Vštric s Tomažem Kučanom

V gorsko kolesarstvo se je zaljubil, ko je šel v osnovni šoli, namesto na trening taekwondoja, z Rogovim gorskim kolesom z 18 prestavami na Planinco pod Poljško planino. Kupovati je začel kolesarske revije, tudi Trim, predhodnico Sokola. To so bili časi, ko je mularija brala revije, in ne le to: kupoval jih je skrivaj, z žepnino, ki naj bi bila namenjena drugim stvarem. Za svoje prvo aluminijasto kolo, U-sistem pokojnega Bojana Udoviča, je zaslužil sam: »Celo poletje sem delal v sadovnjaku pri Radovljici. Vse kar sem zaslužil, sem dal za uresničitev sanj. In žal mi ni niti stotina. V teh dvajsetih letih sem spoznal ogromno dobrih ljudi, več kot v primarnem poslu, ki ga opravljam. To so odprti in pošteni, prijazni ljudje, ki se dejansko ukvarjajo s svojimi sanjami. Še danes se družimo.«

Kaj je najboljše, kar se je zgodilo v kolesarski industriji?

Mislim, da je največji presežek Specializedova tehnologija Brain, ki se mi zdi zanimiva, ker deluje na principu gravitacije. Še vedno je za sprožitev potrebna kinetična energija, a pretok olja uravnava gravitacija ... Spomnim se tudi Cannondaleovih vilic Lefty ELO z elektronskim lock-outom. Ne vem zakaj to ni več aktualno. Takrat smo še govorili o prebojih, ki jih zdaj ni več, danes je novosti relativno malo, včasih pa so povzročale evforijo.

Največjih pet, morda deset znamk, je enakovrednih, veliko vlagajo v razvoj, drugi pa se od njih učijo. In potem so tu butične znamke, ki izdelujejo okvirje po meri. Mislim, da je ultimativen material za cestno kolo še vedno titan. Ali železo, sploh cevi Columbus, Reynolds ... to so res lepe stvari.

Poleg tega, da so lepo narejeni, morajo imeti ti izdelki dušo. Pojavljajo se avstralske znamke, kot je Baum, ameriški Speedvagon, Moots, Firefly, NO. 22, in Italijani, od Passonija do Pegorettija, češka Festka ... to so kolesa za poznavalce. Kdor ima veliko denarja, običajno poseže na prvo žogo po kolesih velikih proizvajalcev, ki imajo dostop do prvovrstnih ogljikovih vlaken.

Cestni kolesarji se, ko končajo kariero, spravijo na gravel, med slovenskimi kroskantrijaši pa opažam nagnjenost h gravitacijskim disciplinam gorskega kolesarstva. Kako to, da te ni zagrabil enduro?

Kot gorskega kolesarja me je vedno navduševalo biti boljši, hitrejši in se nenazadnje po progi za downhill spustiti s kolesom, ki morda ni primerno za to. Všeč mi je hitrost, sposobnost upravljanja z rekvizitom, biti v bistvu spojen z rekvizitom in ga razumeti.

Nekaj najlepšega je videti kolesarja, ki se giba usklajeno s kolesom, dinamično, kolesarja, ki ni nasajen na kolo, ampak je z njim zlit, obvladuje ga pri visoki hitrosti, na tehničnem in ravnem terenu

Rad se priključim skupini cestnih kolesarjev in še raje se jim odpeljem. Vedno se rad pomerim tudi z enduraši in jim dam nekaj metrov.

Kros se je v zadnjih desetih, petnajstih letih močno spremenil. So ti všeč proge z umetno zgrajenimi objekti?

Ne, sploh ne.

Se s tem izgublja čar cross countryja, ki že v imenu namiguje na kolesarjenje čez ... deželo, recimo naravni teren.

