Luka Mezgec: Recept za hujšanje? Štirje tedni višine

Z Luko Mezgecem smo se pogovarjali tik preden je odletel na revialni kriterij na Japonskem.

Matej Zalar

Začel je na gorskem kolesu in v krosu hitro pokazal svoj potencial. A sčasoma je ugotovil, da je lahko zabavno tudi dirkanje na cesti. Prelevil se je v sprinterja in začel zmagovati, a v zadnjih letih je v ekipi Mitchelton Scott pripravljal sprinte za Caleba Ewana. Letos je imel bolj proste roke in se spet posvetil treningu sprinta. Verjetno bi bila sezona 2019 njegova najboljša, če se ne bi vse končalo na Vuelti. Letos je zmagal v drugi etapi na dirki Po Sloveniji in še v dveh etapah na Dirki po Poljski, v drugi etapi je sprintal 82 kilometrov na uro, kar je najvišja zabeležena hitrost na dirkah. Premagal je Fernanda Gavirio in Pascala Ackermanna, zato se morda zdi, da je nekoliko preskromen, ko pravi, da težko zmaga v klasičnem sprintu. Tokrat je Luka prvič spregovoril o svojih dvomih, ki jih je imel v letih, ko se je moral odločati med šolo in profesionalno kolesarsko kariero.

Zadnjič si mi zaupal, da se po nesrečni 15. etapi, ko so te pripeljali v bolnišnico, več dni nisi mogel oprhati. Pogosto se ne sprašujemo o vseh zapletih, ki jih prinese tako hud padec nekje v Španiji.

Dirkal sem 200 kilometrov in se potem nisem stuširal šest, sedem dni ... Sicer so me prvič odpeljali z rešilcem. Ko sem padel, me je kolk tako bolel, da nisem mogel vstati. Bolela me je tudi rama in nisem vedel ali imam izpahnjeno ramo ali zlomljeno ključnico. K sreči je bilo to v Oviedu, največjem mestu v Asturiji, zato sem bil hitro v bolnici. A vso pot se sprašuješ kaj bi bilo lahko narobe, koliko časa bom odsoten s kolesa. Če si bolj črnogled, začneš razmišljati o prihodnosti, o zavarovanjih … za menoj je sedem let profesionalne kariere, še sedem jih imam lahko pred seboj, zato si je dobro zagotoviti varnost.

V bolnici so me v pol ure poslikali, a dve, tri ure nisem izvedel kakšna je diagnoza, ker v soboto ni bilo vseh specialistov. Kakšno uro sem bil sam, potem je prišel klubski zdravnik z mojim kovčkom in stvarmi z avtobusa, tako da sem dobil vsaj telefon. Ampak v sobi sredi bolnice je bilo omrežje tako šibko, da sem sporočila sicer dobival, da sem jih lahko pošiljal, pa sem s telefonom v roki krilil po zraku.

Najprej so omenjali poškodbo medenice, kar se sliši grozno. Ampak šlo je za zlom kolčnega grebena, sklep pa je bil nedotaknjen, kar je najpomembneje, ker sem tako lahko premikal nogo. Specialist je napovedal, da bom moral strogo ležati tri tedne in odsvetoval operacijo. Najprej si misliš, da je tri tedne ležanja malo, a drugi dan, ko sem ležal že 24 ur, mi je postalo jasno, da se trije tedni prekleto vlečejo. V bolnici niso bile težave bolečine v kosti, kolku in ramenu – mogoče delno tudi zaradi protibolečinskih sredstev –, ampak bolečina v hrbtu. Kot športnik imaš red in nikoli ne preležiš celega dneva, zato tega nisem bil vajen.

Marsikdo reče, da sem se po poškodbi hitro vrnil na kolo. Ampak, ko si priklenjen na posteljo, si popolnoma odvisen od drugih. Najtežje je, da ne moreš delati stvari, ki se zdijo samoumevne. Ne moreš na stranišče. Tišči te, a ne moreš, ker je račka polna.

Zavedel pa sem se tudi, kako mora biti rednim obiskovalcem bolnice. Zdaj se ji bom skušal izogibati še bolj in zdravo živeti. No, zato imava zdaj tak zajtrk … glikogenski (smeh, postregel je s piškoti, op. a.).

Kolikokrat si letos padel?

Trikrat. Trikrat na Vuelti. Že prvi dan me je podrl sotekmovalec pri kakšnih 40 kilometrih na uro, tako da sem imel pol dirke olupljene boke. Čez dva dni so padli pred menoj, uspelo mi je ustaviti, a me je nekdo podrl od zadaj in sem spet letel kakšna dva metra daleč. Potem je bil deset dni mir, ravno sem prišel k sebi, tako da nisem več potreboval obližev, pred nami so bile sprinterske etape, pa sem bil spet na tleh.

