Spomeniki gravlanja

Velonews je s pomočjo zvezdnikov gravlanja in nazadnje še javnosti izbral pet dirk, ki so jih neskromno poimenovali kar spomeniki gravlanja.

Ray J. Gadd/Red Bull Content Pool

V Združenih državah Amerike se je o krizi cestnega kolesarstva govorilo že davno pred pandemijo covid-19. Nekaj delajo narobe, kajti ne glede na globalizacijo cestnega kolesarstva igrajo Američani v tem športu obrobno vlogo. Na Ucijevi lestvici narodov so ZDA šele na 25. mestu, med posamezniki je najboljši Tejay Van Garderen na 98. mestu, naslednji je Neilson Powless na 172., med prvimi 200 sta samo še Sepp Kuss in Brandon McNulty. Največ se pravzaprav govori o 19-letnem mladinskem svetovnem prvaku Quinnu Simmonsu. Poleg tega se Dirki po Kaliforniji ni uspelo obdržati in tako so ostali brez edine dirke svetovne serije na domačih tleh.

Ameriški kolesarji v iskanju nove identitete

Kriza cestnega kolesarstva je morda eden od razlogov za gravlerski bum v ZDA. Peter Stetina in Ian Boswell sta pustila dobri službi v ekipah World Tour in se raje pridružila gravlerski skupnosti, kot radi rečejo Američani. Lanski zmagovalec Dirty Kanze Colin Strickland je zavrnil pogodbo EF Pro Cyclinga, saj bolje zasluži kot zasebnik. Videti je, da se Američani ne znajdejo v športu, ki je, resnici na ljubo, še vedno predvsem evropska zadeva.

Od 38 lanskih dirk World Toura jih je bilo 30 v Evropi, v terminih, ko v Ameriki nimajo časa gledati televizije. V World Touru sicer vozita dve ekipi z ameriškima licencama, ki pa skupaj zaposlujeta le osem Američanov in še ti igrajo obrobne vloge. EF Pro Cycling tako poleg svetovne serije zanimajo alternativne dirke, kot jim pravijo, svoje kolesarje pošiljajo na gorske ter gravel dirke. Ne samo zato, da bi se fantje imeli dobro, ampak gotovo tudi zato, ker so tržno zanimive. Lachlan Morton in Alex Howes bi letos dirkala na Cape Epicu, a so ga odpovedali zaradi pandemije.

In dirkala bi oziroma bosta tudi na spomenikih gravlanja.

Več kot 120-letna zgodovina spomenikov cestnega kolesarstva

Cestno kolesarstvo imamo radi tudi zaradi tradicije. Morda se zdi cestno dirkanje nekaterim dolgočasno, zapleteno in preveč ekskluzivno, toda vseeno je bolj priljubljeno od vseh ostalih kolesarskih disciplin. Ob vseh treh tritedenskih dirkah imajo posebno mesto spomeniki, pet najstarejših dirk, ki so – poleg svetovnega prvenstva – najdaljše in, pogosto tudi zaradi obupnih razmer, najtežje … seveda pa tudi najprestižnejše. Imenujemo jih spomeniki.

 

Prva izvedba

Število izvedb

Razdalja (2019)

Milano–San Remo

1907

110

300 km

Dirka po Flandriji

1913

107

267 km

Pariz–Roubaix

1896

117

257 km

Liege–Bastogne–Liege

1892

105

256 km

Dirka po Lombardiji

1905

113

243 km

Na vseh petih spomenikih je uspelo doslej zmagati le Riku van Looyju (skupaj osem zmag), Eddyju Merckxu (19) in Rogerju De Vlaemincku (11). Od leta 2000 sta najuspešnejša večna rivala Tom Boonen in Fabian Cancellara s po sedmimi zmagami, med aktivnimi pa Peter Sagan (2 zmagi), Vincenzo Nibali (3), Alejandro Valverde (4) in Philippe Gilbert (5), ki mu do popolnega izkupička manjka samo zmaga na Milano–San Remu.

Kratka tradicija spomenikov gravlanja

Ob tako bogati zgodovini dirkanja je seveda smešno podeliti podobne nazive dirkam z malo več kot desetletno zgodovino, toda Američani ne bi bili Američani, če ne bi storili točno tega. Izbrali so pet ameriških dirk, česar ne moremo imeti za izraz ozkoglednosti ali patriotizma, ampak gre za realno stanje: gravel je doma v ZDA, tako kot je cestno dirkanje doma v Evropi. In v ameriškem gravlerskem svetu se ne podrejajo niti metričnemu sistemu, ampak razdalje merijo z imperialnimi enotami.

Brent BJ Niles/The Mid South

Velonews je elitnim tekmovalcem zastavil preprosto vprašanje: »Zmaga na katerih dirkah je najbolj prestižna?« Sešteli so glasove in izbrali prvih pet – pravzaprav prvih šest, saj sta imela peti in šesti spomeniški kandidat izenačeno število glasov. Prek spletne ankete so za glas povprašali ljudstvo.

