Profesionalizacija gravlanja? Nič hudega. Vse to smo že videli.

Gravel se pri nas šele razvija in zdi se, da še vedno dremucka tudi preostali stari svet, v Združenih državah Amerike pa je videti, da postaja osrednja disciplina. Dirka po Kaliforniji je ugasnila, največja makadamska dirka Dirty Kanza pa je v manj kot petnajstih letih postala institucija. Po kansaških belih cestah se je lani podilo 3400 navdušencev, stokrat več kot ob prvi izvedbi leta 2006, ko jih je bilo 34. Lani so dirkali tudi zvezdniki World Toura, za EF Education First Taylor Phinney, Alex Howes in Lachlan Morton (na koncu sta bila tretji in četrti, Peter Stetina (lani Trek-Segafredo) pa je bil drugi.

Najprej so bili vplivneži, potem se je pojavila potreba

Ob izpovedih profesionalnih kolesarjev, večinoma Američanov, ki so se v zadnjem času našli v gravlu, bi človek pomislil, da je dirkanje v pelotonu svetovne serije najhujše, kar se lahko zgodi svobodnemu človeku. Gotovo ni lahko in to, da Lotto-Soudal prepoveduje alkohol, je manj zoprna nadloga kot je dirkanje z obupno slabo opremo, na primer pet ur v mrazu goniti z neuporabnimi dežnimi jaknami. Tu so še dolga sezona, ki traja od sredine januarja do konca oktobra, duhomorne višinske priprave v hribih sredi ničesar, potovanja okoli sveta in odsotnost od družine, nutricionisti, protidopinški sistem ADAMS, tveganje padca zaradi napak drugih … in nenazadnje sploh ne tako dobro plačilo.

Kaj pa gravlanje? Pred leti smo to disciplino kolesarjenja zlahka in morda tudi upravičeno označevali za hipsterijo, zagotovo pa je šlo med drugim za upor proti tradicionalnemu cestnemu kolesarstvu, ki navsezadnje niti ni več tako zelo tradicionalno.

Gravlanje ima z začetki cestnega dirkanja po svoje več skupnega kot tekmovalno kolesarstvo 21. stoletja, ko se pojavljajo zamisli o prepovedi merilnikov moči na dirkah.

Vplivneži kot je Jan Heine, so med svojimi sledilci vzbudili željo po drugačnem, bolj neobremenjenem kolesarjenju brez omejitev zaradi preozkih plaščev. Gravlanje je začelo zanimati tudi cestne in gorske kolesarje. In seveda je začelo zanimati tudi proizvajalce koles in opreme. Zavohali so denar, zagnali marketinško industrijo, odzvali so se organizatorji dirk. In gravlanje je postalo mainstream.

Disciplina brez omejitev. Kako dolgo še?

Eden uspešnejših nategov v zgodovini kolesarske industrije je bila teza, da kolo za gravel nadomesti vsa druga kolesa v vaši garaži. In da ga zaradi tega preprosto morate imeli. Ta teza seveda pije vodo, a samo, če ste racionalni potrošniki. Verjetno niste. Na kolo za gravel so proizvajalci najprej namestili obročnike 650b, potem vzmetenje in potopne sedežne opore, razvili so okvirje z geometrijo gorskih koles, glede pnevmatik vlada kakofonija različnih mnenj … in ko so se na Dirty Kanzi pojavili dirkači s podaljški na krmilu, se je začela srdita debata o omejitvah in o tem ali je gravel sploh še gravel, če začnemo sprejemati omejitve, pa naj se zdijo še tako smiselne. Peter Stetina je za Cyclingnews v podkastu povedal, da je na hitrejših in krajših dirkah smiselno voziti z enodelnim dresom. Moj bog!

Z oprijetimi dresi so pred časom dirkali v spustu in nekateri so za boljšo aerodinamiko odstranili vizir čelade … potem pa je Mednarodna kolesarska zveza to prepovedala z enakim razlogom kot predolge nogavice – ker je grdo.