Matej Zalar

Lahko natančneje razložiš kako je potekala rehabilitacija pri fizioterapevtu Alenu Liliću?

V bolnišnici v Ovideu sem bil štiri, pet dni, potem sem priletel v Sloveniji in bil do desetega dne doma. Sedmi dan sem vstal in šel na stranišče …

Kljub temu, da ne bi smel?

Do takrat so moje izvide že preverili drugi zdravniki. Naši klubski zdravniki so iz Italije, Španije in Velike Britanije in vsi so pridobili mnenja kolegov specialistov. Devet od desetih je odsvetovalo operacijo in predlagalo konservativno zdravljenje. Nekateri so res predlagali, naj bom vsaj deset dni čisto pri miru, drugi so menili, da poškodovana kost ni obremenjena in da lahko stopim na nogo že tretji dan. Če bi bilo po moje, bi stopil že prvi dan, ko sem prišel v Slovenijo, a so mi to trenerji in vsi bližnji odsvetovali. Res je bilo vseeno, ali sem na kolesu pet dni prej ali ne. Sedmi ali osmi dan sem torej vstal, ker sem hotel na stranišče.

Tja sem šel počasneje, kot sem si predstavljal. Sedem dni, ko sem samo ležal, me je ubilo in šok je bil mogoče še toliko večji, ker sem prej štirinajst dni dirkal vsak dan pet, šest ur, kar naenkrat moraš biti pa čisto pri miru. Opazno mi je uplahnila stegenska mišica, enako zadnjična mišica, desna je bila več kot pol manjša od leve. Ko sem šantal do kopalnice, sem se cel počutil zelo šibkega.

Eno uro sem bil v kadi, ko sem zlezel ven, me je že zeblo. Po treh, štirih korakih pa se mi je stemnilo, ne od bolečine, enostavno ni bilo dovolj krvi v možganih. V petih minutah sem imel čisto suha usta, skozi pore pa se je kar ulilo, sedel sem na stolu sem se potil kot budalo. Po štirih korakih! Ko sem prišel k sebi, sem do bolniške postelje hodil po centimetrih, po mojem kakšnih pet minut. Ko sem prispel, sem se spet začel tresti, zobje so mi šklepetali, tako me je zeblo. Pol ure se nisem mogel segreti, čeprav sem pil vroč čaj. No, drugi dan je bilo že v redu. Verjetno je šlo za šok, ker sem cel teden dni ležal.

Fizioterapevta Alena Lilića mi je priporočil Tomaž Jeras, ki me je masiral, ko sem še dirkal pri Savi. Mislil sem, da bom šel tja za eno uro in se vrnil domov, a naj bi ostal od sedem do deset dni. Raje bi bil doma, glede na to, da sem celo sezono odsoten, a so me domači motivirali, da se bolj splača pospešiti zdravljenje.

Alen me je namestil v stanovanje nad kliniko. Ko sem se namestil, mi je takoj dal aparat za hitrejše celjenje kosti. V stanovanju ima tudi rehabilitacijsko sobo z aparaturami za fizioterapijo. Na primer aparat za bioresonanco in za FMS (funkcionalna magnetna stimulacija), nov aparat, ki so ga pri Iskri Medical razvili z Alenovo pomočjo. Nižja, ko je frekvenca magnetnega sevanja – laično povedano –, globlje prodira. In višja ko je intenzivnost, bolj boli oziroma bolj spodbuja kontrakcijo mišic. Začela sva z nizko frekvenco in nizko intenziteto, s čimer se izboljša pretok krvi, to pa hitreje celi zlom. Po treh dneh sem že normalno hodil, po petih dneh ali po enem tednu sem odložil bergle in šel po enem tednu tudi prvič ven, v Koper na kavo. Kar smejalo se mi je, ko sem spet lahko zadihal na prostem. Z vsakim dnem, ko me je manj bolelo, sva povečevala intenziteto. Na začetku sva delala z mišicami, ki niso toliko vplivale na zlomljeno kost, potem pa počasi tudi z zadnjično mišico.

Protokol fizioterapije se je iz dneva v dan menjal. Po tednu dni sem že začel hoditi po stopnicah, zato sem odšel tudi v spodnje nadstropje, na kliniko. Magnetno stimulacijo sva izvajala na stolu, največ za zadnjično mišico, ki mi je povsem uplahnila. Intenziteta je lahko tako visoka, da so se mi krčile celo trebušne mišice. Če celo leto nič ne delaš, greš lahko štirinajst dni pred dopustom na tako terapijo in za osem ur na dan zaspiš … čez 14 dni si izklesan. Dejansko podobno tehnologijo uporabljajo za kozmetične namene. V Ameriki je to velik hit.