Zame je bila to vedno poanta. Kros se mi je zdel včasih zelo zanimiv, sploh ker sem videl, na kakšni ravni so najboljši, kaj je mogoče doseči s kolesom. Ne vem zakaj, ampak zadnje čase jih doživljam kot hrčke, ki gonijo kolo. Poskakujejo na kolesih z opremo, ki je rezultat ultra dragega razvoja … pravzaprav se igrajo v peskovniku. Včasih to povezujem s ciklokrosom, ampak ciklokros ima drugačno publiko, to je disciplina, ki živi, za njo je tradicija in neka filozofija, medtem ko kros že skoraj deset let caplja na mestu. Bili so poskusi s kratkimi krogi, eliminatorjem, kratkimi dirkami ... zdi se mi, da se išče. Včasih je dirka trajala dve uri, dve uri in pol in proge so bile res težke, zdaj pa so relativno nezahtevne …

No, vseeno so zahtevne, ker gre hitro in določeni deli so res grozni, jaz se tam skoraj ne bi upal peljati.

Proge imamo za zelo zahtevne zaradi tehničnih odsekov kot so umetni rock gardni in skakalnice. Meni je bila zelo všeč tehnično zahtevna proga v Kamniku z zloglasno skakalnico. Če je bilo mokro, smo se dričali dol po hrbtu, če si se peljal po skakalnici na tekmi, si bil car … šlo je za dokazovanje, da imaš jajca in da obvladaš kolo. Čast sem imel voziti s tekmovalci, ki so res obvladali kolo …

Kar naštej jih!

Spomnim se tebe na vzponu na Krim ...

Dobro, ne me izpostavljati, jaz sem bil tehnično zanič, na Krim smo vozili vzpon.

Vem, bil je vzpon, ampak bil si v dobri formi in našpičen. Takrat ste vsi vozili dobro, v vaši generaciji je bil še Anže Bizjak. Potem sta prišla Luka Rakuša in Luka Mezgec, ki je bil odlično tehnično podkovan, fenomenalen je bil tudi na vzponih. Pa cela ekipa Swatch Novice Extreme, od Primoža Kaiserja do Gregorja Mikliča. Všeč mi je, da se Miklič zdaj ukvarja z mladimi. Žal mi je, da z mladimi v krosu ne delajo Primož Štrancar, Jure Golčer in Rok Drašler, fantje z izkušnjami. Uvrstitev na olimpijske igre je danes za moške praktično misija nemogoče, čeprav se nekateri krvavo trudijo.

Leta 2007 sta s Tomažem Poličarjem dirkala na Cape Epicu. To je bila gotovo tvoja ultimativna gorskokolesarska izkušnja.

Zgodilo se je zelo preprosto, s telefonskim klicem. Takrat pravzaprav nisem vedel kaj je to.

Bi šel vseeno, če bi vedel?

Ne. En dan me je poklical Tomaž Poličar, takrat sva oba študirala v Ljubljani, in vprašal: »Tomaž, bi šel na Cape Epic?« Odgovoril sem, seveda. Šele doma sem pogledal, kaj je sploh to. In pogoltnil ogromen cmok. Tomaž je bil takrat kondicijsko bistveno bolje pripravljen. Privolil sem v nekaj, kar je takrat presegalo moje sposobnosti, ampak nisem popustil, nisem ga poklical nazaj, da ne grem.

Vem, da sva šla na prvi skupni trening takoj po dirki v Vnanjih Goricah, po krosu sva naredila še konkreten krog čez Polhograjce. Takrat sem mislil, da bom umrl.

Zoprno je, da je Cape Epic prav na začetku sezone, težko je trenirati pozim.

Ne boš verjel kako sva trenirala. Večinoma sva štartala v Radovljici. Med vikendi sva s cestnimi kolesi naredila najmanj tri vzpone in od 100 do 150 kilometrov na dan.

Na Pokljuki so ljudje nosili na ramenih smuči, do Šport Hotela sta bila na zasneženi cesti samo dva, deset centimetrov široka pasova, posuta s peskom, bilo je minus deset stopinj Celzija, midva pa na specialkah. Bilo je ogromno snega, ničkolikokrat se nama je zanohtalo.

