rekla: »Čao, tu je moje mesto.«

Treniraš z najboljšimi moškimi na svetu, torej ti gotovo ni lahko v življenju. V čem so ženske na kolesu ali v športu na splošno boljše kot moški?

Hotela sem reči, da se znamo za kolo lepše urediti, ampak tudi to ni res. Fantje so zelo pozorni, da so nogavice na pravem mestu, da so nogice pobrite, »zaradi masaže«, ampak, dobro …

V čem smo boljše od moških? Mislim, da znamo malo bolje oceniti, koliko lahko tvegamo. Mislim, da moški včasih med dirko izgubijo ta občutek.

Verjetno imaš prav. Brutalnih padcev je na ženskih dirkah precej manj.

Bomo potrkali na les (potrka na mizo, op. a.) … spomnim se padca Annemiek van Vleuten na olimpijskih igrah v Riu, tisto res ni bilo lepo, ampak do tega lahko pride tudi zato, ker si nekaj malo preveč želiš in v določenem trenutku izgubiš razsodnost. Vseeno se mi zdi, da je pri moških tega še veliko več, pa ne moreš reči, da zato, ker si hočejo zaslužiti svojo plačo. Ne. Mislim, da je razlog še vedno to, da hočejo biti boljši, hitrejši.

Pač, moške budale.

To si zdaj ti rekel, ne jaz (smeh).

Eden mora. No, kako je s prepovedano pozicijo? Tudi to je nekaj, česar ženske niso prakticirale v taki meri kot moški.

Nekaj res hitrih spustašic je tudi pri ženskah. Jelena Erić je na enem od svetovnih prvenstev dosegla najvišjo hitrost med vsemi kategorijami – ko je bila še mladinka. Vsekakor pa ni potrebe iti tako hitro dol, že brez pretiravanja se namreč skupina raztegne. Če si sam v begu in izkoristiš tak položaj, po mojem nikogar ne ogrožaš. Ne bom se spuščala v to, kdo je bil na katerem sestanku in kdo koga česa ni vprašal, ampak mislim, da so bili vsi presenečeni, ko so izvedeli za to prepoved.

Nisem slišal veliko, ampak dovolj, da vem, da bi bila lahko tudi glasbenica. Mislim, da ni manjkalo dosti, kajne?

Sedem let sem hodila v glasbeno šolo, igrala sem klavir. Vmes me je oče najboljše prijateljice naučil igrati kitaro. In če sem slišala soseda bobnati, sem hodila bobnat k njemu. Kolegica je igrala flavto, zato sem poskusila tudi to in mogoče bi znala na violino zaigrati kuža pazi. Pač, všeč mi je glasba. Mislim, da mi je tudi pomagala za sprostitev. Če mi je bilo dolgčas, sem se doma vedno usedla za klavir. Tu pa zaigram na kitaro, a ne preveč, da ne bi prišel kak sosed razbijat po vratih (smeh).

Občutek imam, da bi si sama pred desetimi leti laže predstavljala, da boš glasbenica, kot profesionalna kolesarka.

Eden od mojih velikih planov je bil, da bi se vpisala na AGRFT, ker me je zelo zanimala igra in sem se vedno videla v tem. Ker mi je šlo dobro v šoli, sem potem razmišljala o medicini, ko sem začela kolesarit, pa sem ugotovila, da lahko zraven študiram samo iz knjige, in zbrala pravo.

Torej, obvladaš kolesarstvo, si glasbenica in obvladaš še kuhinjo. Kaj je s profilom Urška in the kitchen?

Spi, ker ni nikogar, ki bi jedel. Po Touru sva se skušala umakniti s socialnih omrežij in si vzeti čas zase, ker je bilo vsega preveč. Veliko sva potovala sem in tja. Mogoče se sliši smešno, a v tistem trenutku sva si želela imeti več časa zase in sva na to malo pozabila. Potem pa so se začele ene priprave, vmes so bili trije dnevi časa, pa druge priprave … ampak, profil se bo vrnil. Ko pride tisti lačni domov.

Kako pa te dni študij?