Kakorkoli, ko sem res že skoraj shodil, ne da bi klecal, sem začel še z vajami, na stacionarnem kolesu sem bil pa prvič že dvanajsti dan po poškodbi, torej tretji dan po začetku fizioterapije, poskusil sem samo za tri minute. Štirinajsti dan sem že naredil polurni trening, konkretnega, v šprintericah. Od takrat sem vsak dan zjutraj poganjal kolo pol ure in tudi zvečer vsak drugi dan vsaj pol ure.

Zjutraj torej pol ure kolesa, potem za dve uri na magnetno stimulacijo, potem za kakšno uro na bioresonanco. Potem sem šel malo spat in po kosilu sem imel enourno terapijo za celjenje kosti, popoldne pa, sem se še za uro in pol usedel na stol za funkcionalno magnetno stimulacijo.

Matej Zalar

Torej sedem ur same terapije vsak dan …

Da, proti koncu pa morda še na kolo in nekaj vaj. Še bolj vesel sem, poleg tega, da sem se tako hitro vrnil na kolo, da sem spoznal Alena Lilića, ker je res faca.

Glede na to, da si sprinter, imaš kar srečo, da je bila to šele tvoja druga resna poškodba, razen zloma v zapestju. Menda si med najbolj čvrstimi kolesarji.

Splošna pripravljenost je verjetno posledica aktivnosti v otroštvu. S kolesarstvom sem začel pozno, prej pa smo počeli vse sorte, na primer karate in košarko, ves čas smo igrali nogomet. Ko sem bil majhen pokavec, star kakšnih devet let, sem v Kranju na rampi z rolerji naredil salto. Skakanje na trampolinu in podobne vaje pomagajo, da se znaš ob padcu zavaliti.

Z mulci smo se vozili z gokartom, ki smo ga pripeli na motor. Včasih nismo zvozili ovinka in hitro si ugotovil, da se je bolje zavaliti, kot da greš v ribo.

Tudi zdaj dostikrat komaj čakam na konec sezone, da se lahko ukvarjam še z drugimi športi. Včasih sem se med sezono izogibal hoji. Zdaj grem na Šmarno goro ali tudi dlje, na primer na Veliko planino, tudi med sezono vsaj enkrat na deset dni. Tako ostanem v stiku s hojo in mišice ne pozabijo tega načina gibanja. Celo sezono, razen v času dirk, hodim dvakrat na teden tudi na fitnes. Ko je konec sezone, pa komaj čakam, da kolo malo počije … Zadnjih par let smo od novembra do januarja hodili na košarko, tudi v Woop sem šel že nekajkrat, da sem se spomnil, da še znam salto.

Se z drugimi športi tako veliko ukvarjajo tudi ostali profesionalci?

Po mojem ne toliko, a v zadnjih letih opažam, da se jih čedalje več zaveda, da brez visoke ravni splošne pripravljenosti tudi na kolesu ne moreš priti tako visoko. Avstralci iz naše ekipe igrajo na primer wallball, zanimiv šport.

Pred časom si mi omenil, da obiskuješ psihologa. Rekel si, da če toliko treniramo mišice, bi se vsaj malo morali osredotočiti še na možgane. Kolesarstvo je naporno tudi s psihološkega vidika.

Zagotovo, ker meje pogosto niso telesne, ampak so v glavi. Lahko te zakisli do 13 milimolov, lahko pa se z glavo prepričaš, da greš do 15 milimolov. Če karikiram, je razlika med tema vrednostima relativno bistveno višja kot če izboljšaš moč na pragu s 420 na 430 vatov.

S športnim psihologom sem se prvič srečal leta 2012, še v Savi, ko je vodstvo kluba pet kolesarjev poslalo na skupinsko terapijo. Poleg tega smo imeli uro ali dve individualnih pogovorov. Takrat sem imel precej skrbi, star sem bil 24 let, in vedel sem, da mi voda teče v grlo: ali bom speljal in šel med profesionalce ali bom moral zaključiti kolesarsko kariero in končati šolo. V precepu sem bil, spraševal sem se, kaj če mi ne uspe ... psihologinja mi pomagala, da sem lahko osredotočil misli na eno stvar in si postavil časovne okvirje. Tako sem si rekel, da si bom vzel dve leti in v tem času vso energijo vložil v to, da pridem v tujino. Če ne uspe, rečeš, dobro, poskusil si, nikoli mi ne bo žal, zdaj pa grem nazaj v šolo. V drugem ali tretjem letniku sem dal fakulteto na stran in se osredotočil samo na kolesarjenje. Ko sem namreč študiral, sem se vozil med Kranjem in Ljubljano, najmanj uro in pol sem bil v avtu, ko bi bil sicer lahko na kolesu. Študijske ure so bile razporejene čez cel dan, dve uri zjutraj, potem si bil pred naslednjima urama dve uri prost. In to me je res ubijalo.

