Vštric z Ano Marijo Hribar

Nekdanja atletinja se je morala že v najboljših letih soočiti z zoprno okvaro kolkov, ki pa je ni ustavila. Po prvi zahtevni operaciji je postala kolesarska začetnica. Ko so ji operirali še drugi kolk, je postala začetnica še enkrat.

Mateja Dolinar

Za začetek dolgujem pojasnilo. Rundin uredniški radar je Ano zasledil že sredi poletja, potem pa je komunikacija stekla zaradi povsem banalne zadeve: tiste ogromne porcije palačink na Slivnici. Čez nekaj tednov sva šla nekajkrat na kolo in slednjič sem prišel v položaj, ko intervjuja nisem mogel izvesti z dolžno distanco, kot naj bi bilo v novinarskem poklicu. Ker je njena zgodba o vračanju v športno rekreacijo po zahtevnih operacijah zares navdihujoča, pa bi bilo škoda izpustiti priložnost za intervju.

Glede na to, da poznaš Mojco Amon že od nekdaj in glede na to da je že dolgo kolesarila, si se spravila na specialko relativno pozno.

Pri nas doma je začel kolesariti brat, a se ne morem spomniti, ali se mi je zdel ta šport takrat v redu ali ne. Ko sem preizkusila Mojčino specialko, pa sem imela občutek, da je kolo del mene. Všeč mi je bila hitrost in dobro sem se počutila na njem. Mojca mi tega kolesa najprej ni hotela prodati, sama pa nisem vedela, kaj naj kupim. Slednjič mi ga je le prodala, ampak takrat sem imela za seboj že prvo operacijo, tako da sem ga nekaj časa samo gledala in sem začela kolesariti marca leta 2019.

Prvič sem šla do Zbilj, kakšnih štirideset kilometrov, ampak takrat mi še ni bilo prijetno. Potem sem se vozila samo do Jezera, to je kakšnih dvanajst kilometrov, in bilo je grozno. Komaj sem dihala, srce mi je razbijalo in prepričana sem bila, da se nikoli ne bom vrnila v formo. Ampak tako je bilo zaradi stanja po operaciji. Sčasoma se mi je začelo odpirati, vedno boljša sem bila, čedalje bolj sem uživala, prevozila sem vse več … potem pa postaneš odvisen.

Če prav razumem, so te na začetku omejevale bolečine v medenici oziroma kolkih?

Ja, ampak predvsem nisem imela kondicije. Že pred samo operacijo sem bila fizično … zanič. V nekem trenutku sem sprejela, da ne bom nikoli več športno aktivna in bom do konca življenja šepala.

Ko sem začela kolesariti in sem začutila, da se mi vračajo moči, so se obudili spomini na čase, ko sem še trenirala atletiko.

Verjetno si mi povedala že večkrat, ampak tokrat te bom res poslušal: kaj je pravzaprav narobe s tvojimi kolki?

Kako ne veš kaj je moja diagnoza? Razvojna displazija.

Vem. Drugi ne vedo. Vem tudi, da je to značilno za pse.

Če iščeš informacije na internetu, dobiš najprej zadetke o razvojni displaziji pri nemških ovčarjih. Gre za to, da glavica stegnenice ni lepo umeščena v ponvico, zato sklep ni v pravilni legi. Nekaterih to ne ovira, lahko pa se začnejo pojavljati čedalje večje težave. Bila sem čedalje slabše gibljiva in bolelo me je, kot da bi stopila na nož. Enostavno sem začela pešati. Bolečino pri gibanju začneš kompenzirati z aktivacijo drugih mišic, zaradi tega si čedalje bolj zategnjen in ustvari se začaran krog bolečin. Ko sem se odločila, za rentgensko slikanje medenice, so hitro diagnosticirali težavo in ortoped je povedal, da me čaka PAO, to je periacetabularna ostetomija. Po domače: kost umetno zlomijo.

Z operacijo sem odlašala in se izogibala tudi tabletam, a se je stanje tako poslabšalo, da ni šlo drugače. In ta operacija ni enostavna. Gre za enega večjih ortopedskih posegov. Po menjavi kolka bolečine ni več, meni pa so omenili, da bodo nekatere težave ostale tudi po posegu in da bo morda potrebna še artroskopija – ki me dejansko še čaka na desni nogi.

Koliko časa je trajalo, da si se postavila na noge?

