Vštric s Kristianom Grünfeldom

Kolesariti je začel šele pred tremi leti in takoj zablestel predvsem na amaterskih tekmah v vzponih. To ni bilo naključje, za njim je namreč dolga atletska kariera, pravi, da je tekel 12 ali 13 let. V osnovni šoli je eno leto treniral dvoranski nogomet, ker ni bilo veliko tekem, pa se je v četrtem razredu lotil atletike. V šestem razredu osnovne šole je začel tekmovati in v rosnih letih so ga hitro ponesli državni rekordi. Odnehal je davno preden bi prišel v najboljša leta za dolgoprogaše, že pri 21. Po tekmovalni upokojitvi je vodil različne rekreativne tekaške skupine, a si je želel bolj individualnega pristopa, kar zdaj udejanja pri tekaški sekciji Pulse Performance. Po lanskem trdem, do potankosti strukturiranem treningu letos kolesari bolj sproščeno, a še vedno hudičevo hitro. Človek, ki bi lahko živel samo od riža, že pol leta ne uživa mesa in pravi, da se počuti bolje.

Kako te je potegnilo v amatersko kolesarstvo?

Oče moje punce Neje in njegovi kolegi kolesarijo in še ko sem še tekel, sem kar naprej poslušal njihove pogovore. Mislil sem si svoje, ampak potem sem začel bolje spoznavati šport. Ko sem nehal trenirati, sem se začel voziti z gorskim kolesom, a sem še vedno sem pa tja tekel. Potem sem odrezal in šel delat v trgovino s športno opremo.

Tri mesece sem delal cele dneve, od ponedeljka do nedelje. Petsto evrov sem dal vsak mesec na stran in kupil Scotta CR1 z opremo Sram Force.

Enkrat sem si sposodil obročnike Zipp 303 s tubularji in kolo je tehtalo 6,9 kg. Si moreš misliti? No, potem se je začelo z rundami in živel sem za torke, ko imamo rundo na Rudniku. Kolesarstvo te res hitro potegne.

Rekel bi, da v teku nisi videl perspektive.

Dvakrat na dan trenirati in se vse življenje odpovedati vsemu, zato da si potem na tekmah ekstra povprečen … nisem več videl smisla.

Raven teka na dolge proge je v Evropi na splošno slaba, v Sloveniji pa še posebej. Zakaj je tako?

Če bom rekel, da nimamo dovolj dobro podkovanih trenerjev, mi bo morda marsikdo zameril, a se ne bom zlagal. Mnogim sem dal priložnost in vedno delal do potankosti vse, kar so rekli, a očitno nekaj ni bilo v redu. Afričani so tako dobri tudi zato, ker živijo in trenirajo na višini. Tudi najmočnejši evropski dolgoprogaši nonstop trenirajo v Keniji.

Na uho mi je prišlo, da si razmišljal tudi o profesionalnem kolesarstvu.

Res je. Bil sem tudi na sestanku v Rogu in na Bledu, ampak nismo prišli skupaj. Dirkati bi moral s svojim kolesom in spet vlagati ogromno svojega časa za žemljo, pa še tega ne dobiš. Če bi šel iz ene skrajnosti, profesionalnega teka, naravnost v profesionalno kolesarstvo, ne bi naredil ničesar.

Si pa dobro dirkal v amaterski konkurenci.

Nisem dirkal prav dosti, bil sem na par dirkah okoli turna. Pri svojih kilogramih na teh tekmah nimam možnosti za dober rezultat, ampak če sem že plačal 20 evrov za prijavnino, nisem želel samo žvižgati v skupini, ampak sem se razpucaval, kolikor je šlo. Šprintali smo iz vseh ovinkov, za dober trening, in da je bilo bolj zanimivo.

Vrhunec je bil lani kolesarki maraton Ötztaler. Na 238 kilometrov dolgi trasi s 5000 metri višinske razlike si imel povprečno hitrost skoraj 30 kilometrov na uro. To je raketno hitro.