Oče je sicer vedno poudarjal, da je šola najpomembnejša: »Kar goni kolo, ampak zraven naredi šolo.« Ko sem se sam pri sebi že odločil, da pustim šolo, je bilo najteže to vizijo predstaviti očetu. Ampak takrat so se že začeli uspehi in je videl, da to morda ni slaba ideja. Mojo odločitev je sprejel presenetljivo dobro in me še bolj motiviral s svojo spodbudo. In res, po dveh letih sem na dirki Qinghai Lake na Kitajskem zmagal na petih etapah in bil trikrat drugi. Že med dirko so se zame zanimale prokontinentalne ekipe, ko sem se vrnil domov, pa so me poklicali iz Argos Shimana.

Matej Zalar

Športnega psihologa pa si obiskoval tudi kasneje.

Ja, v okviru kluba. Čez nekaj let, mogoče leta 2016, sem poskusil iti na pogovor, ne da bi sploh vedel ali ga potrebujem in kaj se bova pogovarjala. Ampak psiholog, sploh športni, ima toliko izkušenj, da zna postaviti prava vprašanja. Skozi pogovor je ugotovil kakšne so moje pomanjkljivosti.

Sprinter mora biti maksimalno samozavesten, sploh ne sme razmišljati o drugih stvareh kot: »Jaz jih bom ubil! Kar naj zavira, jaz ne bom.«

Prej se mi je pogosto zgodilo, da sem opazoval konkurenta in si mislil, da sploh ne trpi na klanec in bo danes gotovo dober. Obremenjeval sem se z nepotrebnimi stvarmi. Po pogovorih sem začel razmišljati drugače, lahko sem šel globlje, bolj samozavestno … Tistim, ki s tem nimajo težav, pa lahko psiholog pomaga na drugih področjih, na primer če se ne morejo motivirati za trening.

Ampak moja težava je bila predvsem to, da sem med dirko preveč razmišljal, na primer: »Kaj če bom tukaj spustil?« Ampak, dlje kot iti do konca, ne moreš. Za to, da greš lahko do konca, da iztisneš še odstotek ali dva, pa je lahko v pomoč psiholog. S Klemnom Kobalom, ki dela tudi s smučarskimi skakalci, nogometaši in košarkarji, sva v navezi še danes. Med dirko mi pogosto pošlje sporočilo, da me spomni na to, o čemer se pogovarjava.

Pred tem pa je tudi vlogo psihologa opravljal moj prvi trener, Bojan Ropret. Trener, vsaj če je dober, mora biti tudi psiholog. In oče. Z Ropretom sva imela res tak odnos, bil mi je drugi oče, trener in psiholog. Vedno sem zaupal ljudem, ki so bili športniki in točno vedo, kaj doživljaš. Kdor je samo naredil fakulteto, ni pa bil športnik, nikoli ne ve, kaj kolesarju roji po glavi pri maksimalnem srčnem utripu. In Ropret je dal vse to skozi, bolj kot marsikateri trener v Sloveniji. Vedno mi je znal povedati kaj me čaka, da sem se znal na to pripraviti, pa tudi, če sem imel težavo, mi je na podlagi izkušenj približno povedal, kako jo rešiti.

Imaš pri sprintu pri 65 kilometrov na uro in srčnem utripu 200 na minuto čas podvomiti?

Seveda. Lahko se dvakrat znajdeš na meji padca in se vprašaš, če je sploh pametno tvegati.

Kolikokrat si lahko v enem sprintu na meji padca?

Lahko dostikrat ali pa se vse odvija perfektno, ko ti ni treba iz zavetrja in se linija kar odpira in ves čas hodiš vse bolj naprej. Lahko pa se zgodi, da moraš zavreti in spet sprintati, in si rečeš, evo, en metek sem že izgubil. Potem spet prideš notri in spet zavreš, ker skoraj padejo, in komaj odviješ. Zgodi pa se, da imaš lepo pot do zadnjih 300 metrov, potem si tam na meji padca, kar pa dvigne adrenalin, in to pomaga, ker imaš samo še 200 metrov do cilja, hitrosti pa v idealnih okoliščinah ne izgubiš.

Največkrat se zgodi, da si na meji padca med petim in enim kilometrom do cilja. Kilometer do cilja je skupina že raztegnjena in kolesarji ne tvegajo več toliko. Če si spredaj, samo držiš svojo pozicijo, kjer si, pač si. Med petimi in enim kilometrom do cilja pa skušajo tisti s 30. pozicije brezglavo, obupano in na vsak način naprej. In takrat so vedno padci.

Veš kaj imata skupnega z Mathieujem van der Poelom?

Hm … to, da je tudi on vozil ciklokros in gorsko kolo.

Oba sta bila v isti sezoni državna prvaka v ciklokrosu, krosu in na cesti. Ti leta 2017, van der Poel lani.

No, on je lahko še svetovni prvak v ciklokrosu, jaz pa bom težko.

Pa razmišljaš kaj o ciklokrosu?