Pokrovitelji so odigrali res odprto igro. Kot prva Slovenca sva imela sponzorski kolesi Canyon, ko je v Sloveniji le malokdo vedel za to znamko. Fantje iz kamniškega 3S sporta so do zadnjega dne držali besedo. Kolesa smo naročili pred zimo in ves čas je bilo obljubljeno, da pridejo. Seveda so prišla … v petek, v ponedeljek ali torek pa sva letela v Afriko. Spomnim se, da smo tisti vikend opravili trening, mislim da z Anžetom Bizjakom in Bojanom Ropretom v okolici Trstenika, tako da sva si še finalno nastavila kolesi. V bistvu sem šel na osemdnevno 900-kilometrsko preizkušnjo tako rekoč s kolesom iz škatle.

Vozil si s hardtailom?

Ja, Tomaž pa je imel polnovzmetenega. Morda sem naredil manjšo napako, ampak vajen sem bil hardtaila. Imela sva res vrhunski kolesi, na Cape Epicu sva bila edina s kolesoma, ki sta bila proizvod tistega leta. Veliko ljudi naju je vprašalo, če sva Canyonova sponzorirana kolesarja. Prve tri dni je bilo mogoče videti tako, ker sva se vozila med prvimi petdesetimi, šestdesetimi ekipami od 600-ih. Potem sva se morala, vsaj jaz, prilagoditi realnemu stanju. Tako sva se začela voziti v prvi stoterici, kar je bilo vseeno kar dobro – že takrat je bilo prvih 50 ekip vabljenih, to so bili profesionalci.

Tomaž je bil zelo dober partner in mislim, da sva se drug od drugega veliko naučila. Zelo veliko sem se naučil tudi od Bojana Ropreta, ki nama je dal pred dirko nekaj nasvetov. Ne samo kaj jesti, piti in kako trenirati, ampak tudi kako se obnašati in ohraniti trezno glavo pet, šest, sedem ur, kaj delati po treh dneh, da ne kolapsiraš … mislim, da je bila to zame ena najtežjih preizkušenj v življenju če ne najtežja.

Kaj je bilo najtežje?

Če si dobro pripravljen, ni tako težko s fizične plati. Če nisi pripravljen in greš na tak podvig, si norec. Če mene vprašaš, bi moral vsak udeleženec pred dirko pridobiti potrdilo zdravnika ali trenerja. Zdravniško spričevalo je sicer obvezno, ne pa tudi potrdilo, da si sposoben takih naporov.

Tekma je odprta za vse, to je rekreativna tekma, kjer se štarta s profesionalci. V boksu smo stali s Christophom Sauserjem, Karlom Plattom, Albanom Lakato, Josejem Antoniom Hermido, to so bila največja imena krosa in maratona.

Hočeš reči, da so na štartu tudi neposobneži, kot na primer pod Mount Everestom?

Že po prvi etapi je odstopila ena tretjina. Največji osip je med tretjo in četrto etapo. Kdor ni vajen etapnih dirk, se začne po treh dneh spraševati, čemu, zakaj, kako naprej. Meni se je to na en način zgodilo, ne toliko s psihološkega, ampak bolj s fizičnega vidika. V prvih treh dneh sva si naložila preveč, bila preveč pogumna, vsaj jaz, in ta davek sem plačal v četrti in peti etapi. Šele v šesti in sedmi je začelo spet leteti.

So profesionalci takrat še spali v šotorih?

Ne, imeli so že možnost spanja v avtodomih, hotelov pa ni. Ampak, šotora ne postaviš sam, postavi ga organizator. Cape Epic poteka od leta 2004, leta 2007 je bila torej šele četrtič in v teh letih so si nabrali ogromno izkušenj.

Vsaka etapa je bila sicer kot kros – krat tri. Tehnično zahtevna, sicer z dolgimi makadamskimi odseki, ampak spusti so bili že takrat nehumani, skozi leta pa se je zahtevnost še stopnjevala. Videl sem ogromno padcev. Vsakič, ko si zapeljal s proge, si lahko dobil defekt. Še vedno hranim doma trne, to niso polcentimetrski trnčki, ampak pet, šest centimetrov dolg trn. To raste na kolovozu – levo, desno in na sredini.