Seveda gravlaške prireditve, od gverilskih, ko nekdo nariše traso in zbere prostovoljne prispevke, pa do množičnih, kjer so startnine včasih bizarno visoke, ne sodijo pod okrilje UCI. A vseeno je po mojem iluzorno pričakovati, da se nekoč ne bo pojavila ena ali več zvez, ki bodo napisale svoja pravila. Ali pa se bo pojavila UCI in nekatere dirke vzela pod svoje okrilje. O tem se je že govorilo konec lanskega leta. In kjer je UCI, tam so dolgi pravilniki in kratke nogavice, romantika pa se počasi izgubi.

Za štirideset jurjev v World Tour? Ne, hvala.

Romantika se izgubi takoj, ko nekdo zavoha denar. In zavohali so ga praktično vsi. Tudi nekdanji tekmovalci. Brez denarja se gravlanje niti ne bi razvilo do te mere kot se je do danes. S specialkami bi se po makadamskih cestah še vedno vozili samo Jan Heine in še nekaj čudakov, ki bi jih imeli za čudake samo zato, ker jih je tako malo. Enako se je zgodilo s cestnim kolesarstvom. In z gorskim kolesarstvom.

Bivši cestni profesionalni kolesarji z gravlanjem in gorskokolesarskimi maratoni ne bodo služili bajno, a bodo vsaj dobro živeli. V bistvu bolje kot marsikateri profesionalni cestni kolesar. Colin Strickland, lanski zmagovalec Dirty Kanze 200, je z 200-kilometrsko solo vožnjo šolal postavo ekipe EF Education First, kar je bilo dovolj, da mu je Jonathan Vaughters ponudil mesto v ekipi, in ne le to: zamislil si ga je kot člana postave za Pariz–Roubaix.

»Zanimal me je, ker ima močan motor,« je za Velonews pred kratkim povedal Jonathan Vaughters, prvi mož ekipe EF Education First in dodal, da bi bila to tvegana stava, a jo je bil pripravljen sprejeti. Kakorkoli, izkazalo se je, da, vsaj v finančnem smislu, ni bil pripravljen staviti veliko. Ponudil mu je minimalno plačo, torej manj kot 40 tisoč evrov, seveda z možnostjo izboljšanja pogodbe, če bi prišel v deseterico na Roubaixu. Strickland tega tveganja v zameno za enoletno pogodbo in glede na to, da bi se moral odpovedati osebnim sponzorjem – med njimi je Red Bull – ni želel prevzeti. Z dirkanjem na kriterijih s fiksiji in gravel dirkah že zdaj zasluži več.

Profesionalci in vplivneži

Kolesarje, ki bi lahko še nekaj časa dirkali v svetovni seriji in kar dobro služili kot izvrstni pomočniki, lahko v tem smislu razumemo, da se raje umaknejo in zaživijo bolj sproščeno življenje. Ted King je petletno kariero v World Touru sklenil leta 2015, potem pa za zabavo začel gravlati. Leta 2016 in 2018 je zmagal na Dirty Kanzi. Ameriško gravlersko sceno so začeli ovohavati še drugi profesionalni cestni kolesarji, ki so jih morda opogumili tudi uspehi Mathieuja van der Poela in Wouta van Aerta, ki uspešno dirkata v ciklokrosu in cestnem kolesarstvu.

Petru Stetini in Ianu Boswellu je postalo gravlanje tako všeč, da sta z lahkim srcem končala cestno kariero (vsaj Stetina pa je poudaril, da bo občasno še vedno dirkal tudi na cesti). Tako kot Ted King, se tudi Boswell in Stetina ne moreta pohvaliti niti z eno zmago v profesionalnem pelotonu. To ne pomeni, da so slabi kolesarji, a verjetno se marsikateri domestique vpraša o smislu svojega obstoja znotraj ogromne mašinerije profesionalne ekipe.

Cestno dirkanje v Ameriki povprečna populacija dojema drugače kot v Evropi in že zaradi časovne razlike so prenosi dirk manj atraktivni kot v Evropi. Kolesarstvo poganja medijska pozornost in čeprav ekipe nimajo od zaslužkov s televizijskimi pravicami prav nič, je njihov obstoj odvisen od televizije.