Po prvi operaciji sem bila na berglah skoraj tri mesece. Vedeti moraš, da se medenico prežaga na treh koncih in celjenje traja dolgo. Bergle začneš opuščati in nogo obremenjevati postopoma. Po štirinajstih dneh se mi je začela fizioterapija, tudi v bazenu, poleg tega krepitev oslabelih mišic s stimulatorjem. Po treh mesecih pa toplice. Ampak, po prvi operaciji res ni bilo v redu.

Imela sem jo junija leta 2018 in januarja prihodnje leto sem bila fizično in psihično na tleh, ker me je še vedno bolelo in tudi zato, ker vseeno pričakuješ, da boš po operaciji tipi topi. Šele zdaj se na URI-Soči v rehabilitacijskem programu za bolnike s kronično bolečino učim, da moraš biti do telesa nežen in ne pretiravati ali trmoglaviti. Marca 2019, ko sem začela kolesariti, sem pa začela počasi pridobivati vzdržljivost in mišice ter s tem upanje, da se bom lahko spet začela ukvarjati s športom.

Spomnim se svetlega trenutka, ko sem si rekla, da bom mogoče kdaj prilezla na Triglav, kjer sicer še nisem bila.

Ker me je še vedno bolelo, sem se morala odločiti med novim posegom na desni nogi in PAO na levi nogi. Izbrala sem slednjo in prišla na vrsto septembra leta 2019. Do takrat sem se na kolesu tako natrenirala, da je bilo po drugi operaciji čisto drugače kot prvič. Nogo sem lahko vsaj malo premikala že takoj, ko sem se zbudila iz anestezije. Najprej sem pomislila, če sem bila sploh operirana, ker je bil občutek tako zelo drugačen kot po prvi operaciji. In to je bilo zato, ker sem bila fizično tako dobro pripravljena.

Se ti to dozdeva ali so ti povedali strokovnjaki?

Dejansko sem tako okrepila mišice, da je bilo okrevanje veliko lažje. Res pa je, da sem bila veliko bolje pripravljena tudi psihično. No, še to: po prvi operaciji je bila težava tudi v tem, da me šest, sedem dni niso mogli spraviti pokonci, ker so mi ponesreči omrtvičili tudi levo, zdravo nogo. Zato sem res dolgo ležala in je v tem času mišična masa močno upadla. Po drugi operaciji sem pa med preizkusom na stopnicah, od katerega je odvisno, ali greš lahko domov, fizioterapevtki dobesedno ušla.

Po drugi operaciji sem si rekla, da bom začela kolesariti marca leta 2020, a sem bila na kolesu že konec novembra, torej tri mesece po operaciji. Kolesarjenje je sicer koristno, to sem izvajala na sobnem kolesu – manj pa je bilo fizioterapevtki všeč, da sem šla na cesto, pač zaradi možnosti poškodbe ob padcu. Ampak, ko sem na specialki naredila kakšnih dvajsetih kilometrov, sem se počutila res dobro, ker sem zmogla.

Skratka, lahko zaključiva, da je dobro priti na operacijo v dobri fizični pripravljenosti. Športniki jo torej odnesejo bolje in verjetno tudi zaradi tega po poškodbah okrevajo čudežno hitro.

Res je tudi, da ima vrhunski športnik veliko več možnosti za rehabilitacijo in da se nekdo z njim ukvarja vsak dan, pri čemer je pomembna stimulacija oslabelih mišic. Odločilna pa je tudi športna miselnost, miselnost, da je treba garati.

V nekem trenutku mi je nekdo rekel: »Ana, ne obnašaj se kot športnica, ker to nisi več.« Ampak lahko rečem, da me je ravno miselnost športnice rešila iz tistega … sranja … ko sem bila res čisto na tleh. Miselnost, da zmorem, da moram vztrajati, da se moram potruditi in da je treba iti čez bolečino.

Ne vem kdo je bil pametnjakovič, ki je rekel, da nisi več športnica. Kdor je športnik, ostane športnik za vse življenje, celo tisti, ki se zapijejo … kakorkoli, bila si dobra šprinterka.

No, dobra (smeh) … V osnovni šoli so pri meni prepoznali talent šprinterke. Trenirala sem do konca srednje šole, najprej v Olimpiji in potem v Kronosu. Tekla sem do največ tristo metrov: sto metrov, štafeto 4 × 100 metrov in sto metrov z ovirami.

Malo je bila užaljena, ker je nisem spraševal o psih. Ima namreč dva hrta: vipeta Joya (manjša pojava na levi) in posvojeno špansko hrtinjo Mišo (na desni).

Malo je bila užaljena, ker je nisem spraševal o psih. Ima namreč dva hrta: vipeta Joya (manjša pojava na levi) in posvojeno špansko hrtinjo Mišo (na desni).