Odvisno od poškodbe. Zdaj moram res paziti, da ne padem. Če bo že vse v redu, lahko, odvisno pa je od tega, koliko bom doma. Če sezono končaš prej in si oktobra, novembra, decembra in januarja prost, moraš v teh štirih mesecih kdaj pa kdaj pohoditi tudi do daske, sicer telo pozabi na ta napor in potrebuješ dalj časa, da se vrneš v pravi tekmovalni ritem.

Ciklokros je super dodatek treningu. Nimam cilja, da bi dirkal, ciklokros razumem kot igro, kjer greš lahko do filtra brez nekih psiholoških odrekanj.

Morda se motim, ampak mislim, da si edini Slovenec, ki je doslej dirkal v seriji Hammer. Mislim, da si bil zraven, tudi ko ste zmagali.

Lani smo zmagali v skupnem seštevku, bil sem tudi nekajkrat, ko smo zmagali sprint, bil sem pa tudi na kronometru, ko smo bili tretji. Tega nimam v najlepšem spominu.

Zakaj ne?

Ker kronometer že tako nerad vozim, enournega ekipnega kronometra pa sploh ne. Muka!

Serija Hammer je zabavna, a po drugi strani si ne predstavljam, da bi lahko stopila iz sence tradicionalnih dirk. Kaj si misliš o tem formatu dirkanja?

Po svoje je atraktivno, ker se ves čas nekaj dogaja. Druga pozitivna stvar je možnost dobrega treninga, ker so dirke kratke in intenzivne. Težava pa je v tem, da gledalci težko razumejo kaj se dogaja in kakšen je točkovni sistem. Niti mi, ki dirkamo, tega ne vemo prav dobro, vemo samo, da je treba vsak krog ali vsak drugi krog sprintati. Ne vemo pa, ali bo točke dobilo prvih šest ali prvih sedem ali prvih deset, ali bodo na koncu štele dvojne točke … v kolesarstvu se tradicionalno izpiše ime tistega, ki pride prvi skozi cilj, v seriji Hammer pa se izpiše ime ekipe. In to je težko razložiti ... laiku smo komaj razložili zakaj se kolesar 200 metrov pred ciljem umakne in sprinta v cilj nekdo drug, zdaj pa temu človeku razloži, zakaj se na ekranu kot zmagovalec izpiše ime Mitchelton Scott in zakaj kar naprej sprintajo, a nihče ne slavi ali dvigne rok. Novosti so pozitivne, imam nekako občutek, da gre za politične igrice. Ne morem reči, da je odlično, ker ni. Če bi bilo, bi bilo ob progi ogromno gledalcev. Pa jih ni.

Matej Zalar

Tudi sicer je koledar dirk že tako zgoščen, da komaj nekam stisnejo še serijo Hammer.

Saj pravim, če daš to v program treninga, je uporabno, ni pa uporabno, če moraš za en sprint nekam potovati tri dni.

Naslednje leto pozimi v Kolumbijo, kjer bodo sicer dirko za serijo Hammer organizirali v terminu, ki je prijazen prijavljenim na Dirko po Kolumbiji …

Konec sezone pa v Hong Kong. Ampak lani je bilo zabavno. Dva dni smo bili turisti, potem smo dirkali in šli domov.

Videti je, da cel kolesarski svet – od vodstev ekip, kolesarjev in organizatorjev dirk do navijačev – bije bitko proti Mednarodni kolesarski zvezi ... in je kar ne dobi. Se o tem pogovarjate tudi v klubu?

Osredotočiti bi se morali na primer na nevarne ograje ali na slabo zavarovane dirke. Če bi bilo vse ostalo v redu, nas ne bi motilo merjenje dolžine nogavic.

Ampak nekih napak je sto tisoč, človek pa z merilcem meri nogavice. In vsaka najmanjša napaka UCI se še potencira na družabnih omrežjih. Marsikatere večja pozitivne stvari oziroma odločitve pa pogosto skoraj ne omenjajo.

Kaj je primer nečesa velikega, kar ne pride v medije?

Na primer odpoved dirke ali nevtralizacija. Včasih niso odpovedali dirke, češ, dirkajte, saj ste plačani za to. Zdaj CPA, združenje profesionalnih kolesarjev, vrši toliko pritiska, da lahko UCI odloči, da ne bomo dirkali. Nekateri se s tem sicer ne strinjajo, češ da so 50 let nazaj kolesarji dirkali v volnenih oblekah tudi v snegu. Da, petdeset let nazaj že, ampak kaj vse je še takrat bilo … Včasih se niso zavedali posledic, zdaj pa se jih. Petdeset let nazaj tudi niso merili dolžine nogavic.

Je pa res, da nogavice niso bile tako dolge …

Tudi to je res.

Mario Stiehl

Kakorkoli, na oko se vidi, da si letos shujšal.