Če si na kolovozu menjal pas na spustu pri hitrosti 50 ali 60 kilometrov na uro, si zagotovo dobil defekt.

Takrat se je tubeless v Sloveniji šele uveljavljal in midva sva še vozila z zračnicami. Obvezna oprema na etapi je bila sicer kreditna kartica in s pridom sva jo izkoristila že po tretji etapi: zračnice sva kupovala kot norca. Na vsaki etapi sva v povprečju menjala od tri do štirikrat, tudi večkrat.

Se spomniš kako smo obvladovali menjavo zračnice? To smo trenirali.

Matej, nama je vzelo to minuto. Ko sem dobil defekt, sem to sporočil Tomažu, on se je ustavil, iz svoje torbe vzel zračnico, jo do polovice napolnil, jaz sem ta čas snel kolo in plašč, vstavil njegovo, jo napolnil do konca … v roku minute sva se odpeljala naprej.

Tega fantje danes ne znajo več.

To je šlo tako hitro, da niti nisva izgubljala časa. Minuto lahko v petih urah izgubiš kjerkoli.

Doma je bila še zima, tam pa je vroče.

Največja izziva sta visoka temperatura in močno sonce. Po treh dneh sem bil že ožgan. Etapo sva zjutraj začela z rokavčki. Temperatura se v kanjonih dvigne do 40 ali 50 stopinj Celzija, medtem ko lahko ponoči pade pod 10 stopinj.

In še en en nasvet starega mačka: obred vsakega jutra je bilo razkuževanje želodca z dobrim viskijem, izmenično enkrat v mojem in enkrat v Tomaževem šotoru.

Eno celo etapo si menda odpeljal brez zadnje zavore.

Sedma etapa. To je bila res neprijetna izkušnja. Seveda vseh vijakov pred vsako etapo ne preverjaš, nimaš pač svojega mehanika. Pogledaš bistvene stvari, ki jih tudi sam popravljaš.

No, zavore so kar bistvena stvar.

Seveda, pregledaš olje in odmik ročiče. Zavore Magura Marta SL so bile vrhunske, a šibka točka je bil skriti vijak v zavorni ročici, ki se je samodejno odvijal. Po petih kilometrih sem izgubil zadnjo zavoro in sedmo etapo na račun tega odpeljal pravzaprav zelo hitro. Spusti so bili zahtevni, sva jih pa jemala kot v krosu, na polno, v slogu največjih. Vzpone sva vozila svojim sposobnostim primerno, na spustu pa nisva varčevala. Ampak, priznam, da sva se morala na nekaj spustih ustaviti, da sva ohladila mojo prednjo zavoro.

Praviš, da sta prve tri etape letela, vozila v petdeseterici.

Po treh etapah, ko sva videla, kako to dejansko poteka, sva rekla, da morava midva to preživeti. In v zadnji etapi, ko je šlo proti koncu, je bilo doživetje nekaj neopisljivega. Zadnjih nekaj kilometrov se res počutiš kot na Touru, ob trasi so ograde in polno ljudi, ko prideš skozi cilj, pa dobiš občutek, da si naredil nekaj res posebnega. To je neka realizacija sanj. Lestvico pomakneš višje: pri dojemanju običajnih težav, organizaciji dneva … vrneš se kot drug človek. Določene stvari te več ne motijo, drugače jih dojemaš. Napenjanja ljudi ne dojemaš več tako resno. Vidiš, da živimo v peskovniku in da so po svetu še druge stvari, ki jih je treba preizkusiti. In da tudi profesionalcem teče kri po žilah.

Bi šel še enkrat?

V bistvu ne. Šel bi na kaj podobnega, a ne na Cape Epic. Kolesarjenja po pokrajini, ki močno spominja na slovensko Istro ali Kras, bi se naveličal po petih etapah in potem bil boj s tehniko in samim seboj. Bolj me zanima poskusiti nekaj, česar ni še noben Slovenec in pokazati ljudem kaj novega. Tudi sicer si pri svojih obveznostih težko privoščim kaj takega. To je resna zadeva, ki jo je treba vzeti s spoštovanjem.