Študij je na pavzi. Kaj naj rečem? Lani sem bila še redno vpisana in mi je bilo malo nerodno, ker tako dolgo vlečem … letos pa so v igri že dovolj visoke številke, da je postalo kolesarstvo redna služba. Če hočeš biti pri eni stvari 100-odstoten, ne moreš biti tudi pri drugi. Imam pa namen študij končati, če ne prava, pa kako drugo šolo. Morda po karieri nekaj, kar me res, res zanima. Če bo veselje do prava malo izzvenelo, je v okolici kup mednarodnih univerz. Če se bova odločila ustaliti tu nekje, lahko izberem eno od teh šol. Vsekakor pa je ena od mojih želja, da zaključim šolo, tudi če je potem nikoli ne rabim več.

O zapostavljenosti ženskega kolesarstva je veliko govora in prav je tako. V zvezi s tem je bilo lani podcenjujoče do žensk, da niste imele na državnem prvenstvu svoje dirke. Kot da se je žensko kategorijo priključilo moški dirki, zato da bi bilo pač čim prej konec in gremo lahko domov.

Komurkoli to povem, ne razume, zakaj. Dobro, res nas je vsega skupaj mogoče 15 in verjetno dirka ne bi bila tako zanimiva, ampak ne zdi se mi primerno.

Vseeno bi bila dirka bolj zanimiva, tudi če bi dirkalo samo pet žensk.

Nam so recimo rekli, da bo diskvalificirana vsaka, ki bi ji pomagal fant, ker bi to vplivalo na žensko dirko. Ampak, čakaj malo … saj je cela moška dirka vplivala na žensko. Do dneva državnega prvenstva sem mislila, da gre samo za govorice, da dirka ne more biti organizirana na tak način. Ampak, zame je bil to super trening. Dve uri in deset minut sem imela povprečen pulz 185.

Dve uri kronometra. Upam, da je bil to res enkratni eksperiment. Imaš pa dres državne prvakinje v kronometru. Brez zamere, res so v živo boljši kot na fotografijah, ampak dresi BikeExchanga mi nekako ne potegnejo. Si že dobila ekipni dres državne prvakinje?

Ravno danes, ko sem šla zjutraj na kolo za kronometer, sem razmišljala, da ga še nisem dobila. Sicer so me že spraševali kakšnega si želim in vse poteka zelo profesionalno. Dala sem tudi kontakt Kolesarske zveze Slovenije glede barvnih odtenkov. Omenila sem, da se v zadnjih letih vključuje slovenski grb in če torej lahko nekako vključijo Triglav. Ampak mislim, da v prvem delu sezone ne vozim nobenega kronometra. Tako ne vem, če ga bom sploh imela priložnost obleči, razen za kak trening ali fotografijo, za kar mi je zelo, zelo žal.

Smo pa glede na prejšnja leta bistveno več delali na poziciji, testirali na pisti, preizkušali različna krmila in imam končno super aero pozicijo … po petih ali šestih letih.

Vem kakšne so moje možnosti, ampak naslov državne prvakinje bom poskusila ubraniti … če ne zaradi drugega pa zato, da bom imela enkrat vendarle priložnost voziti v dresu državne prvakinje.

Koliko se je pa spremenila pozicija? Da ne boš rekla, da se govori o centimetrih.

Res se govori o centimetrih (smeh). Vozim XXS okvir, krmilo so spustili, kolikor je bilo mogoče nizko in aerobare obrnili navzgor, tako da je glava skrita za rokami. Brez skinsuita je moj CdA (koeficient zračnega upora, op. a.) pod 0,2. Za primerjavo: boljši moški pridejo s skinsuitom na približno 0,19 ali 0,18, tako da so bili v ekipi kar zadovoljni. Pri moji višini 163 centimetrov je to kar v redu, seveda pa je treba v tem položaju tudi trenirati, da lahko dobro izkoristiš moč.

Verjetno si zdaj tudi več na kronometrskem kolesu?