Ja. Ta tekma je res carska. Marsikdo gre tja zato, da maraton konča, jaz pa sem bil tako dobro pripravljen, da sem prišel okrog z lahkoto. Sem pa resno treniral po planu Simona Cirnskega in tudi vse prejšnje tekme so bila bolj v sklopu priprav za Ötztaler.

Kako bi primerjal tekaško in kolesarsko amatersko sceno?

Sploh ni primerjave! Tekači so dosti bolj preprosti ljudje, vsaj amaterji. Seveda so tudi mnogi amaterski kolesarji zelo, zelo preprosti, dobro recimo poznam Deana Bratuša in Mateja Lovšeta. Med njimi je seveda tudi moj najboljši prijatelj Grega Šetrajčič, ki mi je stal ob strani, ko sem imel težave. Ampak na splošno sta tekaški in kolesarski amaterski svet zelo različna. Drugače je sicer na vrhunski atletski ravni, kjer pa delujejo egi.

Kadarkoli sem se lotil teka, sem začenjal postopoma, a sem se vedno slejkoprej poškodoval in prišel do zaključka, da tek pač ni zame.

Čisto možno. Ampak vprašanje je, kaj pomeni postopnost? Kakšen je bil plan? SI imel 12-tedenski program?

Ne, običajno nisem prišel niti do tja . Ampak, pustiva to. Bi moral rekreativni kolesar občasno teči?

Pravijo, da se s tem razbije monotonost. Načeloma pa kilometrov na kolesu ne moreš nadomestiti s tekom. Tri mesece lahko tečeš kot bik, ampak s tem nisi nadomestil treh mesecev na kolesu. Gre samo za razbijanje monotonosti.

Če hočeš dobro voziti kolo, moraš voziti kolo. Ne pa teči.

Razen Primož Porenta, ki pravi, da odlično združuje tek in kolo.

On je fenomen. Kapo dol!

Pri kolesarstvu se z uporabo merilnika moči meri parametre treninge precej natančno, pri teku pa je to verjetno bolj zapleteno. Pravzaprav se trenira tako kot kolesarstvo pred 15 leti. Brez osnovne naprave za merjenje, samo na pulz. Sta zato načrtovanje in analiza treninga kompleksnejša?

V bistvu naprava za merjenje tekaške moči obstaja, imenuje se Stryd, a pride bolj prav pri trail teku, kjer je veliko sprememb ritma, in pripomore k teku s konstantno močjo. Uporabljajo ga Američani, v Evropi po mojem vedenju sploh ne. Ampak, ko veš za kaj gre, je mogoče na podlagi srčnega utripa, tempa na kilometer in pravilno določenih con treninga načrtovanje relativno preprosto. Ob tem moram povedati, da ne maram splošnih načrtov treninga. Kar je dobro za enega, ni nujno, da je dobro za ostalih pet. Neko osnovno pripravo lahko res naredi 20 tekačev skupaj. Ampak, ko greš na naslednjo fazo, bodo za nekoga primerni intervali 10 krat 1000 metrov, za nekoga drugega pa bolj 20 krat 400 metrov. In bosta oba dosegla identičen učinek.

Torej klasični 12-tedenski programi za vse odpadejo?

To je katastrofa. Sicer smo nekaj takih planov naložili na spletno stran tudi pri Pulse Performance, ampak to je le osnova … 75 odstotkov tistih, ki se držijo teh planov, dela posel fizioterapevtom.

Dobro, če govoriva o maratonu, to je brutalno in po mojem res ni za vsakogar ...

No, mogoče pa spet ni tako brutalno. Če si vzameš čas ...

Ja. Štiri leta.

Kdor je pretekel 21 kilometrov, se lahko po mojem v šestih, sedmih mesecih brez težav pripravi za maraton.

Primer: če greš oktobra na polmaraton v Ljubljani in si čez zimo spočiješ, malo migaš, delaš vaje za moč in aprila ali maja začneš po pameti trenirati, boš Ljubljanski maraton pretekel brez večjih težav.

Maraton si odtekel enkrat.

Ja. Treniral sem šest tednov. Ampak jaz nisem dober zgled.