Težko si predstavljam, da bi gravlanje nekoč postalo enako gledljiv šport, kot je cestno dirkanje, a to niti ni pomembno. Poslovni model gravlanja deluje po vzoru tekaških maratonov: organizatorji povabijo nekaj vrhunskih atletov, zaslužijo pa z množičnostjo.

Poleg tega sponzorje zasebnih dirkačev verjetno rezultati zanimajo manj kot pojavnost, tudi izven tekmovanj. Za to morajo tekmovalci bolj ali manj poskrbeti sami. Res je, da sta Boswell in Stetina odvrgla z ramen marsikatero butasto obveznost profesionalnega kolesarja, a novi status jima prinaša tudi nove obveznosti. Po eni strani sta še vedno profesionalna kolesarja, ob tem pa – tako kot kolegi v cestnem kolesarstvu – tudi vplivneža. Seveda oa sta najprej kolesarja in jima v lovu za oglede ni potrebno početi neumnosti, kot je metanja jajc v glavo drug drugemu.

Gravlanje je kot divji zahod … in zaradi tega nam je všeč

Razvile pa so se tudi resne debate o tem, ali bo profesionalni pristop k dirkanju okrnil tisto, zaradi česar je gravlanje postalo kul.

Cestno kolesarstvo je bilo, ko se je še dirkalo po makadamih, torej gravlalo, povsem individualen šport, ekipe pa so začele skozi čas nastajati in sodelovati kot eno bolj ali manj spontano. Šport se je odločno spremenil in četudi so skušali tak način dirkanja tudi omejevati, so zdaj ekipe dobro naoljeni stroji. Se lahko enako zgodi pri gravlanju, seveda s to razliko, da zraven ne bo ekipnih avtomobilov?

In kaj se bo zgodilo, če bo začelo neko krovno telo postavljati pravila in omejitve? Za rekreativne kolesarje, ki vidijo najboljše samo na štartu in Dirty Kanzo zaključijo pozno zvečer, se s prihodom profesionalcev ni spremenilo nič. Drugače bo, če se nekdo odloči prepovedati podaljške na krmilu. Ali preširoke ali preozke plašče. Ali vzmetenje.

Ne glede na to, da je za sponzorje rezultat manj pomemben kot pojavnost oziroma vplivnost, pa smo na primeru Colina Stricklanda videli, da je zmaga na Dirty Kanzi lahko vstopnica med elito. Strickland je pri 33 letih ni unovčil, a marsikdo bi jo … in bi bil za to pripravljen storiti marsikaj. Ob vsesplošnem navdušenju nad trendom gravlanja skoraj ne zasledimo vprašanj o boju proti dopingu. Nadzora ne izvajajo niti na Dirty Kanzi.

Bistvo je očem skrito

A bistvo ostaja enako. Gravlanje je kul in se prebija tudi na slovenske terene. Tudi s prireditvami, ki stanejo toliko kot desetina solidnega bicikla. Gverilskih prireditev vajeni slovenski gravlerji so debelo pogledali, ko so videli, da štartnina za Gravel Epic na Bledu stane 199 evrov oziroma 169 evrov, če jo plačate do dneva žena – mimogrede, odlično darilo!

»To je za slovenske razmere preveč,« je bilo slišati. Morda res, ampak še bolj preveč je za maroške razmere: Gravel Epic organizirajo tudi v Marakešu, štartnina pa je enaka. Verjetno bo dirkalo bolj malo Maročanov, a to organizatorjev ne moti, saj gre za globalno serijo, ki se bo 20. marca zaključila v Gironi. V trenutno najbolj prestižnem mestu za kolesarjenje se domačini že pritožujejo – podobno kot v Ljubljani ali v Silicijevi dolini – zaradi oderuških cen, ki zmanjšujejo kakovost življenja običajnim smrtnikom.

Tako je pač to … kdor ima veliko denarja, odpotuje na Gravel Epic v Girono. Nič manj ne uživamo tisti, ki dvigujemo prah na Stone Lustu, Gravelutionu, Vipava Valley Gravelu, … in veseli bi bili tudi obuditve Dust Lusta. Ali pa se enostavno zapeljemo na poljske kolovoze in gozdne ceste ter uživamo v samoti. To je bistvo gravlanja. Kolesarjenje tam, kjer nismo opaženi.