Lotiš se pa vsega mogočega. Kaj vse si počela med zaključkom atletske poti in začetkom kolesarske rekreacije?

Šla sem v tečaj športnega plezanja – ležalo mi je plezanje v naravi, umetne stene mi niso bile všeč. Smučala sem, rolala, hodila v hribe, lani sem začela še supati. Tek pa zdaj pravzaprav sovražim. Ko grem na sprehod s psi, sicer začnem v gozdu spontano teči … da bi začela teči po asfaltu, pa ni šans.

Zakaj voziš brez števca?

Ko sem začela, sem imela na kolesu števček in merilnik srčnega utripa. Ampak, ko sem videla, kako počasna sem in da imam 190 utripov na minuto, sem se ukvarjala predvsem s tem in to me je obremenjevalo.

V nekem trenutku sem števec enostavno odstranila. Zdaj samo kolesarim, ne ukvarjam se s hitrostjo in ali vozim pri pravem srčnem utripu. To me je vedno preveč obremenjevalo in nisem uživala v kolesarjenju.

No, lahko imaš števec, pa te vseeno ne obremenjuje.

Ja. Ampak jaz sem ga snela in ugotovila, da ga ne rabim. Ne rečem, da ga ne bom imela nikoli. Razmišljam, da bi začela spet uporabljati merilnik srčnega utripa, da ne bi preveč obremenjevala telesa. Hitrost me pa res ne zanima.

Zakaj potem vožnje vseeno nalagaš na Stravo?

Ker je to moj kolesarski dnevnik. Ko sem začela razmišljati o tem, da bi začela kolesariti, mi je za Stravo povedal brat. Naložila sem jo že pred prvo vožnjo do Zbilj. Všeč mi je tudi, da lahko pred kako vožnjo, ko imam malo časa, na Stravi pogledam, koliko časa mi je vzela enaka tura nazadnje.

No, imam jo pa tudi zaradi ega …

Saj vem, ego te daje. Vem, da gledaš kakšne rezultate imaš na posameznih segmentih v primerjavi z drugimi.

(smeh) Seveda, sploh če dobim kakšno kronico, dobim nov zagon.

Vem, da jih je malo: koliko aplikacij na telefonu dejansko uporabljaš?

Zdaj že eno več, zaradi banke. Uporabljam jih, čakaj da preštejem … pet: Instagram, Facebook, Stravo, GoProjevo in tisto od banke.

Skratka, od petih so v bistvu štiri tesno povezane s kolesarstvom, če veva, da uporabljamo Instagram in Stravo zato, da pokažemo svoje športne dosežke. Kakorkoli, malo je ljudi, ki tako rekoč na suho odpeljejo več kot 180 kilometrov, kar si poleti naredila ti. Priznam, da sem se pred intervjujem sprehodil po tvoji Stravi in ugotovil, da je bila dotlej tvoja najdaljša tura dolga dobrih sto kilometrov.

Narobe. Že prej sem šla na Jezersko in naredila skoraj 140 kilometrov. Jaz sem pač človek s prebliski. Na Planšarsko jezero imam lepe spomine in zamislila sem si, da bom šla na Jezersko. Na Googlovem zemljevidu sem videla, da to nanese kar nekaj kilometrov, ampak ko si nekaj zamislim, si rečem, da je izvedljivo. Vem, da sem se takrat prejšnji večer jedla testenine in si pripravila čokoladice, mislim da sem vzela celo zračnico – sem imela tudi pumpo? Mislim, da ne (smeh).

Takrat sem v Ljubljani zašla, ker nisem znala priti na Gorenjsko, tako da sem naredila še dodatnih deset kilometrov, vmes sem po neumnem celo padla … pri jezeru pa sem se odločila, da grem še do prelaza, pa čeprav bi morala kolo gor riniti. In mi je uspelo. Pričakovala sem, da bom bolj utrujena, a je bilo kar znosno.

Zdoma sem bila deset ur in sestra me je spraševala, kako sem lahko tako dolgo sama. Z lahkoto! Uživam, ko sem sama, takrat se lahko pogovarjam sama s seboj.

Naglas?

Ne! Se pa spomnim, da sem zadnjih trideset kilometrov trpela. Ko trpim, se zamotim s petjem in zgodi se, da pojem naglas.

No, tista pot iz Moravskih Toplic je bila vseeno dosti daljša. 150 kilometrov se zdi marsikomu čisto dosegljivih, skoraj 190 je pa že skoraj 200 kilometrov. Ko jaz odpeljem kakšno tako, me nekateri že zmerjajo z ultramaratoncem.