Dirty Kanza

O prvem spomeniku ni bilo nobenega dvoma. Pravzaprav se je gravel dirkanje rodilo v Kansasu leta 2006, ko je prišlo na dirko le 34 udeležencev, do cilja pa 18 najvztrajnejših. Leta 2018 so ustanovitelji prodali dirko podjetju Life Time in dobro naoljen organizacijski stroj zdaj v Emporio, mestece s 25 tisoč prebivalci, privabi okoli 2000 gravlerjev. Na voljo imajo pet razdalj (200, 100, 50 in 25 milj).

Trasa se skozi leta spreminja in je neoznačena. GPS-sledi naložijo le nekaj dni pred dogodkom, tako da imajo vsi enako izhodišče. Okoli 320 kilometrov dolgo elitno dirko začinijo močan veter, valovit teren, visoke temperature in grobi gramoz, zaradi katerega je skoraj nihče ne odnese brez defekta. Zrak je na ameriškem srednjem zahodu suh in nevzdržno je že konec maja, ko dirka poteka običajno (letos je zaradi pandemije prestavljena na 12. september), zato so del opreme tudi nahrbtniki z vodnimi mehovi.

Aaron Davis

Preboj z vidika tekmovalne napetosti se je zgodil lani, ko so se profesionalci World Toura Peter Stetina, Alex Howes, Lachlan Morton in Taylor Phinney soočili z gravlerskimi zvezdniki, z dvakratnim zmagovalcem Dirty Kanze Tedom Kingom in Colinom Stricklandom na čelu. Strickland je bil prvi človek, ki je dirko prevozil prej kot v 10 urah - torej s povprečno hitrostjo 32,5 kilometrov na uro.

Glede na 14-letno zgodovino dirke se spodobi navesti tudi najuspešnejša vseh časov: Dan Hughes ima štiri zmage (2006, 2011, 2012, 2013), med ženskami pa je Rebecca Rusch zmagala trikrat med letoma 2012 in 2014.

Belgian Waffle Ride

Dirka v kalifornijskem okrožju San Diego ni običajni gravel, saj je na okoli 220 kilometrov dolgi trasi, ki se skozi leta spreminja, le okoli 80 kilometrov prašnih cest na sektorjih, dolgih od poldrugega pa do 15 kilometrov. A nekateri odseki so izredno zahtevni in zgodi se celo, da je treba sestopiti. Trasa je sicer razgibana, običajno se nabere za okoli 3000 metrov vzponov.

Belgian Waffle Ride

Poseben izziv je ustrezna izbira plaščev in na dan dirke se vidi na štartu vse živo, od 28- do 40-milimetrskih gum. Dirkanje je taktično, pravzaprav v slogu cestnih klasik, zato ni naključje, da je lani zmagal Peter Stetina.

Dirko nenavadnega imena si je zamislil Američan belgijskega porekla Michael Marckx. V Ameriki si je zaželel dirko po vzoru belgijskih klasik, ker pa v Kaliforniji ni tlakovcev, je speljal traso po makadamskih odsekih. Dirka je bila prvič leta 2012, danes pa je udeležba omejena na 2800 tekmovalcev. Običajen majski termin letos zaradi koronavirusa ni prišel v poštev, dirko so prestavili na 8. november.

The Mid South

Dirka v Oklahomi velja za neuradno odprtje gravlerske sezone in v letošnjem marcu so jo izpeljali osmič. Dolga je le okoli 100 milj oziroma okoli 160 kilometrov, a vseeno velja za grozljiv preizkus telesa in živcev.

V suhem vremenu je dirka hitra in taktična, ampak če zgodaj spomladi dežuje – in to ni redko, se zaradi glinene cestne podlage spremeni v boj za golo preživetje. Razmočena glina se zalepi na kolo in z vožnjo je konec. Del opreme je tako lesena paličica za odstranjevanje trdovratnega blata, ki jo dobi vsak udeleženec v vrečki s štartno številko. Leta 2017 je za selekcijo poskrbel leden dež: od 1000 udeležencev jih je prišlo na cilj samo 200.

Brent BJ Niles/The Mid South

Zamisel za to norost je dobil Bobby Wintle na zgodnjih izvedbah Dirty Kanze. Leta 2011 se je preselil v kraj Stillwater, odprl trgovino s kolesi in čez dve leti organiziral prvo dirko, ki se je takrat imenovala Land Run. Prvo leto je privabil 100 udeležencev. Objel je vsakega, ki je prišel v cilj. In tej tradiciji se ni odrekel niti, ko je dirka zrasla in se je vsako leto prijavilo 1000 kolesarjev. Ali se bo objemal tudi v času »nove normalnosti« (avtor zapisa je že zasovražil to oguljeno frazo), bomo še videli.

