UCI o svetovnem prvenstvu v gravlu. Odzivi so mešani.

Spet o gravlu. Bomo dobili svetovno prvenstvo pod okriljem UCI? Kaj o tem pravijo organizatorji velikih prireditev v ZDA? In kaj kolesarji?

Predsednik UCI-ja David Lappartient je med Dirko po Avstraliji prejšnjo sredo med drugim komentiral tudi govorice o novi seriji gravel dirk pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze. Kaj o tem pravijo organizatorji gravel dirk in kolesarji? Njihove odzive je zbral Velonews.

Pod dežnikom UCI je red

Lappartient je v Avstraliji pritrdil, da UCI razmišlja o svetovnem prvenstvu v gravlanju. A pri tem ne želijo skakati v zelje organizatorjem dirk, temveč z njimi sodelovati, češ da so skupaj močnejši. Potrdil je tudi, da so po sestanku z Giancarlom Broccijem, ki je Lappartientu predstavil svojo vizijo grevel dirk, na to temo sestankovali tudi znotraj UCI.

Pri Velonews ocenjujejo, da bo letos samo v ZDA organiziranih kar 700 gravel dirk in velika večina – mar ne kar vse? – ni pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze. Lappartientu se zdi pametneje, da bi potekale pod okriljem krovne organizacije. Očitno podobno razmišljajo tudi organizatorji dirk, ki so sredi januarja o tem razpravljali na simpoziju v Arkansasu. Med udeleženci simpozija so bili tudi organizatorji Dirty Kanze, SBT GRVL, Grindura in serije Grasshopper Adventure.

Svetovno prvenstvo, ki ni svetovno prvenstvo

Legendarni Geoff Kabush, trikratni olimpijec v krosu in svojčas lastnik najboljših zalizc v kolesarskem svetu, ki zdaj med drugim tekmuje tudi na gravel dirkah, je zamisel o gravel dirkah pod okriljem UCI pospremil brez dlake na jeziku: »To je smešno, ne vem niti kako gravel uokviriti niti kako ga definirati.« Kabush, ki še vedno dirka tudi z gorskim kolesom, je bil med najbolj glasnimi nasprotniki podaljškov na Dirty Kanzi, z njim pa se niso strinjali tisti, ki menijo, da gravlanja ni mogoče uokviriti.

Kakorkoli, pravila se od dirke do dirke razlikujejo. »Vsi smo slikarji ter imamo različna platna, slikamo svoje stvari in nočemo, da postanejo enake,« je Kristi Mohn (Dirty Kanza) citirala morda nekoliko pretencioznega Burka Swindlehursta (organizatorja dirke Crusher in the Tusher) in dodala: »To je ogromna prednost teh dirk. Če UCI meni, da morajo zasesti prostor v tem spektru, je to njihova pravica. Naša pravica pa je, da se odločimo, ali bomo pri tem sodelovali ali ne.«

Kristi Mohn je ob tem dodala, da že obstaja Gravel Worlds v Lincolnu v Nebraski. Ta dirka obstaja že deset let, toda nihče vam ne bo zameril, če ste zanjo slišali prvič. Lani je na 150 milj dolgi progi dirkalo 305 tekmovalk in tekmovalcev, a v rezultatih ne vidimo velikih imen tega športa, še bolj pa bode v oči, da tekmujejo bolj ali manj samo Američani. Med moškimi je svetovni prvak John Borstelman, svetovna prvakinja pa Alison Tetrick.

Če neka prireditev v imenu namiguje na to, da gre za svetovno prvenstvo, to še ne pomeni, da je res svetovno prvenstvo – četudi so na majice za zmagovalce natisnili trak v barvi mavrice. Po pisanju Velonewsa je UCI zahtevala, da mavrice odstranijo, kar so tudi naredili.

