Dirkati prepovedano. Uživajte brez štoparic!

Ob novici, da bo gravlanje slejkoprej postalo uradna Ucijeva disciplina, sem naletel tudi na mnenja, da tekmovalnost ubija ta šport. Niti odsotnost časomerilcev naj ne bi nekaterih odvrnila od dirkanja na živo in mrtvo pa še licence elite imajo. Še začeli nismo dobro gravlati, že nam bodo vse pokvarili! Organizirane vožnje na belih cestah mora vendar ostati sproščena druženja množic enako mislečih, pravijo. Že mogoče, da vsi mislijo enako … niso pa enako hitri.

Dajte človeku kolo in skušal bo zmagati

Če pustimo drezine, kot so imenovali poganjalce v prvi polovici 18. stoletja, so se prva kolesa s prenosom moči na zadnje kolo prek verige so se pojavila sredi osemdesetih let 19. stoletja, a prvo uradno kolesarsko dirko naj bi organizirali leta 1868 v Parizu, ko so kolesarji neposredno gnali prednja kolesa in je bil torej prenos ena proti ena. Domnevam, da je bila tekma precej zabavna.

Kolesarji so se merili na 1200 metrov dolgi – makadamski – progi. Za prvega zmagovalca gravlerske dirke tako velja Anglež James Moore, čeprav se s tem zgodovinarji ne strinjajo, saj naj bi nastopil šele na tretji tekmi tistega dne. Po poročanju medijev je 19-letnik drvel po progi »s hitrostjo strele« in zmagal s časom 3 minut in 50 sekund, torej s povprečno hitrostjo 18,78 km/h.

Bržkone pa so neuradno, morda za rundo piva ali za pozornost mladih Parižank, dirkali s kolesi že prej. Za prvo veliko dirko sicer velja Liege–Bastogne–Liege, prvič so jo na trasi Spa–Liege–Spa organizirali leta 1892, na olimpijskih igrah pa so kolesarji tekmovali že na prvi izvedbi moderne dobe, leta 1896 v Atenah.

Skratka, dirkanje s kolesi je staro približno toliko, kot kolesarjenje samo. Trdim, da je tekmovalnost nemogoče izkoreniniti iz kateregakoli sloga kolesarjenja.

V gorskem kolesarstvu se je dirkalo že pred gorskimi kolesi. Celo pumpanje, ni nobena izjema, tudi na pump tracku se dirka za mavrične majice. In zelo resno se dirka tudi po makadamu.

Kako se je začelo?

Težko je predvideti kakšen pravilnik bo uvedel Uci na področju dirkanja po makadamu, dejstvo pa je, da so standarde za tovrstno zabavo postavili v Kansasu že leta 2006. Ljudje po gruščnatih cestah kolesarijo že od izuma bicikla naprej, a danes velja za klasiko gravlanja Dirty Kanza 200, vzdržljivostna nepodprta – a vendarle ne povsem nepodprta – prireditev in je odprta za vse, ki si uspejo zagotoviti štartno številko. Prvič so jo organizirali leta 2006.

In leta 2006, ko se je na štartu v Emporii pojavilo vsega 34 kolesarjev, so razglasili zmagovalca. To je bil Dan Hughes, ki je potem zmagal še trikrat med letoma 2011 in 2013.

Na Dirty Kanzi se torej dirka že od prve izvedbe. In dirka se hitro. Tekmujejo kolesarke in kolesarji, ki od tega dobro živijo. Lanski zmagovalec Colin Strikland živi tako dobro, da je lani zavrnil ponudbo EF Education First za dirkanje v World Touru. Običajni kolesarji stojijo torej na štartu Dirty Kanze v družbi profesionalcev. Ne vem če to koga moti, ampak tako je. Dirty Kanza živi. Lani se je po gruščnatih cestah na različnih razdaljah podilo 3400 kolesarjev, od tistih, ki so prišli zmagat pa do tistih, ki so se prišli zabavat. Colin Strickland je prišel v cilj v slabih 10 urah. Skoraj 11 ur pred zadnjeuvrščenim Markom Wigginsom. Kdo od njiju se je bolj zabaval, ne vem, a zvozila sta oba.

Tudi, če ne tekmujemo, je nekdo prvi

Tekmovalni format gravlerskih prireditev ni sicer nič novega. Na velikih maratonih štartajo v prvi vrsti vrhunski tekmovalci, olimpijci. Za njimi so rekreativni tekači, ki trenirajo predano, pazijo na prehrano in tečejo v tempu, kakršnega si težko zamislimo, največ pa je takšnih, ki jim niti ne bi pripisali, da so tekači. Če zmagovalec teče dobri dve uri, so na maratonih brez časovne zapore zadnji v cilju štiri ure za njimi.

Gre za komercialne prireditve z več deset tisoč udeleženci, med katerimi pa večina trdi, da so prišli uživat. In nobenega razloga nimamo, da jim tega ne bi verjeli.

V množici tekačev ni malo šem, mimo lahko pritečejo ogromen petelin, Borat, hrenovka, šest pogrebcev s krsto na ramenih, vse kar hočete. In se zabavajo. Takšen ekshibicionizem bi veljalo podpreti tudi pri grevlanju.

Če koga moti, da se spredaj dirka … no, težava vsekakor ni v dirkačih. Pojavili se bodo ne glede na to ali je dirka kategoriziral Uci ali pa je nekdo narisal sled gpx , pobral prostovoljni prispevek in na štartu postavil nekaj sponzorskih zastavic. Tekmovanje je v naravi športa. In četudi se ne tekmuje, je prvi na cilju prej kot drugi.