To mi vsi pravijo! Ampak do junija sem bil težak 74 kilogramov, kot vsako leto. Potem sem šel res za en mesec na višino. Vedel sem, da grem lahko pri svoji teži, če sem res motiviran, in če sem v formi, zelo dobro na klance. In to lestvico sem hotel še malo povišati. Na višino nisem šel zato, da bi si izboljšal kri, ampak je bil moj edini cilj shujšati. Vedel sem, da doma ne bom mogel, ker je preveč motečih faktorjev. Nisem tak karakter, da se ne dotaknem čokolade, če jo je nekdo poleg mene. In sem si rekel, da, je bolje, da grem na višino, kjer bom lahko jedel čokolado in vseeno shujšal. Skuri te namreč že sama nadmorska višina. Tam nisem jedel nič drugače kot doma, sem pa imel toliko višji srčni utrip, tudi čez noč. In to je to: štiri tedne višine.

Skratka, moramo v Livigno.

Nisem tako močno shujšal, s 74 na 72,5 kilogramov, a se je močno poznalo. Motiviral sem se tako, da sem si predstavljal, da je to toliko, kot če bi s hrbta spravil štiri bidone … težo štirih bidonov namreč na klancu čutiš, čutiš jih kot svinja. Ko kdo reče, da tistih dveh kilogramov ne boš čutil … res? No, potem pa kar pojdi po bidone!

Jasno, varčujemo pa pri teži sedeža in traku za krmilo …

Sam vem kako je, ko greš po bidone. Če sem jih prinesel osem, sem jih vedno samo po ravnem in če sem vedel, da bom v minuti spet nazaj. Sicer sem šel raje dvakrat. Če je malo klanca, vrtiš sto vatov več kot vsi ostali, da prideš spet naprej. Kakorkoli, vseeno nisem hotel preveč shujšati, ker bi potem izgubil na moči. Več ali manj sem izgubil samo maščobo, kolikor je je še bilo.

Občutek imam, da se, več kot včasih, dela tudi na prehrani. Si bil med tistimi, ki so v vaši ekipi pred časom sodelovali v študiji s ketoni?

Ne. Naši so to preizkusili par let nazaj, a so testirali na trenažerju, na tešče, s ketoni, 40 minut ali celo eno uro na anaerobnem pragu. Tega si ne predstavljam, jaz ne bi zmogel, ne morem iti na klanec 40 minut, kaj šele na trenažerju. Sam ketonov še nisem poskusil. Tisti, ki so jih, imajo zelo različna mnenja. Verjamem, da je učinek individualno pogojen. Niti ni protokola, koliko, kdaj in zakaj zaužiti ketone. Eni jih uživajo za boljšo zmogljivost, da telo varčuje z glikogenom, drugi po dirki ali zvečer, za regeneracijo. Dve, tri leta nazaj, ko so jih testirali v klubu, so menili, da ne funkcionirajo, zato jih niso kupili. Seveda, verjetno si želijo velik učinek glede na ceno, da torej pozitivno deluje na devetih od desetih kolesarjev. Ravno zdaj, konec sezone, smo na sestanku prišli na temo ketonov. Letos se je o tem toliko govorilo, da si misliš, da kolesar, ki uživa ketone, razbija vse tiste, ki jih ne.

Na Dirki Po Sloveniji je zmagal v prvi etapi in oblekel tudi zeleno majico vodilnega v skupnem seštevku.

Na Dirki Po Sloveniji je zmagal v prvi etapi in oblekel tudi zeleno majico vodilnega v skupnem seštevku. Mario Stiehl

Kolesarji Ineosa morajo menda opraviti izpit iz športne prehrane. Koliko se v klubu pogovarjate o znanosti športa?

Nemogoče je vse vedeti prvo leto, ko prideš v ekipo. Prvič zato, ker se spoznanja spreminjajo iz leta v leto, zato je treba znanstvene raziskave jemati z rezervo. V štirih letih, kolikor sem v ekipi, sem vsako leto odnesel nekaj novega, koristnega. Ampak informacije moraš vreči skozi sito in ugotoviti, kaj na tebi deluje in kaj ne. Toliko sem se že naučil, da si upam nove stvari preizkusiti, ne grem pa z glavo skozi zid, kot včasih. Ko sem bil pri Argos Shimanu, je bil popularen trening z malo ogljikovimi hidrati. Pojedel si košček sira, šel za pet ur na kolo in na koncu delal intervale. Mrtev si bil še tri dni. Takrat sem bil najmlajši in zgledoval sem se po zvezdnikih ekipe. Če poenostavim, sem si mislil, da manj kot pojem, boljši bom. Ampak, morda z neko dieto pridobiš en promil na formi. Če narediš samo malo preveč, si pa v deficitu in si lahko odstotek slabši. Zato se z dietami z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov sploh ne ukvarjam.