Zdaj nimaš niti gorskega kolesa. Kako pride do tega, da voziš samo še gravel kolo?

Mogoče niti sam ne vem ali sem se našel v gravlu ali ne. Še vedno spremljam gorskokolesarsko sceno in gorska kolesa, ki me na nek način navdušujejo.

Gravel ponuja ključne stvari, zaradi katerih kolesarim: hitrost in obvladovanje rekvizita, na tehničnem spustu ali na hitri cesti.

Ves čas sem sam pri sebi tuhtal, kaj je tisto, kar me vleče nazaj na kolo. To je premikanje z višjo hitrostjo kot se je človek sposoben gibati sam po sebi. Človek, vrhunski tekač, je sposoben teči 30 ali 40 kilometrov na uro, potem pa se konča.

Cestno kolo me privlači pri 40 km/h in hitreje. Fenomenalno se je peljati 50 km/h v skupini ali 70 km/h na asfaltiranem spustu. Hitrosti na gravel kolesu so nižje, a so tereni zahtevnejši. Privlači me dokazovanje na zahtevnih terenih, ko ropota, meče pesek, šumi … pri 35 km/h imaš na makadamu občutek, da se pelješ 45 km/h.

Poleg tega sem ugotovil, da je kolesarjenje z gravel kolesom bolj učinkovito: na vzponu se z gravel kolesom peljem bolje kot z gorskim. Pri čemer gre lahko na gravel kolesu manj stvari narobe: ima pet točk manj, ki bi jih bilo treba intenzivno vzdrževati.

Hočeš reči, da se z gravel kolesom na tehnično relativno zahtevnem terenu pelješ hitreje kot z gorskim kolesom?

Dejstvo. Zadnja leta sem na testnih gravel kolesih s pomočjo Strave ugotovil, da je 95 odstotkov terena, ki sem ga prevozil z gorskim kolesom, mogoče zvoziti tudi z gravel kolesom, če ga seveda obvladaš. Gorski kolesar je bolj okreten in suveren, bolj obvlada kolo in ima boljšo koordinacijo kot cestni kolesar.

Prej si omenil, da te fascinira Specializedov Brain, po drugi strani pa te navdušuje preprostost gravel kolesa in ugotovitev, da lahko na tehničnih terenih enako uživaš brez zapletene tehnike.

Gravlanja se bodo lotili kolesarji, ki vedo, iz česa kolesarstvo izhaja, kaj jih pri kolesarstvu dejansko rajca, lotili pa se ga bodo tudi tisti, ki hočejo poskusiti nekaj več ali nekaj novega. Tisti, ki prej nikoli niso kolesarili, ker jih je bilo strah hitrega cestnega kolesa.

Ključno izkušnjo imam s svojim stricem. Je poštar, veliko službeno na kolesu, a nikoli ni kolesaril rekreativno. Ni vajen koles, razen poštarskega. Ko me je vprašal, kakšno kolo mu priporočam, sem mu najprej hotel predlagati treking, potem pa sem se spomnil na neko poceni aluminijasto gravel kolo s 40-milimetrskimi plašči. Po enem letu je stric navdušen, ima točno to, kar je iskal. Pa je kolesar začetnik, nikoli ni bil cestni ali gorski kolesar. Ugotovil je, da je to kolo povsem primerno za njegovo rekreacijo.

Ultra cestaši in vsegorski kolesarji se ne bodo lotevali gravla, bolj bo zanimal kroskantrijaše. Ker bodo ugotovili – jaz v to najprej nisem verjel – da si lahko s takim kolesom hitrejši. V moji družbi je nekaj odličnih gorskih kolesarjev z dolgoletnimi izkušnjami, ampak na skupnih turah v Polhograjcih sem edini z gravel kolesom. Določene odseke premagujem bistveno laže, sem hitrejši. Včasih se mi zdijo gorski kolesarji hecni pri poskakovanju v klance, ker se mi zdi vožnja, ko držiš krmilo na zavornih ročkah, bistveno lepša kot na gorskem kolesu.