Ni važno zmagati, važno je uživati

Smiselno se je vprašati ali postaja dirkanje po makadamskih cestah čedalje bolj popularno kljub temu, da dirke niso pod okriljem UCI – ali prav zaradi tega, ker niso. Profesionalni kolesarji se iz cestnega pelotona selijo na makadamske ceste tudi v želji po bolj sproščenem dirkanju in zabavi. Toda, ko se vmeša krovna zveza, postanejo pravila spet zapletena in na koncu nekdo določi višino nogavic. Tako ne čudi, da ameriški gravlerji ob zamislih UCI privzdigujejo obrvi.

Gorska kolesarka in gravlerka Kaysee Armstrong je za Velonews povedala: »Z UCI pridejo tudi pravila in standardi UCI, ampak ali je mogoče standardizirati duh gravla? Profesionalci imamo radi gravel, ker nam omogoča umik nazaj torej zgolj poganjanje pedalov in zabavo. Gravel nam omogoči pobeg od UCI in lovljenja točk.«

Alison Tetrick, zmagovalka dirke Gravel Worlds, meni, da se bo juha, ki jo kuha UCI, nekoliko ohladila: »Nisem zaskrbljena, ker mislim, da sta etika in kultura športa vključujoči. Dirk pod okriljem zveze bo verjetno čedalje več, vendar upam, da bo kultura ostala enaka. Konec koncev ne gre za to, kdo zmaga, ampak gre za čaščenje koles in avanture.« Uh, spet visokoleteče izjave.

Kdo bo koga?

Pri Velonews špekulirajo, da bi lahko zaradi zaostrenih pravil upadlo število udeležencev dirk, ki zdaj štartajo skupaj z najboljšimi, tako kot na tekaških maratonih. Geoff Kabush in Kaysee Armstrong sta priznala, da bi tekmovala tudi na dirkah pod okriljem UCI, toda Armstrongovo skrbi prav to, da bi se izgubil duh domačnosti: »Prepričana sem, da bi na koncu skupaj z drugimi profesionalci dirkala na dogodkih pod okriljem UCI, a bi pogrešala vzdušje in kolesarje brez licenc UCI. Slutim, da bi imeli pravico do nastopa le imetniki licenc UCI, kar bi omejilo udeležbo.«

Kristi Mohn je sicer obljubila, da bo Dirty Kanza ostala to, kar je: »Ljudje pravijo, da bo to uničilo gravel. Ne bo. Bo to vplivalo na naš dogodek? Nimam pojma. Ampak pri Dirty Kanzi bomo počeli enako kot doslej, torej omogočali izkušnjo za športnike, kolesarje, avanturiste.«

Zgodil se je ciklokros. Zgodilo se je gorsko kolesarstvo. Zakaj ne tudi gravel?

V začetni fazi gre torej bolj ali manj za tipanje terena, tako na strani UCI kot organizatorjev dirk. Ali res potrebujemo še eno uradno tekmovalno disciplino? Kateri kolesarji bi nastopali na svetovnem prvenstvu? Ali je format nepodprtega dirkanja dovolj zanimiv, da lahko preživi kot resna disciplina, ki bo nekoč kaj več kot pribežališče kolesarjev, ki se še ne želijo upokojiti?

Podobna vprašanja so si morda zastavljali pred letom 1950, ko so v Parizu prvič organizirali uradno svetovno prvenstvo v ciklokrosu. Zmagal je Jean Robic, ki je leta 1947 zmagal na Dirki po Franciji in tudi po letu 1950 dosegel še dve etapni zmagi na Touru. In verjetno so se podobno spraševali pred letom 1990, ko so v Durango v ZDA prvič priredili svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu. V krosu sta zmagal Juli Furtado ion Ned Overend, v spustu pa Cindy Devine in Greg Herbold.

Ciklokros in gorsko kolesarstvo sta še vedno v senci cestnega, vendar živita s svojimi zvezdniki, ki ne veljajo več za premalo sposobne, da bi dirkali na cesti. Ne, ne, spremljamo zvezdnike, ki dirkajo odlično v različnih disciplinah. Mathieu van der Poel, Wout van Aert, Tom Pidcock, Marianne Vos, Pauline Ferrand-Prevot, Jolanda Neff, Eva Lechner … zakaj ne bi dirkali še na makadamu?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.