Poskusil sem marsikaj, kakšen mesec v pripravljalnem obdobju tudi ketonsko dieto z zelo nizkim vnosom ogljikovih hidratov. Počutil sem se dobro, telo se navadi delovati brez ogljikovih hidratov. Tudi shujšal sem, ampak bolj sem shujšal letos na višini. Potem so prišle dirke, kjer pa moraš uživati ogljikove hidrate ... in ko je telo dobilo hidrate, sem kar vzhajal, telo je samo kopičilo zalogo.

Skratka, moraš se spoznati, preizkusiti moraš veliko različnih pristopov. Zdaj vem, da moram ves čas jesti po malem. Ne smem hujšati ekstremno, ampak postopoma. Namesto kapučina spijem espresso in prihranim 50 kalorij. Ali vlijem pol manj oljčnega olja na solato, kot bi ga sicer. Žlica olivnega olja vsebuje skoraj sto kalorij. Ki jih ne vidiš. Pazim tudi, da se dobro najem takoj po treningu, tako dalj časa traja, da postanem lačen. Spomnim se pa pristopa nekega znanstvenika, ki je predlagal, da se po treningu spije samo malo proteinov in čisto malo hidratov, potem pa tri ure nič. Ampak po treh urah si se od lakote tresel in pojedel štiri krožnike makaronov.

Kako dojemaš znanstven pristop k športu? Občutek imam, da se strokovnjaki z različnih področij med seboj ne slišijo ali ne razumejo dobro.

Laboratorijski testi v teoriji delujejo, a mnogi strokovnjaki, nutricionisti, pozabljajo na človeški faktor. Pozabljajo, da smo toliko in toliko časa odsotni od družine, da smo na kolesu po pet ur na dan in da nam gre marsikdaj tudi marsikaj na živce. Zato si želimo v hrani uživati. In užitek morda na hormone deluje tako, da si vesel. In ko si vesel, tudi več pokuriš.

Mislim, da moraš biti predvsem srečen in delati po navodilih strokovnjakov do te mere, da te ne spravijo v fazo, ko samo preračunavaš številke in se sam pri sebi sprašuješ ali si naredil vse prav ali ne. Nekateri se lahko bolj striktno držijo diete in sledijo številkam v prehranskem načrtu, drugi pa moramo kdaj spiti kakšno pivo, da si lahko rečemo, klinc, saj smo normalni.

Kar pa še ne pomeni da ste slabi ali manj predani kolesarji.

Brata Yates sta dobra primera. Misliš si, da kolesar kova Simon Yates cel dan pije radensko in je, kar mu predpišejo. Na prehrano oba sicer pazita in imata svoje trike. Adam, pravi, da si zjutraj naredi kašo s stevio. »Mora biti okusno, vem, da bom dobil raka, ampak, jebi ga, shujšati moram,« pravi. Sicer zaužije ogromno kruha, česar si za taka kolesarja ne bi predstavljali. In ni večerje brez buteljke vina. Glede prehrane sta posebna tiča. Nikoli ne vidim, da bi jedla solato. Jaz najprej prinesem krožnik solate, da si malo zapolnim želodec. On vedno vzame malo riža in makaronov, nikoli veliko, vedno pa ogljikove hidrate, ne glede na priporočila strokovnjakov.

Priprave so vedno energetsko zelo zahtevne. Vsak pride tja zelo motiviran, dolgo se nismo videli, vsak hoče dokazati, da je bil priden čez zimo. In nobene priprave niso lahke. Na treningih, ko smo na kolesu sedem ali osem ur, porabim več kalorij in imam višji TSS kot v etapi grand toura. Na Giru ali Vuelti je malo dni, ko porabimo več kot 5000 kilodžulov energije. Na pripravah pa deset dni tolčeš pet, šest, sedem tisoč kilodžulov na dan. In potem nutricionist svetuje regeneracijo z malo ogljikovih hidratov. Nekateri res jedo solatke in malo mesa, Yates pa pravi: »Kakšna regeneracija brez ogljikovih hidratov? Tu mi je težje kot na dirki, moram jesti.« Skratka, tudi najboljši ne mislijo z glavo znanstvenika, ampak s svojo glavo.

Mario Stiehl

Skoraj neverjetno se sliši, da v osmih letih med profesionalci še nisi dirkal na Touru. Naslednje leto naj bi končno nastopil tudi tam …

Jaaaa … to je še v zraku.

Si si že pogledal kakšna bo trasa?

Ne, samo naslove sem prebral: »Brutalna«. Nisem pa še pogledal etap. Vem, da je že v drugi etapi 4000 metrov višinske razlike.

Caleb Ewan je ocenil, da pričakuje klasičen sprint le v treh, štirih etapah. Težko bo priti do Elizejskih poljan, zato si predstavljam, da bo kak sprinter raje izbral druge dirke, kjer bo imel več priložnosti za zmago.

To bodo naredili tisti, ki ne morejo zmagati.