Hočeš reši, da si na gravel kolesu bolj eleganten kot na gorskem?

Točno to. Dve leti nazaj sem v hotelu nad Livignom gledal slike z Gira in Toura in izpred sedemdesetih, osemdesetih let, iz obdobja razcveta kolesarstva, ko je dirkal Fausto Coppi. Takrat so bili vzponi makadamski.

To so bile pravzaprav gravel dirke.

Točno to. Oni so bili v bistvu avanturisti. Vzpona na Stelvio in Galibier in podobni so bili makadamski. Cestne dirke so zame kot cestni motociklizem. Speglan asfalt, vsi namazani, lepi in dišeči … saj je ogromno znoja, te ljudi res spoštujem in občudujem, tudi rad gledam dirke, ampak kolesarji v štiridesetih in petdesetih … to so bili res carji.

Giancarlo Brocci, direktor Eroice, govori o novi disciplini kolesarstva, o nekakšnem herojskem kolesarstvu, kot mu pravi. Bo postalo gravlanje nova disciplina?

V določeni meri lahko, ampak pod pogojem, da bodo na treh največjih dirkah uvajali makadamske odseke.

To že delajo, ampak teh odsekov je še vedno manj kot odstotek in še to se športni direktorji pritožujejo. Na dirki Pariz–Tours so uvedli makadamske sektorje, a se je športnim direktorjem zmešalo, Lefevere je napovedal, da Deceuninck–Quick Step tam ne bo več dirkal.

Seveda, vsaka ekipa ima zaradi tega težave. Poglejva Pariz–Roubaix. Za koga je pa to lepa dirka? Za nikogar. Še najlepša je za tekmovalce, sicer pa je to nočna mora za cel tim.

Ne vidiš pa možnosti, da bi se gravel razvil kot svoja disciplina? Zaenkrat vidim to kot simpatičen ameriški pojav, ampak navsezadnje tam dirkajo, oprosti izrazu, odsluženi cestni kolesarji pa Colin Strickland, ki ga sponzorira Red Bull in raje dirka v Ameriki kot v World Touru za 40 jurjev na leto.

To je res. Ampak rekel bi, da bo v roku nekaj let postalo vse bolj jasno. Dirty Kanza je popularna, odkar tam nastopa EF Pro Cycling in prepričan sem, da bo naslednje leto tam še več velikih ekip.

Kdo si je pred desetimi leti predstavljal, da bo Cape Epic glavna pripravljalna dirka vseh najboljših v krosu? takrat je obstajala delitev: ali dirkaš kros ali maratone. Če danes Nino Schurter ne gre na Cape Epic, lahko pozabi na sezono. Res je, da imaš par specialistov za maratone, na primer Alban Lakata in Hector Paez … ampak Lakata gre suvereno na Cape Epic. On je norec, dela 430-kilometrske trening ture. Svetovna elita vrti na polurnem vzponu 400 ali 420 vatov, najboljših pet na cesti in v krosu obrača enake vate. Potem gre samo še za specializacijo.

In ko bo prvi organiziral gravel dirko z dobrimi denarnimi nagradami, se bodo tam pojavili tisti cestni kolesarji, ki ne morejo zmagati na cestnih dirkah.

Z veseljem se zapelješ z gravel kolesom po enduro trailu, kako pa gledaš na trase gravel prireditev za širše množice?

Trasa mora biti taka, da je primerna za gravel kolesa. Taka, da se tisti, ki pridejo z gorskimi ali ciklokros kolesi, naslednjič ne vrnejo. Razumeš kaj hočem povedat? Če prideš na dogodek z neprimerno opremo, neprimernim predznanjem ali dojemanjem, te na naslednjem dogodku ni več. To je izziv za organizatorja. In tu je zelo, zelo tanka linija. Kdor se loti organizacije takih prireditev, mu mora biti kristalno jasno, kaj je gravel.

