UCI razmišlja o gravlu: nazaj h koreninam?

V kolumni Profesionalizacija gravlanja? Nič hudega. Vse to smo že videli sem v petek med drugim špekuliral, da bo UCI slejkoprej vzela pod svoje okrilje tudi dirkanje po makadamskih cestah. Šele po tem sem izvedel, da se sestanki na to temo že odvijajo. Italijanska agencija Andkronos razkriva zamisli, s katerimi bi se z novo serijo tekmovanj vrnili v dobre, stare čase Alfreda Binde in Learca Guerre.

Eroica za profesionalce

Predlog za novo tekmovalno serijo je dal Giancarlo Brocci, ki je kolesarskemu svetu približal gravlanje leta 1997, ko vožnji s specialkami po makadamskih cestah še nismo rekli gravlanje. Serija preizkušenj s starodobnimi kolesi in opremo izpred leta 1987 se je začela na toskanskih belih cestah. Po njenem vzoru so leta 2007 prvič organizirali Strade Bianche, ki že veljajo za klasiko v koledarju cestnega dirkanja. Eroica pa je v dobrih dvajsetih letih postala globalna znamka.

Le ena je L’Eroica, na sporedu je oktobra v Toskani, s starodobniki pa se pod blagovno znamko Eroica dirka še v Montalcinu in v Dolomitih, v Nemčiji, nizozemskem Limburgu, Španiji, Veliki Britaniji pa tudi v Južni Afriki, na Japonskem in v Kaliforniji. Pred časom so uvedli tudi gravlerske preizkušnje Nova Eroica, na katerih je mogoče dirkati z modernimi kolesi. Zdaj pa želi očitno Giancarlo Brocci približati gravlanje tudi profesionalnim kolesarjem …

Naredite kolesarstvo spet herojsko

Na sedežu UCI v švicarskem Aiglu je Brocci z Lappartientom sestankoval v družbi predstavnikov 16 švicarskih smučarskih središč iz kantona Valais, ki jim je zaradi čedalje slabših zim v interesu razvijati poletno kolesarsko ponudbo. Priložnost vidijo v kolesarski dirki po vzoru Eroice, a s pomembno razliko: dirkali naj ne bi amaterji, temveč profesionalci. Po Broccijevih besedah naj bi bil Lappartient zainteresiran, še več: »Pravzaprav se je danes začela pot proti profesionalnemu herojskemu kolesarstvu (izvorno: il 'ciclismo eroico professionale).«

Ali njegove besede namigujejo na to, da sodobno profesionalno kolesarstvo ni več herojsko? »Šport je v tehnični krizi in kolesarji so oddaljeni od ljudi ter ne vedo kako zabavati množice,« pravi Brocci. Po njegovih besedah je postalo kolesarstvo zaradi tehnologije predvidljivo in dolgočasno, kar je ubilo poezijo športa, kolesarji pa so zelo vitki, skoraj podhranjeni, živijo kot fakirji in čedalje manj športno.

V iskanju kolesarske poezije

Novost naj bi bila alternativa običajnim cestnim dirkam, ki jih sestavljajo Giro, Tour in Vuelta, so zapisali pri Andkronos – kot da enodnevne klasike ne obstajajo – in citirali Broccija: »Morda na neznanih cestah in ne na običajnih klasičnih vzponih, ki jih že vsi poznajo. Nenazadnje tudi organizatorji velikih klasik iščejo nove trase.«

Že v redu, ampak berite naprej!

Brocci razmišlja o dirkah, daljših od 300 kilometrov, s štartom ponoči in s kolesi brez lahkih prenosov, s čimer naj bi se pokazalo, kdo je v resnici močnejši na vzponih. Prepovedal bi kolesarske računalnike in radijsko zvezo, oskrba bi bila mogoča samo na okrepnih postajah, kolesarji z manj kot 6 odstotki telesne maščobe pa ne bi smeli dirkati. Zaradi nezdravega videza naj bi bili po njegovih besedah profesionalni kolesarji videti »skoraj grozljivo«.

Vonj po nostalgiji

Seveda gre le za predloge, a je zanimivo, da se že ob prvih zamislih govori predvsem o omejitvah. Po svoje gre za opis Dirty Kanze, a brez lahkih prestavnih prenosov, števcev in vitkih kolesarjev. Bodo s takim predlogom prepričali v dirkanje tudi sedanje profesionalne ekipe – ne pozabimo, serija World Tour je že zdaj prenatrpana z dirkami –, se bodo te prestrukturirale ali bodo privabili povsem druge kolesarje?

Alternativni koledar ekipe EF Education First vključuje avanturistične dirke, a je zastavljen precej bolj široko, recimo temu interdisciplinarno. V koledar so vključili etapno gorskokolesarsko dirko Cape Epic, gravlersko Dirty Kanzo 200, LeadBoat (kombinacija gorskokolesarskega maratona Leadville 100 in gravel STMBT GRVL Black) ter gorskokolesarski Maratona dos Descombrimentos v Braziliji. Precej bolj ambiciozno od predloga posebne serije s posebnimi pravili …

Debate o prepovedi merilnikov moči in radijskih zvez so stalno na tapeti, čedalje več se govori tudi o prehranskih motnjah profesionalnih kolesarjev, ne pa tudi o omejevanju prestavnih razmerij. Četudi se z Broccijevim opisom sodobnega cestnega dirkanja strinjamo, pa se lahko upravičeno sprašujemo, ali ne gre za nazadnjaštvo. Bi bilo dirkanje na ekstremno dolgih preizkušnjah res bolj zanimivo za gledalce – in televizijo? Bi kolesarji zares živeli bolj zdravo? In navsezadnje, ali je cestno kolesarstvo res tako zelo dolgočasno?