SBT GRVL

Saj ni res, pa je … elita je med spomenike gravlanja uvrstila dirko, ki so jo lani organizirali sploh prvič. In res se sliši noro, da so lani štartnine razprodali že v enem tednu, letos pa se je 2500 prostih mest zapolnilo v pičlih 25 minutah.

Pri Velonewsu pripisujejo uspeh formatu treh različnih razdalj in podpori z okrepčevalnicami ob progi, udeleženci pa so dobili tudi brezplačno kavo na štartu in pivo v cilju … poleg tega organizator posebno pozornost namenja enakosti med spoloma. Letos pričakujejo avgusta kar 30 odstotkov udeleženk.

SBT GRVL/Linda Guerrette

A bržkone je med elitnimi tekmovalci dirka priljubljena tudi zaradi … denarja. Na SBT GRVL namreč razdelijo dobrih 20 tisoč dolarjev vreden nagradni sklad, kar pri gravlanju, kjer naj bi bilo doživetje pomembnejše od rezultata, ni ravno običajno. Zmagovalka in zmagovalec dobita po 5000 dolarjev.

Elitna trasa je dolga 231 kilometrov in ima 2800 metrov višinske razlike, največja zalogaja pa sta redek zrak in močno sonce na nadmorski višini tja do 2100 metrov. Na trasi se soočajo tudi z vodo na cesti, sestavni del pa so še defekti. Lani sta zmagala legendarni Ted King in Brodie Chapman.

Rebecca’s Private Idaho

Rebecca Rusch je vsestranska športnica, prvotno gorska kolesarka in potem najuspešnejša ženska Dirty Kanze vseh časov. Doma si je zaželela svojo privatno dirko … in si jo organizirala. Prvič se je v Sun Valleyju v Idahu dirkalo leta 2013 in v zadnjih izvedbah pride na prireditev okoli 1500 ljudi. A Rebecca nima namena, da bi prireditev zrasla, ampak želi ohraniti domače vzdušje. Kar ne pomeni, da Rebecce s prihodom ne počastijo zvezdniki tega športa: lani sta zmagala Colin Strickland in Kaysee Armstrong.

Ray J. Gadd/Red Bull Content Pool

Na večdnevni prireditvi je mogoče dirkati v štirih različnih formatih. Za kraljevsko velja Baked Potato, 102 milji oziroma 164 kilometrov dolga dirka s 1600 metri višinske razlike. Trasa French Fry je dolga vzdržnih 90 kilometrov, Tater Tot pa dobrih 30 kilometrov in je primerna za vsakogar. No, in potem je tu še dirka s tremi etapami, ki se zaključi s traso Big Potato. V Sloveniji bi temu rekli festival. No, v Sloveniji rečemo festival tudi enodnevnim prireditvam.

Častna omemba: Crusher In The Tusher

Rebecca’s Private Idaho je v glasovanju internetnega ljudstva menda le za las premagala Crusher in the Tushar. Nekdanji ameriški profesionalec Burke Swindlehurst je po tekmovalni upokojitvi v gorovju Tushar v zvezdni državi Utah prvič organiziral leta 2011. Swindlehurst je izbral traso, kjer je običajno treniral za vrhunce svoje sezone.

Christopher See/Crusher in the Tusher

Za razliko od drugih gravel dirk štart ni skupinski, ampak kolesarje razdelijo v starostne kategorije, najboljšim v odprti oziroma kategoriji pro pa podelijo tudi denarne nagrade. In zakaj je zares nekaj posebnega? Ker je težka. Zares težka, kljub temu, da je dolga le 70 milj oziroma 113 kilometrov: vzpona je namreč za kar 3000 metrov. Poleg tega je trasa tudi tehnično zahtevna, tako da mnogi dirkajo kar z vzmetenimi gorskimi kolesi – tekmovalci na gravel in ciklokros kolesih naj bi imeli večjo prednost samo na enem odseku.

In še zanimivost: v letih 2013 in 2014 je v prvih dveh letih po upokojitvi zmagal Levi Leipheimer.

Velonewsovi spomeniki gravlanja

 

Prva izvedba

Število izvedb

Razdalja

Termin

The Mid South (Oklahoma)

2013

8

161 km

marec

Belgian Waffle Ride (Kalifornija)

2012

8

222 km

maj

Dirty Kanza (Kansas)

2006

14

322 km

maj

SBT GRVL

2019

1

231 km

avgust

Rebecca’s Private Idaho (Idaho)

2013

7

164 km

september



Komentarji

Najbolj všečkan komentar

fiti3813. 5. 2020 ob 08:19

Odličen prispevek, meni sta najbolj zanimivi Rebecca's Private Idaho in Crusher in the Tusher, predvsem zaradi višinske razlike in izjemne pokrajine. Morda nekoč in morda še Leadville 100 v Koloradu.

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.