Tisti, ki lahko zmagajo, pa vedo, da je ena etapna zmaga na Touru vredna toliko kot vsi rezultati na Giru.

Sam v klasičnih sprintih težko zmagam, sploh z ekipo, ki bo na Touru osredotočena na skupni seštevek. Če bom imel čas za priprave po celotnem protokolu, znam biti dober na srednje težkih etapah, se pravi, če pride v cilj skupina 40 in ni sprinta s klasičnimi sprinterji. So pa še vedno Michael Matthews, Peter Sagan in drugi …

Ob tem pa moraš upati, da ne bo prišel v cilj beg pred to skupino.

Da, čeprav je na Touru beg manjkrat uspešen, ker nobena ekipa noče izpustiti priložnosti iz rok. Beg je rizičen za zmago, ker v ubežni skupini velikokrat ni najmočnejšega moža ekipe. Bora Hansgrohe bo vlekla vsaj za zeleno majico, poleg tega vedo, da je Sagan v skupini 40 ali 50 kolesarjev vedno prvi favorit. Na Vuelti pa tega ni bilo. V naši ekipi smo imeli druge ambicije in nismo trošili energije za etapne zmage … čeprav na koncu ni bilo ne etapne zmage ne dobrega rezultata v skupnem seštevku.

So ti bolj všeč klasične trase z dolgimi klanci in dolgimi transfernimi etapami ali dirke s krajšimi klanci, kakršna je Vuelta ali torej Tour 2020, ki je postal neke vrste francoska Vuelta.

Sigurno mi je bolj všeč dirka bolj klasičnega tipa. Sprašujem se o smiselnosti ekstremov. Borimo se proti dopingu, potem pa trasirajo etape na meji fizične zmogljivosti. Če sprinter ni v top, top formi, se mu na tako dirko sploh ne splača, ker si naredi več škode kot koristi. Cilj na Elizejskih poljanah brez pravega sprinterja pa tudi nima čara.

Dirko Po Sloveniji je zaključil na prvem mestu v točkovni razvrstitvi.

Dirko Po Sloveniji je zaključil na prvem mestu v točkovni razvrstitvi. Mario Stiehl

Navdušen si nad električnimi kolesi. Navduši še tiste bralce, ki so proti!

Prvič, v prostih dneh imam zdaj večjo širino. Včasih na prost dan ni šlo drugače kot počivati in se eno uro peljati po ravnini. Ampak v eni uri ne prideš daleč in voziti se po ravnini počasi je na specialki dolgčas. Z električnim kolesom pa greš lahko na hrib in do razgledov, ne da bi imel srčni utrip več kot 100. Z gorskim električnim kolesom, ga lahko potem nažigaš, če si pač veseljak, gorski navdušenec. Drugič, če imaš punco, se ona morda veseli prostega dne, ti pa si mrtev, ne moreš nikamor. Ali pa bi šel rad na prosti dan Sv. Jošt, pa prej nisem mogel, ker je klanec tako strm.

In tretjič, manj pripravljeni kolesarji gredo zdaj lahko z nami in nam sledijo tudi na vzponih. Če bi na vrhu nekoga čakal petnajst minut, ne bi imel nič od treninga. Nekdo z električno specialko pa bo z nami brez asistence lahko gonil po ravnini, pod klancem pa vklopi način turbo in nadaljuje z nami. On ima družbo in mi lahko povabimo zraven tiste, ki so nam pri srcu, a sicer z njimi ne bi šli na trening, ker se nam ne bi ljubilo čakati.

Vse vprašam kateri je njihov najljubši del kolesa.

Krmilo. Sploh integrirano. Mislim, da krmilo naredi kolo. Včasih so ga obročniki, zdaj pa ga krmilo. Nisem pristaš klasičnih oblik, torej običajnih, ločenih krmil in opor. Všeč so mi aerodinamične, ploščate, masivne balance. Nova Syncrosova, ki jo imam na Addictu RC, je na prvi pogled malo nežna, sicer mi je vsak dan bolj všeč, a se mi zdi Foilova lepša. čiste linije, to je in.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

RP19913. 4. 2020 ob 19:12

Zdravo. Zanimiva se mi zdi izrazita osredotočenost kolesarjev k hujšanju. Sam sem bil v mladinskih vrstah precej soliden tekač na dolge proge. V atletskih vrstah je bilo po mojih izkušnjah bistveno manj 'komplikacij' glede prehrane. To velja tudi za starejše 'profi' atlete. Kar je zanimivo, je to da nihče od nas ni imel nikakršnih problemov s prekomerno težo. Sedaj tudi sam rekreativno kolesarim in opažam, da je na kolesu res nekoliko težje vzdrževati ustrezno težo. Zanima me, če ima kdo od vas podobno izkušnjo? Ima kdo razlago zakaj prihaja do razlik pri vzdrževanju teže med kolesarjenjem in tekom?
LP

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.