Domov sem jo pripeljala šele pred nekaj dnevi, ko smo se vrnili s Tenerifa. Potem je pri nas precej pihalo, tako da ni bilo prave priložnosti za preizkus, sem šla pa zato danes dvakrat na kolo.

Pa uživaš na kozi?

Zelo. Nikoli nisem bila zelo dobra ali hitra, ampak grem zelo rada na kozo. To je mogoče paradoks, ampak mogoče se bom letos malo izboljšala.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Doma vzpon na Areh iz Hoč, ker je naklon konstanten in zelo primeren za intervale. V tujini pa klasični vzpon na Col de la Madone. Gor grem vsake tri dni. Všeč mi je, ker imam tam svoj dobro poznan segment in po 15-minutnem intervalu točno vem do kod pridem in kako hitra sem.
Najljubši spust doma in na tujem.
Doma prav tako spust z Areha, ker poznam vsako luknjo na cesti. V tujini pa spust s Teideja, vseeno na katero stran. Všeč mi je, ker so spusti hitri in je malo ovinkov, tako ne morem iti nikjer ven. Na spustih sicer nisem nikoli blestela, a je čedalje bolje. Letos smo spremenili pozicijo, imam malo daljšo krmilno oporo, a lahko krmilo končno držim spodaj in celo dosežem zavorne ročice. Pri prejšnji opremi sem imela s tem vedno težave.
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Morda netipičen odgovor, ampak zelo so mi všeč fotografije norveške pokrajine okoli fjordov. Nenormalno lepo je in si res želim tja.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
V zadnjih treh letih sem šla z marsikom ... izbrala bi kakega starejšega. Nepopularno je reči, da bi šla z Lancom Armstrongom, ampak mogoče bi mi povedal kaj posebnega, česar še ne vemo. Kolesarka? Težko rečem. V zadnjih treh letih sem se vozila z mnogimi, tistih iz starejše generacije pa ne poznam toliko.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred vožnjo mi kava ne ustreza, spijem jo zjutraj, ko vstanem, pred samo vožnjo pa ne. Zobe si namreč umijem tik preden grem na kolo, saj rada štartam z umitimi zobmi. Med rundo imam najraje osvežilno, čim bolj hladno pijačo z elektroliti, najraje z okusom grenivke. Vedno mi je namreč vroče, tudi če so zunaj tri stopinje. Kavo mogoče spijem med daljšim treningom, recimo po treh urah, sicer ne. Po vožnji pa imam najraje zelo mrzlo fanto.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pred treningom zjutraj najprej jem malo sadja za vitaminčke in potem kuhane ovsene kosmiče s skyrom in na vrh dam polno dobrot. Od kakih bolj zdravih, na primer pistacijevo ali arašidovo maslo in javorjev sirup, od onih ta hitrih pa nutela, itak.
Če prejšnji dan spečem kekse, in slučajno še kaj ostane, jih vzameva s seboj še na trening. Takoj po vožnji pa ob fanti tri, štiri gumijaste bonbone – podobno kot po dirki. Potem imam rada pašto. Nič ne bi imela proti, če bi jo morala jesti vsak dan, seveda z dobro omako, na primer cacio e pepe ali karbonara. Če uspe in se sirček lepo stopi, je to super! Testenine so odlične tudi zato, ker je dobro imeti kosilo čim prej po treningu. Tisto, kar se pripravlja dlje, raje pojeva za večerjo.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker greš lahko zelo hitro ali zelo počasi, a še vedno čutiš veter in svobodo. Občutek vetra in svobode je najboljši na svetu.
Kakšno kolo voziš?
Par dni nazaj sem dobila Bianchijevo novo Specialissimo. Kaj naj rečem? Super je, zelo sem zadovoljna! Specialissimo bom imela za trening in dirke, za rezervno kolo ali mord aza kako ravninsko etapo pa imam pripravljen model Oltre XR4. In seveda Aquilo za kronometer.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Čim bolj minimalistično. Seveda z najboljšo opremo, zdaj smo tega vajeni, kaj hočeš … Okvir bi moral biti v eni barvi in s čim bolj ravnimi linijami.

Komentarji trenutno niso na voljo.