Hitro je lahko teren za gravel kolesa prezahteven in tako bomo izgubili tiste, ki se šele spoznavajo z gravlom.

Misliš na začetnike, kot je tvoj stric, pismonoša.

Točno tako. Zanj mora biti teren raven, mora se kaditi, mora biti hitrost … ker tudi on kolesari zaradi užitka v hitrosti. Trasa ne sme biti prezahtevna, lahko je sicer nekaj vložkov, ne pa preveč. Še vedno mora biti teren tak, da je dolgočasen za gorskega kolesarja oziroma da sam začuti, da ne sodi tja. Gravel ni prišel iz Rateč ali iz Kostanjevice na Krki. Ne moremo se prepustiti lokalnemu vplivu in po svoje razvijati gravla. Je pa res, da delajo zmedo na trgu tudi proizvajalci koles.

To je bilo moje naslednje vprašanje. Želimo si vožnje po lepih makadamih, a po drugi strani proizvajalci precej agresivno uvajajo polnovzmetena gravel kolesa. Cannondale je upokojil Slata, ampak zdaj je tu Topstone z vilicami Lefty – ki so ti sicer zelo všeč.

Ja, so mi všeč, ampak vsak drugi ali tretji me je spraševal, če me vleče v levo. Ampak me ne, pa mu ne moreš dopovedati, da temu ni tako.

Da ne bo zdaj kdo mislil, da te vleče v desno ...

... ne, zdaj grem naravnost, ker imam navadne vilice (smeh). Glej, tehnika gre naprej.

Gre za kolesa, ki so mogoče na tehnično zahtevnejših terenih celo hitrejša kot na makadamu, kategorizirajo jih pa kot gravel kolesa: ampak imajo ekstremno široke gume, tudi 2,1 palca, s sprednjim in zadnjim vzmetenjem, krmili, širšimi od 60 centimetrov.

Vrhunsko pripravljen tekmovalec v krosu je sposoben določeno dirko odpeljati na polnovzmetenem gravel kolesu. In to se bo zgodilo.

Hočeš reši, da se bo v svetovnem pokalu v krosu nekoč pojavil nekdo s polnovzmetenim gravel kolesom z zavitim krmilom?

Mislim, da se bo kros scena malo izrodila.

Izrodila?

Žal ... bil sem v tem in sprašujem se ali je sploh varno v naslednjih petih letih kupiti gorsko kolo za kros. Poglej, odpeljal sem maratone bil sem na Cape Epicu, na maratonu v Dolomitih. Jaz garantiram, da vse te dirke lahko speljem z gravel kolesom.

Zakaj tega ne poskusimo?

Zadnjič sem napisal kolegu, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo prvi tekmovalec na maratonu na stopničke uvrstil z gravel kolesom. Ko se bo tam pojavil prvi, bo, verjemi prišlo naslednje leto z gravel kolesom prvih dvajset ekip. Maraton Hero odpelješ z gravel kolesom z obročniki 650b in 2,1-palčnimi plašči.

Te mika, da bi namestil manjše obročnike?

Sem pristaš večjih obročnikov in 40-milimetrskih plaščev, ker mi na takem kolesu teren sporoča kako hitro se peljem, brez zavajanja … Rad doživljam teren, kakršen je. Če je težek, naj trese. Ostalo daje potuho ...

Včerajšnji Gravelution je potekal po precej zahtevnem terenu, morda malce prezahtevnem za gravel, ampak na koncu sem bil ponosen, da sem ga odpeljal brez rokavic in z žuljem na rokah. Bil sem nenormalno zadovoljen. Če bi imel vzmetenje, bi rekel, da je bilo prelahko.

Še to mi povej: se gravla s cestnimi ali gorskokolesarskimi čevlji?

Odgovor je samo en (smeh). Nima smisla debatirati.

Nekateri vztrajajo ...

... to ni prav, to je zavajanje.

Skratka, dobro je iti na pivo z dobro oprijemljivim podplatom.

Tako. Predvsem je praktično.