Ne štartam z mislijo, da bom naredila toliko in toliko kilometrov. Takrat smo bili pač v Moravskih Toplicah in imela sem možnost, da mi avto domov odpelje sestra. Do doma je bilo kar daleč, zato sem šla do očeta, torej do Domžal. Na zemljevidu sem si približno ogledala traso in spotoma ugotavljala kam moram. Vmes sem zgrešila, morala sem celo hoditi skozi neki gozdiček, ampak take stvari so mi všeč. To si bom za vedno zapomnila. O tem potovanju bi ti lahko govorila več ur.

Zakaj si tako dolgo vztrajala pri tem, da si kolesarila sama?

Na začetku sem kolo šele spoznavala. Veliko lažje se mi je bilo privajati na menjalnik in odpenjanje pedal, ko sem bila sama. Prometa me sicer nikoli ni bilo strah, sem pa potrebovala mir. Potem sem se spraševala, zakaj bi z nekom kolesarila in ga omejevala, ker sem vendarle počasnejša. Kot drugo, nisem si zaupala med vožnjo v zavetrju. Tako kot me je obremenjeval števec, me je obremenjevala tudi družba. In nimam težav s tem, da sem sama.

Saj sem kolesarila tudi v družbi, ampak če bi me vprašali, ali gremo naslednji dan spet skupaj … kaj pa vem. V družbi moških je bilo vedno … moram reči, da so bili kar nežni, ampak je šlo vseeno hitreje in morala sem preko sebe. Še vedno pa me bolijo noge, če jih preveč obremenim, tako da sem bolj uživala, ko sem bila sama.

Si človek delavnic. Ne vem ali je še kaj, česar se nisi lotila.

(smeh) Reče se, da sem človek tečajev in usposabljanj. Moram našteti vse? Plezanje. Potem sem bila v trenerskih vodah: delala sem usposabljanje za vaditelja in inštruktorja fitnesa, potem za vodenje gimnastike otrok in usposabljanje za splošno vadbo, to sem delala prek OKS-a. Potem sem šla na tečaj masaže, vmes je bilo slaščičarstvo, potem fotografija. Tako je zato, ker me zanimajo nove stvari.

Morda bi morali to spodbuditi tudi na kolesarski sceni. Praviš, da pogrešaš kolesarske delavnice.

Ja!

Pogrešam, da mi nekdo kot ženski, ki sama skrbi za svoje kolo, konkretno pokaže kako se kolo opere, kako se namaže verigo, ali je dovolj mastna, sem jo dovolj obrisala … take stvari.

Kaj ti gre na živce pri echt kolesarjih? Tistih, ki kolesarijo že deset ali dvajset let in radi pametujejo, lahko tudi nevede.

Kako naj to lepo zapakiram, da ne bom preveč nesramna? Ko se začnejo nasveti v smislu optimalne kadence, ali v klanec stoje ali sede pa kakšen mora biti tlak v gumah … vsak se navadi na svoj način in ti želi to vcepiti v glavo, čeprav ti mogoče odgovarja nekaj čisto drugega.

Ampak ni nujno, da je tisto, kar ti odgovarja, dejansko prav. Moraš poskusiti drugače, če ti svetuje nekdo z izkušnjami.

Seveda, če mi nekdo priporoča kakšno spremembo, ga seveda upoštevam … ampak, veš kaj mi gre pa res na jetra? Če me kakšen kolesar ne pozdravi (smeh)! Če je tako skoncentriran na kolo, kot da gre za življenje, kot da mu je kolo najpomembnejše. Če taki osebi kolo vzameš, je potem nič. Ker ga definira samo kolo. Ne vem kako se lahko tako poistovetiš samo z eno stvarjo. Ne rečem, da jaz vedno vse pozdravim, ampak jih zaznam, ne želim biti arogantna …

Za konec. Tisti, ki že dolgo kolesarimo, imamo težnjo po teženju, da je treba spoštovati neke določene norme že iz spoštovanja do kolesarskega športa … in potem mi v anšlis prideš ti in trdiš, da ni nič narobe s tistimi nogavicami, ki se jih sploh ne vidi.

Seveda, ker vizualno podaljšajo nogo.

Eh. Zakaj te motijo nepisana pravila?