Dobro, imaš podlago.

Tako. In vedel sem, kaj delam.

Si prej tekel tudi kak polmaraton?

Nekajkrat, ampak nikoli na svoj rezultat, vedno sem bil narekovalec tempa. Najhitreje sem šel 1:17, tako da ima Primož Porenta pet minut hitrejši uradni čas kot jaz. Čestitam!

Ampak maratona v Ljubljani leta 2018 nisi odtekel slabo. Pod 2:45. Te mika, da bi šel še kdaj?

Absolutno. Lani ni šlo, ker je bil Ötztaler precej pozno in ni bilo časa za pripravo. Leta 2018 sem se na maraton prijavil iz jeze, zato ker so trdili, da se ni mogoče pripraviti v tako kratkem času. Tisto leto sem bil amaterski državni prvak v vzponu. S kolesom. Dirka je bila v soboto na Nanosu. V nedeljo sem počival, v ponedeljek pa sem začel teči. Šest tednov, vmes sem šel nekajkrat na kolo, na rundo. Na maratonu sem noro užival, a sem si prisegel, da se bom naslednjič pripravil, kot se je treba. Da bi spet tekel 2:45 ali 2:40 … odpade!

Ko bom naslednjič stal na štartu maratona, bom pripravljen. Kot na Ötztalerju.

Boš tekel v Ljubljani ali na kakem večjem maratonu?

V Ljubljani. Ne boš verjel, zakaj. Zaradi štartne pozicije. Na velikih maratonih izgubiš na štartu ogromno časa. Perfekcija ali nič.

Si perfekcionist?

Kar se teh zadev tiče, gotovo. Logistika mora biti urejena. Dobra štartna pozicija, pomočniki ob trasi, ki podajajo bidone in hrano, da se ni treba ustavljati na okrepčevalnicah …

Koliko zdaj tečeš?

S svojimi tekači, torej se nabere nekaj malega. Recimo dvakrat na teden po 10 do 12 kilometrov na trening.

Kaj je bila največja neumnost, ki si jo naredil pri teku?

Ah, škoda, da ne sprašuješ pri kolesarjenju …

Brez skrbi, to bo naslednje vprašanje.

Pri teku to, da sem treniral trikrat na dan. Nikoli ne bom pozabil nekega torka. Budilka ob 5.10, ob 5.50 sem šel od doma. 6.00, Tivoli. Pretekel sem 10 kilometrov, šel domov spat za uro in pol ali dve, vstal, pojedel dve jajci …

… čakaj, ob šestih si tekel na tešče?

Na čaj! Ampak to še ni bilo tako hudo. Sredi dne sem šel na Rožnik, kjer je odličen krog, dolg točno eno miljo, tam smo naredili 14 kilometrov intervalov. Na krogu sta dva klanca in tam smo nažigali v smrt. Popoldne pa še 7,5 kilometra izteka. Torej tisti dan več kot 30 kilometrov. Sicer pa je bilo dovolj neumnosti na pripravah v Medulinu. Veliko neumnosti in malo spanja.

Kaj pa največja neumnost na kolesu?

Začetniška. Začne se z Maratonom Franja. Izračunal sem, koliko moram pojesti oziroma koliko moje telo absorbira. Ampak do Vrhnike sem bil na tisti Franji trikrat na tleh in do cilja se nisem dotaknil niti ene čokoladice. Nisem bil lačen, verjetno zaradi živcev. Ampak to ni bila največja neumnost. Na tisti Franji sem se kvalificiral za svetovno prvenstvo v Vareseju leta 2018. Rekel sem si, da če sem Franjo končal brez večjih težav, ne da bi jedel, bom pa še to. V Varese sem šel brez vsega, brez hrane. S prvo skupino sem prišel skoraj do konca, ampak tri ali štiri kilometre pred ciljem sem imel grozne krče … Sicer so popustili in na klanec sem jih nekaj še prehitel, ampak … žal, žal, sem takrat pogrnil, to je bila res največja neumnost, ker sem se res dobro peljal.