Moti me, če mi nekdo nekaj vsiljuje. V čem je razlika, če nosim nogavice, ki segajo do mečne mišice ali take, ki se jih ne vidi? Ali zaradi tega kolesarim kaj drugače? Tudi če bi se odločila, da bom oblekla navadne kratke hlače, ne kolesarskih, je to moj problem. Jaz bom trpela, ne ti. Ne gre za to, da ne bi spoštovala kolesarske tradicije ali da bi se skorajda posmehovala temu športu. Števca nimam zato, da se čim manj obremenjujem. In zdaj mi bo nekdo težil zaradi nogavic?

Prej ali slej boš nehala nositi te nevidne nogavice, ker ko enkrat globoko zapadeš v ta šport, začneš slediti normam, morda nevede.

Verjetno. Že zdaj nosim tudi daljše kolesarske nogavice, ne bom pa drugim solila pameti. Ali pa tista, da če imaš samo en bidon, mora biti vedno v košarici na spodnji cevi, ne na podsedežni.

Absolutno, ker je tudi bolj praktično. Kdo te je pa to naučil?

Kdo neki? Ti!



Najljubši vzpon doma in v tujini.
V tujini v tem kratkem času še nisem kolesarila, ampak tudi sicer težko izpostavim najljubšega. Recimo, da mi je najljubši tisti, ki ga prevozim prvič. Takrat odkrivam nekaj novega, ne vem kako strmo bo in odpirajo se mi novi razgledi. Ljubši so mi položnejši vzponi, recimo iz Horjula na Šentjošt oziroma do Suhega Dola. Ali na Jezersko, ker vodi zlagoma ob vodi in mimo tistih tolmunčkov na Kokri – tega sem si ga zapomnila zaradi doživetja samega, ker je bila to moja prva daljša tura. Za preizkus mojih sposobnosti mi je pa všeč tudi kakšen krajši klanec. Sveti Janez, recimo.
Najljubši spust.
Lahko omenim najmanj ljubega. To je Rakitna v smeri proti Preserju. Zakaj? Niso mi všeč spusti brez ovinkov, na katerih imam preveč časa za razmišljanje o tem, kaj vse gre lahko narobe. Bolj ko so spusti ovinkasti, bolj so mi všeč, ker moram ves čas delati.
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Klasiko: Vršič in Mangrtsko sedlo. Okolica pač pričakuje, da se gre tja gor. Vsekakor jeseni, ko je okolica odeta v jesenske barve. Jesenske fotografije z Mangrta so res lepe.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Na Instagramu sledim tipu, ki potuje s kolesarsko prikolico, v kateri vozi psa. Z njim bi šla. Bolj kot tekmovalci me zanimajo popotniki s kolesi.
Za žensko družbo pa bi izbrala Mojco Amon, ker se imava z njo vedno fajn. Ne greva v šoping, ampak na kolo, voziva počasi, se ustavljava in čvekava, po vožnji greva pa skoraj vedno na aperol.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Vodo. Poleti še kak izotonični napitek. Po vožnji pa odvisno od družbe. Običajno vodo, če grem z Mojco aperol, s teboj pa temno pivo. Kozla. Nikoli pa ne bi piva spila, če bi bila sama doma.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Ne jem prav pametno. Zdaj sem začela jesti več testenin. Predvsem še ugotavljam, česa ne smem, da na kolesu nimam težav s prebavo. Pred vožnjo imam sicer najraje skuto, banano, med in suhe slive. Med vožnjo težko jem, ampak najraje imam čokolado. Po vožnji pa testenine z genovskim pestom.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker me sprosti. Ker lahko svojih pet minut raztegnem na dve do tri ure. Na kolesu tudi marsikaj vidim in med vsemi aktivnostmi kolesarjenje najmanj škodi mojim kolkom. In čisto preprost šport je. Samo oblečem se in grem od doma. Če bi hodila na aerobiko, bi morala pakirati stvari in se peljati nekam ob točno določeni uri.
Kakšno kolo voziš?
Scotta, belega.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Ne vem, ne poznam koles. Pojma nimam kakšno je sanjsko kolo, ne vem niti kakšne barve bi bilo. Enostavno mi mora biti všeč, ko ga pogledam. Si pa želim gravel kolo in si ga bom tudi kupila za nagrado, ker sem lani prevozila 4000 kilometrov. Gravel si želim zato, da ne bom omejena samo na asfalt, ampak bom lahko zavila, kamor me bo zaneslo.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Kosmatinc
13. 1. 2021 21:49

Take "zgodbe" je pa lepo brat. Kapo dol Ana Marija tebi in vsem ostalim, ki so v podobni koži in niti ne vemo zanje, ko je vsak tvoj (njihov) obrat gonilke mala zmaga.

Včasih te kolo res dobesedno nazaj v življenje pripelje.

Več (+11)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.